Rupel pred BSF: Bratušek, Erjavec in Türk so bili grobarji slovenske diplomacije

Vaši diplomati so mi 10. marca 2025 poslali vabilo, naj sodelujem v razpravah o slovenski zunanji politiki oz. pri pripravah letošnjega Blejskega strateškega foruma o prihodnosti EU in vlogi Slovenije. Prvič naj bi se srečali 25. marca, blejska konferenca pa je bila predvidena za začetek jeseni. Med pogovorom je bilo izrečeno še posebno vabilo: jesenskega srečanja naj bi se udeležil kot poseben gost, ki bi mu MZEZ izreklo priznanje kot soustanovitelju Blejskega foruma. Kot je bilo že večkrat povedano, sva si blejski forum izmislila skupaj s tedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo. O tem sem si nekaj malega zabeležil 6. septembra 2021.

Odločitev o ustanovitvi BSF je padla poleti leta 2005 v čolnu sredi blejskega jezera. Potem, ko smo leto pred tem dosegli dva poglavitna državna cilja (članstvo v Natu in v EU), je logično sledilo utrjevanje državne identitete/suverenosti in diplomatsko osvajanje evroatlantskega pa še kakšnega drugega sveta. Leta 2005 smo namreč vodili Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, ministrova potovanja in posvetovanja pa so segala tudi k državam evropske južne in vzhodne soseščine (European Neighbourhood Policy - ENP): od Zahodnega Balkana do “cvetličnih revolucij” (Gruzija, Ukrajina, Kirgizija) in “zamrznjenih konfliktov” (Gorski Karabah, Pridnjestrje…). Vrhunec slovenske diplomacije je bilo predsedovanje v prvem polletju leta 2008.

Sledil je proti-vrhunec, ki mu rečejo tudi anti-klimaks. Slovenija se je zapletla v boksarski dvoboj s Hrvaško, pri čemer je zmotno mislila, da ima na svoji strani haaško (ICJ) in sodišče Evropske unije. Slovenski državni funkcionarji so govorili, da bomo potovali s francosko-nemškim vlakom, kar se ni najbolje posrečilo, morda tudi zaradi panike Alenke Bratušek v zvezi z “evropsko trojko”:

Bratušek: Pomembno je, da v državo ne pride trojka. Predsednica vlade, ki opravlja tekoče posle in predsednica stranke ZaAB, Alenka Bratušek je ob državnem prazniku poudarila, da pred Slovenijo ostajajo še številni izzivi. Pri tem je po njeni oceni pomembno, da država ohrani suverenost, in oblasti ne prevzame evropska trojka. "Ker če bi odločitve v državi sprejemala trojka, bi bila država bistveno drugačna. Veliko ljudi bi ostalo brez dela, nižje bi bile pokojnine, šola ne bi bila več brezplačna," je dejala Bratuškova.

Posebno prizadevni grobarji slovenske diplomacije so bili Alenka Bratušek, Karl Erjavec in Danilo Türk, ki so se izkazali z demonizacijo Janeza Janše, potem pa - resda mimogrede - tudi z zavrnitvijo že izbranega in v državi sprejemnici potrjenega slovenskega veleposlanika v Avstriji (2008) in odstavitvijo generalnega konzula v Trstu (2013) - potem, ko je tam deloval samo eno leto. V obeh primerih je šlo za osebo, ki piše tele vrstice. Potem se je zgodila kriza z migranti (2015), ki so jih levičarski mediji imenovali begunci, sledil je brexit (2016), na koncu (2018) pa še komična vlada Marjana Šarca. Omalovažujoči medijski in celo komentarji nekaterih “poznavalcev” ob letošnjem strateškem forumu so razumljivi, saj je dogajanje na Bledu spomnilo na zlato dobo slovenske diplomacije (1991-2008) in na spodrsljaje boksarskih in komičnih vlad (2009-2012, 2014-2018). Najbolj komično je to, da vsevprek kritizirajo “suvereniste”, torej tisto politiko, ki jo je kot plemenito in odrešilno razglašala gospa Bratuškova.

Kaj se je torej zgodilo na Bledu jeseni 2021? Forum se je začel s predsedniki in nekaterimi drugimi najvišjimi predstavniki evropske politike - Andrejem Babišem (Češka), Eduardom Hegrom (Slovaška), Janezom Janšo, Charlesom Michelom (EU), Kyriakosom Mitsotakisom (Grčija), Mateuszom Morawieckim (Poljska), Viktorjem Orbanom (Madžarska), Pietrom Parolinom (Sveti sedež), Davidom Sassolijem (EU), Dubravko Šuica (EU) in Aleksandrom Vučićem (Srbija). Njihov pogovor je vodil Marko Balažic, večino časa pa so posvetili evropski politiki v zvezi z migracijami in širitvi EU na Zahodni Balkan. Pri migracijah so trčili predsednik Evropskega parlamenta iz vrst italijanske Levice, predsednika grške in madžarske vlade. Italijan je je apeliral na solidarnost, druga dva sta izražala zadržke, pri čemer je bil najostrejši Orban, ki je opozarjal na islamski element prihodnjih valov migrantov. Parovel je opozoril na nujnost prepoznavanja evropskih vrednot, med katerimi je - logično - izpostavil krščanstvo. Janša je vprašanje vključevanja Zahodnega Balkana v EU definiral kot prihodnost Evropske unije, čustven nastop pa je imel srbski predsednik, ki je po eni strani priznaval, da je življenje v EU najboljše, po drugi strani pa je EU tudi ostro kritiziral. V popoldanskih nastopih voditeljev Albanije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Kosovega, Makedonije, Slovenije in visokega predstavnika za BiH Schmidta je bilo sporočilo jasno in urgentno: EU mora vključiti Zahodni Balkan in razširiti schengensko področje; bilo pa je izrečenih tudi nekaj opozoril glede širitve s t.i. “velikim treskom”: vključitev ne more biti brezpogojna.

Alenka Bratušek je samo sebe predlagala za komisarko Evropske unije, nakar je jeseni 2014 - kot je bila dolga in široka - pogrnila na zaslišanju v Evropskem parlamentu. Njeno usodo je s kandidaturo za generalnega sekretarja OZN leta 2016 - ko je bil zavrnjen - še bolj tragično ponovil Danilo Türk. Poleg drugih razlogov je bil za neuspehe kriv tudi vse slabši mednarodni ugled Slovenije.

Vsebino panela “nekdanjih voditeljev” (Elmar Brok, Mikulaš Dzurinda, Andreas Kohl, Ana Palacio, Lojze Peterle, Jacques Rupnik, Mirek Topolanek), ki sem ga “blažil” (moderiral) pisec teh vrstic, sem v začetku označil s prvimi črkami abecede (ABCD), s katerimi se začenjajo: Afganistan, Balkan, Covid 19 in demokracija. Glede na okoliščino, da so mnogi doživljali dramatične spremembe ob koncu hladne vojne, je bila razprava zanimiva tudi z dokumentarnega oz. pričevalskega vidika. Nekateri so nadaljevali teme iz prvega panela (migracije, širitev EU), drugi so opozarjali na bruseljsko nerazumevanje problemov nekdanjih komunističnih držav.

Zgodnji večer smo preživeli na blejskem gradu s pogledom na romantični otok in na Triglav, za katerim je s posebnimi svetlobnimi in barvnimi učinki zahajalo sonce. Morawiecki mi je povedal, da je poljska disciplinska komisija vrhovnega sodišča (ki jo obsojajo v Bruslju) natančna kopija španske ureditve, vendar Špancev nihče ne obsoja. Kohl pa je razložil zadržanost avstrijskega kanclerja Kurza, ki jo je skupaj z Janševimi napovedmi glede sprejemanja migrantov iz Afganistana krtiziral luksemburški zunanji minister Asselborn: v Avstriji imajo trenutno 44,000 Afganistancev, ki sodijo v skupino najmanj prilagodljivih priseljencev: evropska oz. avstrijska pravila in merila sprejemajo počasi in z velikimi težavami.

Ponekod so blejski forum imenovali “vzhodni Davos”, v nekaterih - bolj levičarskih - krogih pa (brez posebne osnove) trdijo, da Slovenija nima nič skupnega s srednjeevropskimi/višegrajskimi državami. Pravijo, da je nekoč potovala z nemško-francoskim vlakom, zdaj pa se v napačno smer vozi po srednjeevropskih tirih, za katere so značilni populizem, suverenizem, neliberalnost, tako rekoč diktatura in celo fašizem. Jože Pučnik bi o tem rekel: Pa nikome ništa!

Slovenija, v njenem imenu zunanji minister, sta leta 2005 predsedovala OVSE, ki je vsebovala 55 držav in bila obremenjena z velikimi problemi, med drugim tudi finančnimi. Sicer so bili glavni problemi t.i. zamrznjeni konflikti, ki so bili posledica razpada Sovjetske zveze. Takoj na začetku svojega mandata sem obiskal Ukrajino, da bi se srečal z novo izvoljenim predsednikom Juščenkom. Naročili so nam pristati v Lvovu, od koder smo se z jeepi zapodili v Karpate. V špartansko opremljeni dači, okrog katere je bilo še pa še vojakov, nas je - v nekakšni domači kmečki izbi - sprejel novoizvoljeni ukrajinski predsednik. Sredi manjše zakuske je Juščenko vprašal, če se nam lahko pridruži neki njegov gost. Bil ni nihče drug kot predsednik Gruzije Miša Sakašvili, nakar se je začela politična razprava. Sakašvili je žareče razlagal bistvo t.i. cvetličnih revolucij. Prva je bila vrtnična revolucija v Gruziji, druga je bila oranžna revolucija v Ukrajini. Sledile naj bi še druge. Predsednika sta napovedala, da bo najprej revolucija v Belorusiji, nato v Rusiji oz. v Kremlju, kjer se bo moral posloviti Vladimir Putin. V resnici se je med mojim bivanjem v Kirgiziji zgodila tulipanova revolucija, ki je bila precej zunajserijska.

Leta 2006 je bila slovenska vlada v Moskvi in v Washingtonu. Z Janšo sva ustanovila Blejski strateški forum, objavili smo tudi Belo knjigo o meji s Hrvaško. Prvega januarja 2007 je Slovenija prevzela evro, začeli pa so se tudi napadi na vlado, češ da zatira medije in sploh demokracijo, vendar je parlament 20. novembra vladi izglasoval zaupnico. Decembra smo podpisovali še Lizbonsko pogodbo in se pridružili schengenskemu sistemu. Leta 2008 nas je čakalo predsedovanje Evropski uniji, zunanji minister je takrat vodil GAERC (Svet EU za splošne zadeve in zunanje odnose). Na začetku smo doživeli škandal z washingtonsko depešo. Neskrbnost washingtonskega veleposlaništva so izkoristili opozicijski politični aktivisti z MZZ, srbski in slovenski mediji, ki so objavili poročilo političnega direktorja in ga razložili kot poslušno zunanjo politiko; češ da so nam Američani naročili, naj prvi priznamo neodvisnost Kosova. To tudi - če bi imeli tak namen - ne bi bilo mogoče, ker je pri nas procedura priznavanja državne neodvisnosti zapletena in dolgotrajna. Posledica objav v Srbiji je bilo razdejanje slovenskega veleposlaništva in smrtni strah veleposlanika. Po zaslugi slovenskega predsedovanja je vendar kosovsko neodvisnost priznala velika večina članic EU.

Po letu 2008 je prišlo v Sloveniji do političnega preobrata, katerega del je bil tudi Arbitražni sporazum o meji s Hrvaško (4. novembra 2009), ki so ga spremljali težave slovenske diplomacije, lahkoverno ravnanje slovenskega arbitra in - kajpada - spretne poteze hrvaške diplomacije, ki so na koncu razveljavile odločbo haaškega sodišča. Slovenska stran je naivno podprla članstvo Hrvaške v EU, ne da bi ta izpolnila svoj del pogodbe (sporazum o državni meji).

*

2. avgusta 2025 sem v pismu vodstvu Slovenije (Pirc-Musarjevi, Golobu in Fajonovi) izrazil nekaj pomislekov glede slovenske politike do bližnjevzhodne krize, saj je bila ta politika naklonjena Palestincem (z ustanovitvijo Urada Republike Slovenije v Palestini) vsaj od leta 2007, in da je treba biti previden glede različnih avantgardnih predlogov, tudi zaradi nestrpne in agresivne militaristične politike Hamasa, Hezbolaha in predvsem Irana; čeprav nam ne morejo ugajati ukrepi izraelske vlade. Slovenci smo pogosto sami ali v družbi z EU in Natom sodelovali pri iskanju rešitev, ki so bile utemeljene na pravici narodov do samoodločbe, torej na ideji dveh držav, varovanja človekovih pravic in sploh demokracije. Še vedno sem prepričan, da zunanje politike neke države, kot je Slovenija, ni mogoče utemeljevati z notranjepolitičnimi interesi in učinki.

Samo nekaj besed o (še eni) novi strategiji slovenske zunanje politike.

Če vemo, da sta diplomacija in zunanja politika najbolj značilni pristojnosti države, seveda čudijo številni poudarki - če seveda ne gre za opozorila - glede “krepitve vpliva različnih nedržavnih (poudaril D.R.) akterjev, kot so nevladne organizacije in civilna družba”. V zvezi z varnostjo strategija ne problematizira slovenskega prispevka za obrambo, ki bi moral že davno znašati 2% BDP. Omemba Kitajske, češ da je “naš partner in tekmec”, in domneva, da naši odnosi s to državo temeljijo na “recipročnosti”, je skrajno površna in enostranska. Po drugi strani se strategija (razen če nima v mislih tudi Slovenije) zapleta v protislovja, ko govori, da v mednarodni skupnosti “naraščajo populizem in avtokratske težnje”. Dodatna posebnost strategije sta nepojasnjeni “feministična” usmeritev in “vodna diplomacija”. Na koncu beremo še zadnjo neresnično trditev: “Diplomacija ni v službi političnih strank, podjetij in korporacij ter interesnih skupin in parcialnih interesov.” Da bi bil blejski forum “konceptualno mislišče, ki deluje skozi vse leto”, je slaba šala.