Malce ga le boli, da v Pragi, na neki način središču slovanskega sveta, mestu, ki je skoraj takoj za Karlovim mostom postavilo spomenik utemeljitelju slavistike kot znanstvene discipline Josefu Dobrovskemu, ni slavistike že od začetka tega tisočletja. Pravi, da se na Prago ni težko navezati. Človeku ponuja vse, kar potrebuje. Tudi nogomet. Navija za praško Slavijo – češki prvak je neposredno uvrščen v ligo prvakov.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi dejali, da imate v teh dneh obveznosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Počitnic je konec?

Pravih počitnic res ni več. Smo sredi rednega izobraževanja, ki ga imamo lektorji slovenščine na tujih univerzah trikrat na leto. Avgustovska predavanja so običajno združena še s kakšno ekskurzijo, letos pa z vodenim ogledom Ljubljane, da se ob spoznavanju strokovnih in pedagoških novosti ter poglabljanju poznavanja domovine tudi nekoliko družimo.

Si ljudje prav predstavljajo poklic lektorja – lektorja slovenščine na tujih univerzah?

Rada se mešata dva pojma, lektor kot korektor tekstov v medijih in lektor kot učitelj jezikov. V češčini je lektor tudi vaditelj. Nekoč sem si na hodniku praške Filozofske fakultete ogledoval oglasne deske in naletel na oglas za lektorja joge. Vsaj v poljščini pa je lektor tudi bralec, denimo bralec berila v cerkvi.

Ko slišijo, da sem lektor, si pri nas nekateri najbrž mislijo, da sedim v redakciji kakšnega časopisa in popravljam besedila. Ne, lektorji, kakršen sem sam, smo učitelji tujega jezika – torej v mojem primeru slovenščine kot tujega jezika.

Diplomirali ste iz slovenistike in primerjalne književnosti. Kako ste postali član lektorske mreže?

Marsikaj se mi zgodi povsem po naključju. Srečno naključje je bilo tudi to, kar je najbolj usmerilo moje življenje. Ko sem kot mlad učitelj na novomeški gimnaziji poučeval slovenščino, me je motilo, da so nas, učitelje slovenščine, imeli za slaviste; govorilo se je o »slavističnem kabinetu«, čeprav smo bili pravzaprav »le« slovenisti.

Na koncu šolskega leta sem si tako rekel: če me že imajo za slavista, naj to tudi upravičim. Odšel sem na Filozofsko fakulteto vprašat po možnosti za udeležbo na poletnem jezikovnem tečaju kakega slovanskega jezika. Morda tudi zaradi navdušenja nad Krakovom leto prej na absolventskem izletu sem najprej stopil k prof. Niku Ježu, ki je vodil ljubljansko polonistiko.

Njegov prvi odziv je bil, da me, ker lektorata poljščine kot študent nisem obiskoval, na tečaj na Poljskem ne more poslati. Ko pa sem bil že pri vratih, me je pozval, naj vseeno še malce počakam. Povedal mi je, da se iz Katovic domov vrača lektorica Jana Unuk (poznamo jo kot izvrstno prevajalko poljske literature), in mi postavil pogoj: če za eno leto prevzamem lektorat v Katovicah, mi bo poskusil najti dodatno štipendijo za poletno šolo poljščine v Varšavi. Navadno si za odločitev vzamem veliko časa, tedaj pa sem privolil brez razmišljanja.

Kdaj ste sprejeli tako usodno odločitev?

Leta 1995. Mladostna vihravost, to je bila ena mojih najhitrejših odločitev v življenju. Leto dni sem nato prebil v Katovicah in se tja po novih treh letih poučevanja na novomeški gimnaziji spet vrnil. Z občutkom, da bi rad nadaljeval, kar sem začel, sem se prijavil na razpis, bil sprejet in se tako spet znašel na Šlezijski univerzi. Tako se je začelo, nato pa nadaljevalo v Padovi, Pragi, Gradcu in zdaj znova v Pragi.

Kakšen je zdaj status slovenščine na praški slovenistiki? Dejal bi, da se spreminja.

Imate prav, v Pragi morda še bolj kot kje drugje. Trenutno smo del inštituta za etnologijo, srednjeevropske in balkanske študije. Zdi se mi, da se vsi organizacijsko še malce lovimo in da v študijski ponudbi Filozofske fakultete najbrž tudi nismo dovolj opazni. V Pragi se že dolgo vrsto let išče primerna organizacijska struktura, v kateri naj ne bi le slovenščina, ampak tudi drugi južnoslovanski in pravzaprav vsi v svetovnem merilu nedominantni jeziki dobro funkcionirali.

Malce me pa le boli, da v Pragi, na neki način središču slovanskega sveta, mestu, ki je skoraj takoj za Karlovim mostom postavilo spomenik utemeljitelju slavistike kot znanstvene discipline Josefu Dobrovskemu, slavistike že od začetka tega tisočletja ni. Lingvistični koncept so začeli zamenjevati z arealnimi oziroma geopolitično ali geografsko pojmovanimi področnimi pristopi.

Tako smo bili Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bolgari, pa tudi Romuni in Bolgari še pred nekaj leti povezani v katedro za južnoslovanske in balkanistične študije, no, pred dvema letoma pa so nas, kakor tudi Slovake, Poljake, Madžare in Rome, ki so prej tvorili srednjeevropsko katedro, priključili etnologiji. Ne vem, kaj si študentje, ki se zanimajo za te jezike, mislijo, ko nas najdejo tam. Morda razmišljajo, ali gre bolj za nekakšen študij folklore ali vendarle za študij jezika in literature.

Vaša naloga je navduševati za slovenščino. Kako zahtevno je to v Pragi?

Naša naloga je opismenjevati v jeziku, kar pa seveda nujno vsebuje komponento, kot pravite, navduševanja. S podporo ljubljanskega Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik in prek njega tudi naših državnih ustanov nam je to lažje. Nismo osamljeni, zasebni borci za slovensko stvar.

Primož Lavre

Slovenščina v Pragi – kot tudi hrvaščina, srbščina in drugi prej omenjeni jeziki razen poljščine – zadnja leta ni samostojna študijska smer. Predmeti, ki jih ponujava s kolegico, profesorico Alenko Jensterle Doležal, ki je specialistka za literaturo, imajo status izbirnih predmetov.

V začetku vsakega semestra je zato kar nekaj živčnosti, ko čakamo, kakšen bo vpis vanje. Nepreglednih množic seveda ne moremo pričakovati, se pa na srečo vedno najde nekaj radovednežev, ki se nato kar praviloma prelevijo v prave slovenske in slovenistične entuziaste, čeprav jih omejujejo obveznosti na njihovih primarnih študijskih smereh.

Profesorica Alenka ponuja izbor literarnovednih predmetov, sam pa vodim v prvi vrsti t. i. praktični pouk slovenščine ter predmet Slovenske realije, ob čemer vedno razpišem tudi kak širše zastavljen izbirni predmet. V jeseni bosta takšna na primer malce natančnejši pregled naukov slovenskega jezikoslovja in predmet, posvečen petdesetletnici slovenskega panka.

Za slednjega upam, da bo morda pritegnil tudi kakega tujega erazmusovca, tako kot jih je lani predmet, posvečen slovenski poosamosvojitveni kinematografiji. Ponudba je torej dokaj pestra, a je vsa, kot rečeno, na ravni izbirnih predmetov. Upamo pa, da bo prihodnje leto vnovič mogoče vse prej omenjene jezike, tudi slovenščino, poučevati v okviru pravih študijskih smeri; akreditacijski postopki so stekli.

Na spletni strani fakultete sem zasledil razpis programa za študij slovenščine, po katerem študentje pridobijo mikrocertifikat. Za kakšen študijski program gre?

S tovrstno študijsko možnostjo smo pričeli letos. To ni celosten študij v klasičnem smislu, saj je omejen na praktični jezikovni pouk in predmet o t. i. realijah, ki naj bi dal študentom neko temeljno poznavanje kraja: od zgodovinskih mejnikov preko političnega sistema, kulturnega utripa, umetnostnih in športnih vrhuncev do seveda turizma, skratka vsega, kar definira neko družbo.

Mikropotrdilo seveda ne bo enakovredno prejšnji diplomi, pa vendar bo dokazovalo, da je študent absolviral več, kot če bi hodil le v jezikovno šolo. Gre za eno od možnih rešitev v položaju, ko je mladih, ki bi študirali filologijo v starem, klasičnem smislu, že skoraj premalo, da bi bilo vzdrževanje študija ekonomsko rentabilno.

Mora pa ohranjanje študijske ponudbe nacionalnega jezika in literature vsekakor ostati del nacionalnega interesa, saj skozenj ne »proizvajamo« le tujih govorcev slovenščine, ampak tudi resnične prijatelje Slovenije in aktivne povezovalce obeh narodov ter držav. Tudi malo je seveda veliko več kot nič! Model študija z mikropotrdili se uvaja tudi v Ljubljani.

Se je na splošno zmanjšal interes za študij t. i. manj razširjenih jezikov?

Definitivno. A to ne velja le za manjše jezike. V Pragi je denimo trenutno v nič kaj cvetočem položaju menda celo japonščina, ki je bila še pred nekaj leti zelo popularna študijska izbira. Zakaj, ne vem, morda pa res tudi zaradi vpliva novih tehnologij umetne inteligence. A z njenim razvojem se morda – paradoksalno – nakazuje, da nas, kar zadeva znanje jezikov, povsem vendarle ne bo mogla nadomestiti.

Na povsem temeljni ravni prav gotovo, saj se da na primer s ChatGPT-jem prijetno klepetati v prav spodobni slovenščini, za kaj resnejšega – za razvozlavanje kakih poetičnih besedil denimo ali za bolj kompleksno, nepremočrtno izražanje – pa bodo vendarle vedno potrebni tudi čisto naravni, človeški, »bio« možgani.

Na Karlovi univerzi ste poučevali že med letoma 2008 in 2017. Kako se je od takrat spremenil odnos študentov do slovenščine?

Prav danes nam je gostujoča poljska predavateljica preko videopovezave predavala o razlikah med generacijami. Sam sicer pri pouku bistvenih sprememb glede senzibilnosti in prizadevnosti študentov ne čutim. Morda zato, ker nimam opravka s posebej velikimi skupinami. Če imaš pred sabo le nekaj študentov, z njimi navežeš bolj oseben stik. Morda so res nekoliko zadržani v samem začetku, pa obiskovanje raznih dodatnih, na primer kulturnih dogodkov se jim ne zdi tako samoumevno, kot je to veljalo nekoč.

A ko se šolsko leto razplamti, zavlada praviloma tudi med današnjimi študenti sproščeno in zaupljivo vzdušje. Najpomembneje pa je, da mnogi naši učenci – pri čemer mislim tudi na lektorate slovenščine drugod po svetu – slovenščino in prek nje Slovenijo hitro vzamejo res za svoji.

S kakšnimi težavami oziroma preglavicami se ubadajo češki govorci slovenščine?

Prvo, na kar človek pomisli, je seveda dvojina, ki je češčina pač, razen v nekih skritih ostankih, nima. A vendarle ni tak bav bav in jo je mogoče z nekaj prizadevnosti kar hitro usvojiti, saj ima jasna pravila. Večja presenečenja se skrivajo npr. pri glagolski vezljivosti. Gre za to, da Čehi npr. ne bi rekli, da vas razumejo, ampak da vam razumejo. Ali pa, da je Jan zaljubljen do Ane, ne v Ano.

Precej trdovratna težava je tudi slovensko pravilo, da je treba pri zanikanju samostalnik postaviti v rodilnik: da je torej slovnično pravilno reči Nimam knjige, ne pa Nimam knjigo. No, ampak to muči tudi kakega Slovenca, a ne? Posebno poglavje je seveda tudi glasoslovje, od tega, da Čehi črko l na koncu glagola v pretekliku izgovarjajo res kot l, mi pa kot t. i. dvoustnični u, do naglaševanja.

Za učenje slovenščine je treba imeti tudi dobra ušesa. No, tu pa so še »lažni prijatelji«, besede, ki imajo v različnih jezikih različne pomene.

Zakaj imamo Čehi in Slovenci toliko »lažnih prijateljev«?

Pri pouku imamo z njimi res veliko zabave. Zakaj jih je toliko? Ker imata oba jezika skupen slovanski izvor, pa tudi zaradi poznejših medsebojnih vplivov. Od Čehov smo se Slovenci skozi čas učili marsičesa in smo ob tem od njih sprejeli tudi marsikakšno besedo ali metodo za tvorjenje lastnih novih besed.

Glede tega se najde tudi kaj zabavnega. Ko so v času pomladi narodov narodni buditelji razširjali slovensko besedišče na področjih, ki jih je dotlej obvladovala nemščina, so se po besede ali besedotvorni navdih radi zatekali prav k češkim slovarjem, na primer Jungmannovemu. Od Čehov smo tako menda prevzeli tudi besedotvorno obrazilo -arna (pekarna, slaščičarna, lekarna ...).

Z njo pa smo ustvarili tudi besedo pisarna, ki pa je češčina nima. Čehi pisarni tako še vedno pravijo kancelář (tako kot smo ji mi nekoč rekli kanclija). O, pa še nekaj iz nogometa! Ali veste, da je izvorno češka tudi beseda kopačka? Kopat do míče pomeni v češčini brcati žogo. Drugi pomen istega izraza pa je seveda tudi kopati, na primer z lopato (denimo kopat díru – kopati luknjo).

Primož Lavre

Podobno je v poljščini. Ko so se nekoč na obisk pripeljali moji poljski prijatelji, ki se slovenščine niso učili, so se, ko so izstopili iz avta, na ves glas smejali. Mislil sem si, da so tako veseli, ker me vidijo (hvala bogu je bilo tudi to res), a so mi takoj pojasnili, da jih je v dobro voljo spravila sicer žalostna informacija, ki so jo malce prej ujeli na radiu: da bodo nekoga pokopali na Dunaju.

Pokopali je po poljsko zbrcali, Dunaj pa za njih ni Dunaj, ampak Donava. Informacijo o pokopu oziroma pogrebu na Dunaju so v prvem trenutku torej razumeli tako, kot da bodo pokojnika obrcali v Donavi.

Spremljate zaposlitve vaših študentov in študentk?

Ne prav načrtno, tudi v času študija ne brskam po njihovih zasebnih življenjih. Za nekatere pa vendarle vem. Ena mojih najbolj pridnih nekdanjih študentk je odprla turistično agencijo in jo specializirala za Slovenijo. Če njeno ime poslovenimo, zveni Odkrivajmo Slovenijo. Spremljam jo na Facebooku in vidim, kako zelo se je vživela v posel in kako dobro ga, glede na odzive njenih klientov, opravlja.

Eden od fantov, ki sem jih učil še na Poljskem, se je zaposlil v poljski izpostavi Gorenja, nekateri so imeli možnost nekaj časa delati na naših veleposlaništvih, ena študentka je bila rezidentka za češke turiste v Posočju, seveda pa iz vrst študentov izhajajo tudi prevajalci in tolmači. Več jih je sicer iz prejšnjih generacij, ki so študirale poln slovenistični program, a prevajajo tudi nekateri »moji«.

Podobno velja tudi za tiste, ki so študirali ali še študirajo na Masarykovi univerzi v Brnu. Tam je slovenščina trenutno pod vodstvom moje odlične kolegice Mateje Kosi nemara še živahnejša kot pri nas.

Klemen Lah, lektor na Reki in v Zadru, je dejal, da so mu veliko študentov in študentk pripeljali Joker Out – želijo razumeti njihova besedila. Imate vi podobno izkušnjo?

Tudi ena od mojih študentk je velika navdušenka nad skupino Joker Out. Udeležila se je celo velikega junijskega koncerta v Ljubljani, ko pa so fantje nedavno nastopili v Pragi, ji je uspelo z njimi opraviti tudi kratek intervju. Eden od študentov na Facebooku prav zdaj širi reklamo za koncert skupine Laibach, ki bo, potem ko je bil eden že v Pragi, zdaj še v Brnu. Glasba je dober dodatni motivator za študij. Pred leti nam je tako, morda še najbolj na Poljskem, zelo prav prišlo navdušenje nad bendom Siddharta.

Ni mogoče prezreti, zelo dobro poznate slovensko popularno glasbo.

Nekoliko me res zanima. Tudi zato, ker se množična oziroma popularna kultura dotakne širše in predvsem mlajše publike ter je zato dobrodošla tudi pri našem delu. V pouk zato vključujem tudi besedila pop, rock in pank bendov. Precej pozornosti je pritegnil tudi izbirni predmet o zgodovini slovenske zabavne glasbe, ki sem ga izvajal. Glasba je na srečo še vedno magnet – podobno kot film.

Ste kulturni ambasador v Pragi – domala uradni?

Čisto uradno lektorji to seveda nismo, smo si pa to poslanstvo v opisu svojih del in nalog znotraj Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki nas pošilja po svetu, zadali kar sami. Približno na vsaki dve leti se tako, navadno v začetku decembra, ob veselem dnevu kulture, lektorati slovenščine na več kot 50 svetovnih univerzah za nekaj dni povežemo v skupni akciji predstavljanja slovenske kulture.

Pravimo ji Svetovni dnevi: Svetovni dnevi slovenske literature, Svetovni dnevi slovenskega dokumentarnega filma, Svetovi dnevi Ivana Cankarja ... Takrat torej tako rekoč po vsem svetu poskrbimo za niz javnih dogodkov, kot so gostovanja pesnikov in pisateljev, projekcije filmov, razstave, javnosti odprta predavanja ... Preko slovenistik po svetu se tako slovenski jezik, književnost in kultura ter Slovenija kot država predstavijo tudi zunaj šolskih prostorov.

Imajo vsi veleposlaniki vzoren posluh za kulturno ambasadorstvo?

Lahko govorim samo o veleposlanikih, s katerimi sem sodeloval – že v Pragi jih je bilo kar nekaj. In poudariti moram, da je bilo sodelovanje z njimi brez izjeme vedno zelo plodno. Na začetku študijskega leta nas veleposlaništva običajno zberejo (pa tudi druge, ki v danem okolju pripravljajo slovensko obarvane kulturne prireditve), da skupaj napravimo okviren pregled, kaj in kdaj bo kdo delal, potem pa se med seboj podpiramo. Dogodke pripravljajo tudi sama veleposlaništva, to naše v Pragi celo zelo pogosto in z resnično vnemo.

Ali v Prago povabite kakšnega glasbenika iz Slovenije, ki ne poje v slovenščini?

Lektorat vabi več književnikov kot glasbenikov, saj je naše primarno delo vendarle pretežno vezano na jezik in literaturo. Seveda vseh ne vabimo mi, precej jih pripelje veleposlaništvo, še več pa neutrudna promotorja slovenske literarne besede, gospod Peter Kuhar in njegova soproga Lenka Kuhar Daňhelová.

Smo pa na lektorat res povabili že tudi glasbenike. Dvakrat nam je (in ostalim, ki so se dali povabiti) pel Jani Kovačič, ki je sicer v Prago prišel kot spremljevalec svoje soproge, profesorice Milene Mileve Blažić, ki nam je predavala, a je ob tem čisto brezplačno in z veseljem izvedel odlična koncerta. Lani je tako napolnil eno večjih fakultetnih predavalnic in pripravil res odlično vzdušje.

Pred leti pa smo na Svetovne dni slovenske kulture, za katere sem sam pripravil nekaj tematskih pregledov slovenske glasbe, v enega od bolj alternativnih glasbenih klubov pripeljali reperja N’toka. V precej bližnji prihodnosti pride morda pol stoletja slovenskega panka obeležit še kak pank bend.

Da ne pozabim na vaše vprašanje. Zaradi svoje primarne poklicne zavezanosti slovenskemu jeziku sam na dogodke v izvedbi lektorata glasbenikov, ki ne pojejo v slovenščini, ne bi vabil.

V eni od poljskih revij ste nedavno objavili znanstveni članek Motivi in sporočila v besedilih slovenskega panka. Smo bili Slovenci pred Čehi in Poljaki, kar zadeva to subkulturo?

Napol uradno se govori, da smo imeli Slovenci prvi pank bend za železno zaveso – gre seveda za Pankrte in njihov znameniti koncert v telovadnici Gimnazije Moste oktobra 1977. Na Poljskem se je ta muzika pojavila najbrž kako leto pozneje, a tudi Poljaki ne vedo, kdaj točno je v provincialnem mestu Ustrzyki Dolne nastala skupina KSU, ki naj bi bila tamkajšnja pionirska pank formacija.

Za enega od očetov poljskega pank rocka iz začetka osemdesetih velja tudi bend Dezerter. Fantje še vedno igrajo, domala vsako leto izdajo nov album, zadnji pa je bil celo ovenčan z najprestižnejšo poljsko glasbeno nagrado fryderyk v kategoriji rock album leta.

Primož Lavre

Rock scena, vključno z alternativno, je bila na Poljskem vedno živahna. To poskušam, če smem povedati, kolikor toliko pregledno predstaviti v radijski seriji Ro(c)k s Poljaki, ki je na celovškem radiu Agora prejšnjo sredo doživela 200. oddajo. Na Češkem je bilo precej drugače, saj je bila tam rock subkultura dolgo močno zatirana: češki bendi so zato več kot na velikih odrih naskrivaj nastopali po gozdarskih kočah v gozdu, na gozdnih jasah, daleč od oči in ušes širše javnosti ter seveda policije.

Na Poljskem pa so igrali legalno, le da so bili podvrženi uradni cenzuri, zaradi česar je treba njihova besedila iz svinčenih časov pogosto brati med vrsticami. Velikokrat govorijo o družbenih oziroma političnih rečeh, čeprav bi si na ravni zapisane besede mislili, da gre za ljubezenske pesmi. Cenzuro so obšli z metaforami, aluzijami.

Pogostokrat beremo, da so nas Čehi prehiteli – z vzhoda ne le oni. Bo držalo?

Razni ekonomski kazalci kažejo, da nas še niso prehiteli. A ko hodiš po Pragi, Varšavi ali Katovicah, slednje so bile svoj čas simbol zanemarjenega, od rudarstva in težke industrije degradiranega mesta, res dobiš vtis, da so (skorajda) že pred nami. Tudi kupna moč je tam v primerjavi z 80. in tudi 90. leti izjemno zrasla. Že vrsto poletij je Bohinj poln Čehov, v Dolomitih, denimo, pozimi ne manjka Poljakov.

V (pre)dolgo vzdrževanih stereotipnih predstavah jih nekateri še vedno podcenjujejo, a povsem neupravičeno. Ravno prejšnji teden sem imel v Pragi na obisku znanko z družino in ni mogla prehvaliti, kako je vse kljub množicam turistov urejeno, čisto, kako odlično je organiziran javni promet. Lahko sem ji le pritrdil. Tisti z otroki, ki se priselijo v Prago, pa zelo hvalijo tudi organiziranost skrbi za otroke.

Na Facebooku ste pred dnevi spomnili na obletnico vdora sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško avgusta leta 1968. In pripisali: »Za tiste, ki pod Alpami sanjarijo o zveličavnem komunizmu.« Ne poznam prav dobro tamkajšnjih razmer, a Andrej Babiš ni kak protiruski premier, kot je bil njegov predhodnik Peter Fiale.

Za oceno aktualne češke politike nisem ravno kompetenten in je tudi ne spremljam prav intenzivno. Zdi se mi, da je morda še bolj zapletena kot pri nas. Dejstvo pa je, da je premier Babiš volitve dobil s kar precejšnjo prednostjo.

Čeprav je bil v prejšnjem režimu agent StB (Službe državne varnosti)?

To se mu res pripisuje, a v špekulacije, ali je res bil ali ne, se ne bi spuščal. Glede volitev bom rekel le to, da večina ljudi, s katerimi se družim, bodisi v službi ali zasebno, ne sodi med njegove volivce. A če je zmagal tako prepričljivo, to v demokraciji vendarle pomeni trenutno večinsko ljudsko voljo, ki se bo pač ponovno tehtala na naslednjih volitvah.

Naj se vrnem na vaše vprašanje. 21. avgusta je bila obletnica invazije vojska Varšavskega pakta. V enem od zapisov na omrežju X sem ravno včeraj prebral, da so prihrumele praško pomlad »normalizirat« s kar 6300 tanki. V družbi se spomin na to zatrtje poskusa demokratizacije, kar pomeni v tem zgodovinskem kontekstu izraz »normalizacija«, zelo intenzivno ohranja.

Na televizijah in v drugih medijih se vrste pogovorne oddaje, ljudje o tem pišejo na družbenih omrežjih, režiser Jiří Mádl pa je na primer na to temo predlani posnel odličen igrani film Vlny, ki ga je Češka lani poslala v boj za neanglojezičnega oskarja.

No, prav pred dnevi, ko sem bil v Pragi, je na Vaclavskem (po slovensko: Venčeslavovem) trgu stalo veliko platno, na katero so projicirali dokumentarne posnetke invazije, prizore protestov, pretepenih in okrvavljenih ljudi ... Leta 1968 Čehi res nočejo prepustiti pozabi.

To ni tema, okoli katere bi vodili politični prepir in ideološke spopade?

Ne. Kadar se družba izraziteje polarizira, je sicer mogoče vse, a za zdaj ima glede tega velikanska večina Čehov jasno predstavo. Vlada prepričljiv konsenz – tako pod zdajšnjo kot pod prejšnjo vlado –, da totalitarizma oziroma, bodiva natančna, komunizma nočejo več ponoviti. Češka je bila pred drugo svetovno vojno gospodarsko izjemno razvita.

Kdor se odpravi v tehniški muzej v Pragi, ga med drugim fascinira ugotovitev, koliko miniaturnih avtomobilskih tovarn so imeli pred drugo svetovno vojno. Tudi kulturno in umetniško so šli vštric z zahodno Evropo. Potem pa so jim vsilili komunizem in, kot pravijo, niso mogli več dihati. Ne ekonomsko in ne kulturno. Da so se spet sprostili, je moral sistem pasti.

Vidim, da ste kar zagret privrženec nogometnega kluba Slavia. Zakaj se ponaša s tako veliko rdečo zvezdo?

Naj se najprej še za hip vrnem k vašemu prejšnjemu vprašanju. Tudi navijaške skupine v dneh okoli obletnice »normalizacije« izobešajo plakate s sporočilom »Nikoli ne bomo pozabili!« ter s prečrtanima srpom in kladivom. Niti ne gre za kako zadrto desničarstvo, le bolj svobodno hočejo živeti, kot so njihovi starši ali stari starši.

Res je, grb moje Slavie je rdeča zvezda. Je pa obrnjena s konico navzdol in nima nič skupnega z zvezdo, na katero najprej pomislimo v kontekstu naših političnih prepirov. Športni klub Slavia so ustanovili študentje, predvsem študentje medicine, davnega leta 1892, najprej kot kolesarski klub, ki pa mu je zelo kmalu sledila še nogometna sekcija. Za svoj simbol oziroma grb so izbrali prav omenjeno rdečo zvezdo, in sicer kot prispodobo življenjske iskre, plemenite borbenosti, srca, ki ga igralci pustijo na igrišču.

No, naj dodam še, da velja Slavijin rdeče-beli dres s to zvezdo na njegovi srčni, beli polovici za enega povsem najstarejših nogometnih dresov na svetu. Pa ne le to: bil je tudi neposreden navdih za drese, v kakršnih je v svojih rosnih letih igral tudi najstarejši slovenski članski nogometni klub, ljubljanska Ilirija.

Zakaj je zvezda obrnjena navzdol?

To naj bi pomenilo prizemljenost. Ne gre pa za kakšen satanizem, kot namigujejo nekateri. Kot so zapisali klubski očetje, predstavlja »vedno novo upanje, ki dviguje duha in krepi moč tudi v obdobjih neuspeha in porazov«.

Bo Slavia igrala v ligi prvakov?

Bo. Kot češki prvak je neposredno uvrščena v ligo prvakov, saj je bila češka liga lani na desetem mestu lestvice koeficientov UEFA. Škoda, da se v elitno evropsko klubsko tekmovanje ni uspelo uvrstiti tudi Celju. Ha, morda pa pridejo Celjani v Prago v Ligi Evropa in v njej premagajo Slavijinega večnega rivala Sparto!

Ste se navezali na Prago?

Definitivno.

Primož Lavre