Zato ne čudi, da so slovenski bančniki, ki jih je zasliševal, pogosto jecljali in rdeli v obraz. Tudi spomin so izgubljali. Afera Irangate v NLB je odmevala, zaradi globoke države utihnila, Anže pa je dokazal, da iz njega še nekaj bo. Od prve oddaje naprej, ki sva jo posnela, se tikava. Ker se nerad sprenevedam, se tudi tokrat ne bom in si bom dovolil tikanje.
Po navadi kolumno napišem in oddam v četrtek dopoldne. Če bi bila prva popočitniška Tarča v sredo in ne v četrtek, bi zagotovo pisal o soočenju Anžeta in dr. Nataše Pirc Musar. Zato teden kasneje. A napisal sem jo pravzaprav že prejšnji petek, le še kaj sem dopolnil v naslednjih dneh, preden sem jo poslal uredniku.
Od soočenja dveh favoritov za naslednika Boruta Pahorja sem veliko pričakoval. Predvsem od Anžeta, za Natašo Pirc Musar sem vedel, da ima prijeten nastop in da obvlada retoriko. Žal se tokrat Anže ni izkazal. Kar ne spremeni mojega mnenja, da je zame po dr. Jožetu Pučniku in Ivu Hvalici, ki ju žal ni več, Ljudmili Novak in dr. Miru Cerarju, ki je imel v času delovanja v politiki okrog sebe slabe svetovalce, sicer pa je čudovit človek, med prvimi petimi slovenskimi politiki.
Ne le da bi moral v Tarči bolj jasno in glasno povedati, kaj si o nedostojnih tvitih predsednika in nekaterih vidnejših članov SDS misli, po mojem mu škodi tudi to, da je še vedno predsednik sveta stranke SDS.
A Anže z eno precej vidno in veliko napako, ki se je pokazala tudi na prvem soočenju v Tarči, ko se nikakor ni znal, hotel ali zmogel oddaljiti od vse bolj radikalne stranke SDS, kaj šele obsoditi, milo rečeno, mnoge nedostojne tvite predsednika SDS in nekaterih njenih vidnejših članov. Ne le, da bi moral v Tarči bolj jasno in glasno povedati, kaj si o teh tvitih misli, po mojem mu škodi tudi to, da je še vedno predsednik sveta stranke SDS.
To, da stranke ni javno kritiziral, tudi strankino rovarjenje po STA, RTV in drugih medijih ni pošteno. Žal se njegov glas razuma (ki ga premore) ni slišal, pa bi se moral, tudi ko je bil minister Janševe vlade. S svojim nastopom v Tarči si je po mojem zelo zmanjšal že tako majhne možnosti za zmago na predsedniških volitvah. S svojim medlim odzivom na tviterske afere svojih strankarskih kolegov pa zagotovo ni prepričal tudi radikalni del stranke SDS, ki pristaja le na popolno vdanost. Te pa Anže resnici na ljubo ni pokazal.
Še manj jih je s svojim nastopom prepričal na drugi politični strani, za katero SDS ni prva izbira, a so v Anžetu vseeno morebiti videli neko novo SDS. Zazdaj je niso dočakali. Bomo videli, kaj bo zdaj, ko je v tekmo vstopil še volivcem všečni Janez Cigler Kralj, ki bo poskušal preseči glasove Ljudmile Novak, za katero mi je žal, da je ne bo med kandidati.
Zdi se, da ima Pirc Musarjeva na široko odprta vlada do predsedniške palače. Prvič zaradi medlosti Anžeta Logarja, drugič pa, ker se je iz volilne tekme izločila Marta Kos. Ne verjamem, da svojevoljno. Prej zaradi tega, ker je njen šef dr. Robert Golob prehitro izjavil, da je ona kandidatka Gibanja Svoboda, ne da bi se poprej pozanimal, ali vplivna članica stranke in predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič morebiti ne podpira svoje prijateljice Nataše. Po mojem je to razdvojenost vidnejših članov stranke opazila tudi Marta Kos in se umaknila. Volilne napovedi ji pa tudi niso kazale ali napovedovale zmage.
