Kajti ko si oblast, ta ali ona, podredi večino najpomembnejših medijev, je le še korak do stanja, ki smo ga pred več kot tridesetimi leti zapustili. Takrat je edina partija imela vse medije v svojih rokah in nadzor nad njimi, kajti dobro se je zavedala, da mora imeti medije pod svojo streho. Vedoč, da partijskega glasila Komunist tako in tako nihče ne bere.
Če je bil krog okrog Nove revije, Mladine, Radia Študent ali Tribune, »preglasen«, ali je preveč dvomil o odločitvah partije in sodnikov, se je takoj zgodila kakšna hišna preiskava, zaplenitev številke in tudi aretacija. Pri tem bi vas spomnil na proces JBTZ. Na srečo je bilo to takrat že prepozno. Kajti v narodu je pomladno vrelo in mu je bilo dovolj ene in edine resnice ter ene in edine dovoljene partije. Ki je o vsem odločala, si vse podredila in si prilagodila.
Tudi takrat so si pogumni novinarji, ki so dvomili o eni in edini zapovedani resnici, dovolili zapisati kaj mimo uveljavljenih partijskih tirnic. So dvomili, raziskovali, vrtali, postavljali neprijetna vprašanja ... To so nekateri plačali z odvzemom svobode. A se niso dali. Narod pa jih je podprl in šel na ulice. Tako množično, da se je previdno, tudi zaradi padca berlinskega zidu, pa razpada Sovjetske zveze, partija povlekla nazaj, se otopila in se sprijaznila z demokratičnimi procesi. Dvom je zmagal. Različnost mnenj je dobila svojo stanovsko pravico. Menili smo, da smo s tem poglavjem neko obdobje zaključili. Ampak ...
Zdaj bi spet preganjali tiste, ki dvomijo. Torej tiste, ki dvomijo o sodnih procesih, ravnanju politike, ki raziskujejo politično in gospodarsko korupcijo, ki javno opozarjajo, da ni prav, da zdaj eni zdaj drugi na pomembna upravljavska mesta postavljajo nesposobne, a svoji ideologiji naklonjene politične aparatčike. Kajti predolgo smo jim dopuščali, da so se z dolgimi kremplji pripraskali do vseh tistih pozicij, ker lahko delajo skorajda že vse tisto, kar so nekoč njihovi predhodniki, ki so prisegali na eno in edino partijo. So kaj drugačni?
Morebiti se komu zdijo pritiski na medije nekaj čisto normalnega. Češ prej so imeli oni politiki vpliv, zdaj ga bomo imeli mi. Ne, to ni normalno. Nihče od politikov ne sme nikoli imeti vpliva v medijih. Mar ni dovolj, da imajo svoja strankarska glasila, svoje strankarske medije? Jim bomo dopustili, da si bodo podredili še vse tiste, ki si jih še niso? Bomo dopustili, da bodo blatili in pritiskali na vse, ki si jim še upajo nastaviti ogledalo?
Toliko pa že imam izkušenj, tudi iz sindikalnega dela v preteklosti kot iz družinskega življenja, da je treba težave reševati, ko so še majhne. Potem ko neki problem postane velik, je že marsikaj zamujenega. Žal je tako tudi v naši družbi. Kajti težavice so postale težave in problemčki problemi. Ker nismo pravi čas stopili skupaj, ker so se mnogi med nami upognili, ker smo spali in upali, da se nekdanji časi nič več ne vrnejo. Ampak ravno to se sedaj dogaja. Žabe se kuhajo.