Bratuškova: Več pozornosti nameniti tistim, ki so kopali bančno luknjo

Bratuškova, ki je bila predsednica vlade od sredine marca 2013 do sredine septembra 2014, je danes pred preiskovalno komisijo DZ o ugotavljanju zlorab in negospodarnega ravnanja v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) menila, da bi morali več pozornosti nameniti tistim, ki so kopali bančno luknjo, ne le gasilcem, ki so požar gasili. To je po komisiji pod vodstvom Anžeta Logarja (SDS) namreč že druga preiskovalna komisija DZ, ki se ukvarja s sanacijo bančne luknje.

V tej luči je navedla, da bi bila sanacija, če bi država banke sanirala leta 2011, dve milijardi evrov cenejša, ter tako pokazala na čas, ko je bil finančni minister Franci Križanič in guverner Banke Slovenije Marko Kranjec. "Ocenjujem, da so bile ključne napake narejene v letih 2010 in 2011, ko se ni pravočasno ukrepalo," je dejala.

Poleg tega so podatki o tem, kdo so podjetja, ki so naredila največjo luknjo v bilancah bank, jasni: Zvon Ena (165 milijonov evrov), Vegrad (153 milijonov evrov), T2 (131 milijonov evrov), Zvon Dva (122 milijonov evrov), Merkur (107 milijonov evrov) in Sava (101 milijon evrov).

Marca 2013 je imela država denarja le za nekaj mesecev, finančni trgi pa so bili praktično zaprti, je opisala stanje, ob katerem ni bilo časa za iskanje kakšne druge poti za sanacijo, kot je bila tista, ki jo je začrtala prejšnja vlada in je predvidela tudi ustanovitev DUTB.

Tudi Evropska komisija Sloveniji ni zaupala, po oceni Bratuškove ravno zato, ker država v minulih letih ni ukrepala, ter je menila, da bi bila najboljša možnost mednarodna pomoč in prihod trojke. A Bratuškova si takšnega scenarija - kot je bil npr. v Grčiji, ko so morali nižati pokojnine, plače in socialne transferje ter je bila vsaka nova tranša pomoči pogojena - ni želela.

Zdaj je vesela, da jim je uspelo banke sanirati brez zunanje pomoči, ker je to pomenilo tudi hitrejše gospodarsko okrevanje.

Glede tega, da so ravnali po navodilih Evropske komisije, je dejala, da si niso mogli privoščiti, da bi tako obsežno državno pomoč - okoli pet milijard evrov - izpeljali brez soglasja Bruslja.

Na vprašanje, ali se strinja s takratnim finančnim ministrom Urošem Čuferjem, da je bila sanacija bank "dobičkonosen posel", je dejala: "Ne bom rekla, da je bila dobičkonosna, je pa bila - z okrevanjem gospodarstva ter s tem, da nismo posegali v pokojnine in plače ter socialne transferje - nujno potrebna stvar". Želela bi si, je dodala, da bi bila s prodajo terjatev, prenesenih na DUTB, sanacija v celoti poplačana.

Z metodologijo ocenjevanja vrednosti premoženja bank se kot predsednica vlade ni ukvarjala, prav tako vlada ni pripravljala seznama terjatev za prenos, je odgovarjala na vprašanja glede prenosa terjatev na DUTB. Poleg tega ji ni znano, da sklep glede prenosa terjatev ni bil izveden tako, kot je bil sprejet (da nekatere terjatve, kljub temu da so bile na seznamu, niso bile prenesene na DUTB), kar trdi preiskovalna komisija.

Glede tega, ali je DUTB opravila svojo vlogo, je povedala, da podrobno s poslovanjem slabe banke, odkar ni več predsednica vlade, ni seznanjena, da pa "glede na vsa medijska razkritja in glede na primere, o katerih sem slišala v DZ, vsekakor mislim, da je ni".

O tem, da so nekateri dolžniki nato očiščene terjatve kupovali sami, je dejala, da so želeli z zakonsko določbo to preprečiti, a da so jih pravniki opozorili, da bi lahko bila takšna prepoved protiustavna.

Prav tako zaradi morebitne protiustavnosti niso razlikovali med tistimi lastniki podrejenih obveznic, ki so bili nepoučeni in so obveznice kupili na bančnem okencu, ter poučenimi vlagatelji, kot so bile zavarovalnice ali pokojninski skladi. Vendar če podrejenega dolga ne bi upoštevali pri sanaciji, bi ta stala okoli 600 milijonov evrov več.