Hči vidnega literarnega in družbenega kritika, dramaturga, esejista in za povrh še enega najvidnejših povojnih komunističnih politikov (ter Nade Vidmar) se je v novi številki Svobodne misli, glasila borčevske organizacije, razpisala o očetu, pri tem pa je poskušala poudariti tudi materino vlogo v Vidmarjevem življenju, ki ga je med drugim zaznamovala tudi njena 24-letna borba z rakom na dojki.
Živa Vidmar je bila rojena leta 1949 v t. i. Dukićevi vili v Rožni dolini. Hiša je bila pred drugo svetovno vojno in med last znanega ljubljanskega podjetnika in gradbenika, ki so ga po vojni razlastili in zaprli, v vilo pa se je z družino vselil Vidmar, tedaj predsednik Prezidija Ljudske skupščine LR Slovenije. Živa Vidmar v vili živi še danes.
Njen oče in mama Nada (rojena Stritar) sta se spoznala leta 1943 v Bazi 20 – on je bil dobrih dvajset let starejši vdovec (leto prej mu je umrla žena Angela) in že oče sina Tita, ona je bila mlada in obetavna operna pevka in igralka. V zakonu so se jima rodili trije otroci, ob Živi še brat Rok in sestra Naca.
Starša sta bila precej zaposlena, se spominja Živa, a našla sta čas za otroke. Josip Vidmar je z njimi igral karte, ki jih je imel vselej pri roki, bodisi za remi z družino, polaganje pasjanse po kosilu ali igre s prijatelji. Živa Vidmar se med slednjimi spominja Lili Novy, Ferda in Nade Kozak, Jožeta Javorška in Čora Škodlarja, spoznala je tudi Miroslava Krležo, ki je pogosto prihajal v Slovenijo, slabše pa se spomni Borisa Kidriča, ki je umrl že leta 1953, ko je imela komaj štiri leta.
Študirala boš »švindel«, ji je o odločitvi za komparativistiko rekel oče.
Veliko je govoril o svojih izkušnjah iz prve svetovne vojne, ko je na ruski fronti pristal v ruskem ujetništvu, manj je govoril o dogodkih druge svetovne vojne, se spominja Živa. Več o tej in očetovi vlogi v njej je izvedela v osnovni šoli, piše v Svobodni misli. Včasih je moral po opravkih v Beograd v zvezno skupščino in takrat ga družina tudi po ves mesec ni videla. Ko je bil doma, se je po šoli rada pretihotapila k njemu v domačo pisarno in se z njim pogovarjala.
Vidmar je vselej pisal na roko, nikoli na pisalni stroj, je v oči padlo hčerki. Svoje rokopise je najprej narekoval tajnici, v kasnejših letih pa ženi Nadi. Kot otrok je Živa pogosto poslušala očeta, ko je narekoval prevode iz »nemščine in hrvaškosrbščine« – na hčerko je še posebej močan vtis naredilo očetovo prevajanje Goetheja.
Po očetovi upokojitvi in odhodu iz politike je bila Živa Vidmar že gimnazijka, in spremenil se je očetov odnos do nje. Začel jo je klicati mlada dama in ji, tako kot mami in sestri, pomagal oblačiti plašč. Vsa družina je v tistih letih hodila na dramske premiere v Ljubljani. Vidmarjeva ob tem zapiše, da bi lahko teroristi z bombo v Drami tedaj pobili celoten slovenski politični vrh, ki se je udeleževal premier. V zapisu se dotakne tudi svojega študija komparativistike in slavistike. Študirala boš »švindel«, ji je o odločitvi za komparativistiko rekel oče.