Preimenovali smo državo, a smo se s tem spremenili tudi državljani? Kje smo v teh desetletjih izgubili kompas in zakaj danes pogosto delujemo kot predpražniki tistim, ki prinašajo kaos, namesto da bi samozavestno stali na lastnih nogah? Spomnimo se samo na adventni čas v Ljubljani. O njem so pisali tudi tuji časopisi kot o nekakšni »Jugoslaviji v malem«. Za božjo voljo! So nam razkrili kloako, ki je sami nočemo videti?
Namesto zvokov slovenske ljudske pesmi, ki bi se zlili z lučmi in dišečim kuhanim vinom, so bile ulice bolj ali manj polne balkanskega melosa. Saj ne gre za to, da bi bilo kaj narobe s pestrostjo kultur – pravzaprav je to svojevrstno bogastvo – a kako to, da tujemu dajemo prednost na vsakem koraku, svojo lastno kulturno in glasbeno dediščino pa potiskamo v ozadje?