Mirko Krašovec je skoraj dve desetletji veljal za čudežnega dečka mariborske nadškofije, ki je s transakcijami omogočal financiranje štajerske Cerkve, čeprav so nekateri že takrat opozarjali, da se bo njegova finančna piramida sesula. In ravno to se je zgodilo. Potem ko sta bankrotirala njegova paradna konja, holdinga cerkvene družbe Zvon Ena in Zvon Dve, je odstopil konec leta 2010, na sledi pa so mu bili zaradi naklepnega napeljevanja k poslovni goljufiji na škodo EU pri projektu Betnava tudi kriminalisti. Sojenje, ki se je začelo konec avgusta letos, se je pretekli petek končalo. Krivdo so že poleti priznali nekdanja direktorica podjetja Betnava Dragica Marinič, gradbeni nadzornik Karel Bogatin, Anton Ekart iz mariborske nadškofije in nekdanja gradbena baronica in šefinja Vegrada Hilda Tovšak.
Mirko Krašovec prihaja s kmetije v Sodni vasi v bližini Podčetrtka. Ima še pet bratov in dve sestri, Janez, Alojz, Jože in Mirko so postali duhovniki, Edvard je računalniški strokovnjak, Erih pa se je v Rogaški Slatini ukvarjal s trgovino. Danes 67-letni Mirko se je leta 1972 po duhovniški posvetitvi vrnil v domače kraje, kjer so ga škofje zaradi njegove podjetnosti hitro opazili in ga nastavili za nadzornika škofijske avle s knjižnico. Ko se je Cerkev po osamosvojitvi leta 1992 lotila ustanovitve Krekove banke, je bil že ravnatelj gospodarske uprave mariborske škofije. Leta 1994 je bil idejni oče Krekove družbe, ki je zbirala lastninske certifikate. Od več kot 60.000 državljanov (predvsem vernikov) so zbrali okoli 41 milijard takratnih tolarjev premoženja, pidi pa so se preoblikovali v holdinga Zvon Ena (leta 2005 je pristal v večinski lasti družbe Gospodarstvo Rast, ki jo je ustanovila nadškofija) in Zvon Dve.
Pomembno vlogo je Krašovec odigral pri denacionalizaciji in leta 1997 napovedal: »Upam si trditi, da bo tudi v prihodnje Cerkev boljši lastnik kot država.« Nikoli se ni rad izpostavljal, tudi o bogastvu Cerkve ni rad govoril: »Govorjenje o bogastvu je lahko v tem trenutku zelo nevarno ne le za Cerkev, pač pa za celotno slovensko državo.« Ko pa je nadškofija (sicer na zelo majavih temeljih) vse bolj bogatela, je zatrjeval: »Z večanjem bogastva sicer ni nič narobe, ne sme pa to postati naš cilj in samo sebi namen, temveč mora biti v dobro verske in družbene skupnosti.«
Pred tremi leti je moral odstopiti, znašel se je tudi pod lupo preiskovalcev. Ves čas je trdil, da ni kriv in govoril o »višji sili«. Ko so ga soobtoženi s pričanjem obremenili, je dejal, da celjski sodni proces temelji na krivem pričanju in pristranskem pristopu tožilca. Tudi v petek je še enkrat zatrdil, da vsi dokumenti, ki jih je predložil sodišču, kažejo, da glavno odgovornost v tej zadevi nosita ministrstvo za gospodarstvo in Vegrad. On je samo grešni kozel.
Izjave o Mirku Krašovcu
FRANC RODE, kardinal, avgusta 2013: »Ko sem bil do leta 2004 nadškof v Ljubljani, sem o načrtih v Mariboru vedel le to, kar se je govorilo v javnosti. Mirko Krašovec je prišel tudi k meni s ponudbo, da bi sodelovali pri pridelavi vina. Ko sem predlagal, da bi, ko bi nam bili vrnjeni gozdovi, izdelovali gajbice, se je naše sodelovanje končalo.«
ANTON GUZEJ, pooblaščenec uprave NKBM, februarja 2011: »Za finančno polomijo mariborske nadškofije je kriv njen ekonom Mirko Krašovec, ki se je obnašal kot nekakšen baron. Zmeraj je favoriziral sklepe, ki so mu bili všeč. Sploh ga ni zanimalo, kaj je všeč drugim. Njegovi prijemi so bili povsem enaki prijemom slovenskih tajkunov.«
JULIUSZ JANUSZ, apostolski nuncij, decembra 2013: »Čeprav je dobil (posebna) navodila in jih tudi uradno sprejel, gospod Mirko Krašovec čas, namenjen pokori v samostanu v Št. Pavlu v Labotski dolini (v Avstriji), izrablja za širjenje informacij, ki niso v skladu z ugotovitvami formalnih preiskav organov, ki jih je ustanovil Sveti sedež.«