Milan Kučan postane pravi junak Omerzove knjige, ko postane predsednik ZKS (1986) in s tem neposredno vpleten v - oz. odgovoren za - delovanje Udbe; sicer je Kučan član slovenskega političnega vrha, ki je enako, nemara celo manj kot drugi člani naslovnik rednih in nadvse pogostih poročil politične policije. Na tej točki je potrebno opozorilo: gradiva, ki ga uporablja Omerza, je veliko, mnogo več pa so ga slovenski komunisti, najbrž ne brez Kučanovega spodbujanja, uničili v času pred volitvami leta 1990 in po njih. Torej Kučan v času med letoma 1986 in 1990 ni bil le vrhovni pokrovitelj Udbe, ampak - vsaj v času okrog volitev - (glavni?) pobudnik prikrivanja dokazov o njenem delovanju. Predvsem zaradi tega je utemeljen naslov Omerzove knjige.
Posebna privlačnost knjige je odkritosrčen opis udbovskih operacij in njihove tehnologije. Tako je dokazano, da je Udba oporečnikom in obveščevalno zanimivim osebnostim vgrajevala prisluškovalne aparate v stanovanja, poslušala njihove telefonske pogovore, odpirala njihovo pošto, jih spremljala, kadar so šli v gostilno, na obisk ali na potovanje. Pomembna so tudi razkritja “psevdonimov”, s katerimi je Udba prikrivala istovetnost svojih preiskovancev pa tudi preiskovalcev, in šifer, s katerimi je označevala svoja podjetja. Bralec bo pogosto presenečen, ko bo odkril, kdo vse je sodeloval s komunistično tajno policijo.
Dimitrij Rupel, prvi slovenski zunanji minister.
Med posebej zanimivimi in šokantnimi sta tretje in četrto poglavje, ki poročata o Titovem umiranju v letu 1980. Tidve poglavji obsegata več kot petino strani, med bolj neresnimi in lahkotnimi pa je poročilo Udbe o Titovem sestanku (tik pred izbruhom njegove bolezni) z deseterico slovenskih voditeljev v Karađorđevu 24. decembra 1979. Govorili so o razsipnem uvozu viskija, glede katerega se je pritoževal Popit. Tito se je strinjal in povedal, da ga ne pije, Kučan pa je molčal.
Igorju Omerzi se je posrečilo iz tako rekoč nepregledne množice poročil, sestankov, prispevkov honorarnih in stalno zaposlenih agentov Udbe sestaviti berljivo zgodbo o slovensko-srbskih in ljubljansko-beograjskih odnosih; o odnosih v vrhovih JLA, zveznega predsedstva in Zveze komunistov; o nacionalnem vprašanju in o sredobežnih silah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, torej o jugoslovanski krizi, ki se je začela s Titovo smrtjo in doživela svoj vrhunec z napadom JLA (oz. srbske vojske) na Slovenijo, Hrvaško in BiH. Informiranost javnosti o tej krizi in o slovenski osamosvojitvi je pomanjkljiva.
Torej Kučan v času med letoma 1986 in 1990 ni bil le vrhovni pokrovitelj Udbe, ampak - vsaj v času okrog volitev - (glavni?) pobudnik prikrivanja dokazov o njenem delovanju. Predvsem zaradi tega je utemeljen naslov Omerzove knjige.
Klasična poročila in analize uradnih zgodovinarjev se večinoma opirajo na izjave udeležencev in na bolj ali manj zadržana medijska sporočila, le redki pa so kot Omerza pregledali arhivsko gradivo, ki kljub uničevanju leta 1990 nazorno in zgovorno prikazuje balkanske sporazume in nesporazume, predvsem pa ambicije in značaje partijskih oz. vojaških voditeljev ob koncu hladne vojne. Milan Kučan in Udba imenuje dogodke in akterje tega procesa s pravimi imeni. Brez Omerzove drznosti in odkritosrčnosti bi se mnogi privrženci sistema, ki ga sociologi imenujejo “kontra-faktičen”, tj. policaji in vojaki revolucije še naprej kot doslej skrivali v zatišju in udobju anonimnosti oz. pavšalnih ideoloških konstruktov. Pomemben del knjige je imensko kazalo, ki obsega 25 strani.
Kot beremo, sta se Partija in Udba precej ukvarjali s pojavom Nove revije, najbolj pa sta se v letu 1987 - s Kučanom na čelu - razvneli ob 57. številki; pri čemer je treba priznati, da sta s svojo vnemo posredno branili svojo (republiško) politiko pred zveznimi nadzorniki. Znotraj Slovenije so bila politična stališča seveda različna, da je bilo dogajanje videti kot obračunavanje Partije z inteligenco; navzven pa je nastajal vtis, kot da delujeta skupaj. Iz poročil in biltenov Udbe seveda ni mogoče razbrati vseh podrobnosti, razvidno pa je, da je beograjska in vojaška politika (ki je vsebovala tudi nekaj pravovernih prispevkov slovenskih funkcionarjev, zaposlenih v Beogradu) vplivala na ljubljanska približevanja.
Pričakovano je avtor največ teksta (več kot sto strani) namenil poročilom in dogajanju leta 1988. Gre za kolobocije s pismom Cirila Žebota, objavo dnevnikov Staneta Kavčiča, za sestanke Vojaškega sveta, ki je obsojal slovensko protijugoslovansko politiko; za aprilski govor Kučana v Tacnu, za vojaški dokument v Mikro Adi, za aretacijo Janeza Janše in proces JBTZ, za tesni in skladni odnos med Dolancem, Stanovnikom in Kučanom; za svarila jugoslovanske vojaške elite, za “pisateljsko ustavo”… Seveda se je leta 1988 začelo ustanavljanje opozicijskih strank.
Predstavitev knjige Milan Kučan in Udba avtorja Igorja Omerze.
Dokumentom Omerzove knjige morda manjkajo dokumenti, ki jih je Udba uničila, ko je leta 1990 pospravljala pisarne, in morda Omerza marsičesa ni mogel odkriti; nekatere zgodbe in nekateri njihovi junaki so po vsej verjetnosti še vedno skriti ali zamolčani. Bralec bo kljub temu opazil, da je avtor dokaj uravnovešen in neprizanesljiv pripovedovalec. Seveda je bil neprizanesljiv do “špicljev”, vendar je bil uravnovešen tudi glede osebnosti in dejanj nove politične, pravzaprav državniške generacije.
Razumljivo je bil skrben do Demosa, toda enako, če ne še večjo pozornost so si prislužili mladi socialisti, torej kolektiv, ki je bil sprva znan kot ZSMS, pozneje pa LDS. Iz Omerzove knjige je razvidno, da so oboji, “demosovci” in “zsms-jevci” nasprotovali režimu, ki so ga predstavljali komunisti od Popita do Kučana, obenem pa so nasprotovali tudi drug drugemu. To se je pozneje razvilo v nasprotje med levim taborom, ki so ga sestavljali komunisti in mladi socialisti (ZSMS-LDS), in desno sredino, ki so jo predstavljali dediči Demosa (SDS, SKD, SLS).
Milan Kučan posebej v prvem delu knjige - predno postane predsednik ZKS - ni deležen hujših očitkov. Omerza celo ugotavlja, kako so mnogi tuji obiskovalci in opazovalci Kučana ocenjevali modernega, reformističnega politika, in po malem fantazirali o tem, kako bi prav on rešil Jugoslavijo pred propadom. Ob tem se sprašuje, kako je njegov junak prenašal zasipanje s podrobnimi poročili o nedolžnih državljanih in kako je ta vsestranska obveščenost vplivala na njegove nazore in na njegovo pojmovanje človekovih pravic. Sicer je knjiga o Kučanu le eno v seriji Omerzovih del, ki z uporabo gradiv poslušnih policijskih agentov govori o komunističnih oblastnikih in o njihovih bolj ali manj nemočnih nasprotnikih.
