Strip je bil popularen samo v nekdanji Jugoslaviji in seveda Italiji, od koder sta bila avtorja. Grunfovi znameniti reki so vse do danes ostali zelo aktualni. Med njimi prav posebej ta, da je bolje, da te Američani okupirajo, kot Rusi osvobodijo! 

Pred dobrimi 30 leti se je vzhodna Evropa končno osvobodila Rusov, malo tudi z ameriško pomočjo. Obveščevalna opozorila o kopičenju ruske vojske v Belorusiji in Rusiji na eni strani in Putinova izjava, da če bo Evropa napadla Rusijo, bo Rusija opravila z njo v nekaj dneh, postajajo nova zoprna realnost.

Dobro vemo, kako je s temi povodi za vojno. Poljske Hitler ni napadel prvi. Poljaki so »napadli prvi«, nemško radijsko postajo, in prav to je bil povod za napad na Poljsko septembra 1939. Le katera radijska postaja je zdaj ogrožena v Rusiji?

Friedrich Merz, nemški kancler, je sredi decembra na partijski konferenci primerjal Putina s Hitlerjem, češ da kot Hitlerju leta 1938 Sudeti niso bili dovolj, tako se tudi Putin ne bo ustavil, če mu uspe poraziti Ukrajino. Morda se zdi, da so te vzporednice med Hitlerjem in Putinom privlečene za lase. 

Primož Lavre

Ob tem se moramo zavedati, da, zgodovinsko gledano, Hitler ni napadel Evrope, napadel je posamične države, eno za drugo, in pri tem računal na to, da ga reakcije ostalih ne bodo ustavile. Mar ni to tudi Putinova računica?

Evropa kot neka skupnost držav v resnici ne obstaja, najboljši približek temu je EU, ki pa varnostno, vojaško in vse bolj tudi gospodarsko ne pomeni nič. Zlagoma, a gotovo, pa izginja tudi kot politična entiteta, celo vrednostno in zgodovinsko izgublja svoje razsvetljenske korenine, propada demografsko in zaostaja ekonomsko.

Seveda Putin ne bo napadel Evrope, ker žal nekaj takega kot Evropa, kljub EU, torej ne obstaja. Utegne pa se lotiti naslednjih vojaških ciljev, tam, kjer v Evropi živijo Rusi, recimo. Putin se je že lotil Gruzije in Čečenije, zdaj Ukrajine. Točno s takim besednjakom se je Hitler lotil Porenja, Sudetov in Avstrije. 

Za Putinovo trditvijo, da Evrope ne bo napadel, če bo spoštovala interese Rusije, in da lahko v nasprotnem primeru opravi z Evropo v nekaj dneh, so najbrž že izdelani načrti, ki temeljijo na podobnih idejah. Hossbachov memorandum s sestanka pri Hitlerju, 5. novembra 1937, pove, da je Hitler želel razširiti Lebensraum Nemčije najprej na Češkoslovaško in Avstrijo.

Kar je naslednje leto tudi storil, najprej je zavzel Porenje, potem Sudete in nato obe omenjeni državi. Putin se je najprej lotil Ukrajine, zdaj analitiki in poznavalci napovedujejo nove možne cilje, Moldavijo, baltske države. 

Napadena Evropa leta 1939 ob nemški agresiji ni stopila skupaj, kot je to najprej storila ob napadu Rusije na Ukrajino. Da je bilo to sploh mogoče, je bil ključen ukrajinski odpor in njena vojaška sposobnost zoperstaviti se agresorju. Ob Hitlerjevih napadih ni bilo tako.

Malo je znano, da sta poljska in madžarska vojska le pol leta pred napadom na Poljsko septembra 1939 na Češko vstopili hkrati z Wehrmachtom in zavzeli vsaka lep del češkega ozemlja. Čehi svoje vojske sploh niso aktivirali. Slovaki so Češkoslovaško prej zapustili.

Njen premier Tiso je Hitlerju naredil veliko uslugo, da se je naslonil kar na Daladierovo definicijo Češkoslovaške, ko je rekel, da to »ni prava država in da se zanjo ne bo boril noben francoski vojak«. Putin govori o Ukrajini danes z enakim besednjakom. 

Se danes kaj takega lahko spet zgodi v Ukrajini? So v ozadju madžarskega soliranja v primeru Ukrajine trianonske sanje madžarskega premierja? Bi padec Ukrajine sprožil podobna ravnanja drugih držav? Je mogoče, da bi na njeno ozemlje vstopila recimo Poljska? Seveda ne kot zaveznica Rusije, ravno obratno.

A tudi Rusi so 14 dni za Hitlerjevim napadom na Poljsko z Rdečo armado prišli »reševat« Poljake, si jo z Nemci razdelili in nova geostrateška ureditev v Evropi je s tem začela nastajati.

Profimedia

Hitler je imel zaveznico v Italiji, podpornici v Španiji in v novonastali Slovaški, ki je pred agresijo zapustila zvezo s Češko, na začetku celo soagresorki na Češko, v Madžarski in Poljski. K trojnemu paktu so pristopile tudi Romunija, Bolgarija in Jugoslavija, pa seveda daljna Japonska. Simpatij do Nemčije ni skrivala Latinska Amerika.

Danes se k Putinu obračajo oblasti na Madžarskem, Slovaškem, po novem celo na Češkem, v Bolgariji in seveda daljni Kitajski. In v evropskih prestolnicah, domala vseh po vrsti, močne ekstremne politične grupacije. Tudi Hitler se je naslonil na kvizlinške grupacije povsod tam, kjer sicer legalne nacionalne oblasti niso imele polne legitimitete in se niso uprle njegovi agresiji ali pa so bile hitro poražene. Izkušnje vseh naših vojn potrjujejo prav take razloge za naše poraze in zmage. 

In tu je seveda BRICS. Zelo malo danes vemo o tem, da je Roosevelt razloge za vojno s Hitlerjem imel tudi v ekonomski ambiciji nacistične Nemčije, da z barter posli njenega finančnega ministra Schahta izrine ZDA iz Latinske Amerike. Putinova ambicija, da z Brazilijo, Indijo, Kitajsko in državami BRICS vzpostavi močno gospodarsko povezavo zoper interese ZDA, je očitna. Še ena zanimiva vzporednica med obema diktatorjema.

ZDA imajo po novi Trumpovi zunanjepolitični strategiji danes enako prioriteto kot pred 80 leti. Pacifik, zahodna hemisfera in Azija sta v ospredju. Evropo strategija prvič omenja na 25. strani! Danes je njihova zaveznica Japonska, nasprotnica pa Kitajska. Hitlerjevi zaveznici Japonski so ZDA takrat presekale oskrbovalne poti z nafto, Kitajski danes s carinami in prepovedmi branijo dostop do svojih trgov.

V vojno v Evropi ZDA niso vstopile same, pravzaprav v nobeno od obeh svetovnih vojn niso vstopile same. V prvi jih je k temu prisilila nemška potopitev ameriške potniške ladje in sloviti mehiški telegram. Tako kot so takrat vojaško pomagale Veliki Britaniji, danes pomagajo Ukrajini. V drugo svetovno jih je potegnil napad na Pearl Harbour, vendar v vojno s Hitlerjem niso vstopile same.

Nemčija je napovedala vojno Ameriki in ne obratno, misleč, da bo s tem svojo zaveznico v trojnem paktu, Japonsko, angažirala za napad v hrbet Rusom. To se ni zgodilo. Tako so ameriški vojaki na dan D poskakali v morje pred normandijsko obalo in si slabo leto za tem z Rusi podali roke v Berlinu. Kateri interesi lahko danes motivirajo ZDA, da bi v vojni stopile na stran Evrope in ne Rusije?

Ves čas druge svetovne vojne je pravzaprav samo ena država kljubovala nacistom v Evropi, Velika Britanija. In seveda napadena komunistična Sovjetska zveza, ki so jo ZDA in Velika Britanija reševale skozi »land lease« sporazume preko Arhangelska. Druge države so ali kolaborirale s Hitlerjem ali ostale zunaj vojnih spopadov, kot recimo Švica in Švedska, ki sta izdatno trgovali z obema stranema.

Tudi morebiten vojaški spopad z Rusijo danes utegne še bolj fragmentirati Evropo. Očitki iz ameriške zunanjepolitične strategije o neizvoljeni bruseljski birokraciji utegnejo kmalu najti domicil v kakšni evropski članici. Ob dezintegriranem zavezništvu Nata zato ni pričakovati, da bi evropske države same ponujale kakšen svoj vojaški angažma.

Veliko vprašanje je, ali lahko danes v Evropi za Ukrajino nastane kaj podobnega, kot je bil britanski ekspedicijski korpus, ki ga je Churchill poslal v pomoč Franciji in je sicer klavrno končal v Dunquirku, ker je pred tem še bolj klavrno končala francoska vojska. Katera evropska država danes sploh razpolaga s tako vojaško močjo? Še nobena, in prav zato je za Putina tako ključno, da razbije vojaško zavezništvo Nato. Pomenljivo je, da temu pritrjuje tudi slovenska leva politika.

Profimedia

Američani se počasi vračajo k svojemu izolacionizmu izpred druge svetovne vojne in čas, ko je bilo mogoče brezpogojno računati na ameriško pomoč pri obrambi Evrope, se hitro izteka. Kancler Merz pravi, da je čas Pax Americana mimo. V Sloveniji se v teh razmerah spet srečujemo z idejami deklaracije za mir iz leta 1991, ki je skoraj ustavila slovenske priprave na osamosvojitev in obrambo novonastale države.

Iluzije o možnosti nekakšne nevtralnosti države, ki stoji na stičišču slovanskega, germanskega in romanskega sveta, niso izginile ves ta čas in so bile v glavnem produkt nekih panslovanskih sanj. Tudi danes jih je razumeti bolj kot prorusko propagando. Zato beremo, da Rusija nikogar ne ogroža, da brez soglasja Trumpa ne bo nikogar napadla itd.

Sicer pa tiho soglasje Trumpa Putinu, da se loti še koga v Evropi, ni ravno velik argument za to, da se ne bo nič zgodilo. Niti to, da mora najprej končati vojno v Ukrajini, kot pravi Merz. Sicer pa je Ukrajina vojno tako ali tako že izgubila, govori nekdanji predsednik Türk.

Putin vojne ne sme končati zaradi razmer doma, in še en konflikt je zanj politična transfuzija. Tudi v tem sta si s Hitlerjem podobna. Glede Trumpovega soglasja se pa samo spomnite, kako sta Roosevelt in Churchill dala Poljsko Stalinu že v Teheranu leta 1943.

Kljub izraziti počasnosti Evrope pri iskanju nove skupne varnostne konfiguracije smo priča hitremu oboroževanju Poljske, ki v konvencionalni vojaški moči postaja vodilna evropska država. Tako opevana Višegrajska skupina, spomnimo se, Kučan je bil za to, da se ji priključimo, Drnovšek proti, danes prednjači z madžarskimi, slovaškimi in češkimi »pragmatičnimi odločitvami«, da Ukrajine ne podpirajo.

Jugovzhodno Evropo in Balkan utegnejo razdeliti podobne silnice, ki jih poznamo iz zgodovine razpada Jugoslavije in Varšavskega pakta. Hrvaška in Slovenija delita neko nedavno zgodovinsko izkušnjo in kljub temu, da sta članici EU in Nata, se moramo vsakič znova spomniti Tuđmanove odločitve junija 1991, da zaradi nas Hrvaška ne bo šla v vojno z JLA.

Vemo tudi, da Hitler na začetku ni nameraval napasti Kraljevine Jugoslavije. Pakt, h kateremu je pristopila Jugoslavija 27. marca 1941, je celo vključeval tajni aneks, po katerem je Nemčija jamčila ozemeljsko nedotakljivost Jugoslaviji, ko bi šlo za premike nemške vojske. To kljub vsemu pove nekaj o dejanskih nemških načrtih.

Čeprav je šele vojaški debakel Italijanov v Grčiji sprožil vojaško operacijo Wehrmachta Marita z napadom na Grčijo in Jugoslavijo, je ameriška obveščevalna služba pred tem že zanetila upor kraljevih letalcev proti trojnemu paktu. Tito je takrat, še trdno z glavo na ramenih, podpiral pakt Ribbentrop-Molotov in razpad Jugoslavije.

Profimedia

Podobno je štiri leta pozneje poslal svoje tri emisarje v Zagreb na pogajanja z Glaise-Horstenauom za skupen nemško-partizanski nastop zoper zavezniško izkrcanje v Dalmaciji in Istri. Vse to govori o tem, da se je treba otresti romantičnih predstav o zgodovini kot spopadu med dobrim in zlim in se zavedeti, da so zavezništva izključno stvar interesov.

Vse večja odsotnost najmočnejše vojaške zaveznice na svetu v evropskih obrambnih in vojaških zvezah nas logično pripelje do ključnega vprašanja prihodnje evropske gospodarske, politične in vojaške konfiguracije. To je vprašanje Nemčije, ki je zgodovinsko obremenjena do te mere, da je že postavljanje tega vprašanja bogokletno.

ZDA, ki so bile njen ključni nasprotnik v drugi svetovni vojni, nimajo takih predsodkov kot domala vse evropske države, da o Rusiji niti ne govorim. Že leta 1950, pet let po koncu druge svetovne vojne, ob korejski krizi, so ZDA predvidevale, da utegne priti do spopada s Sovjetsko zvezo v Evropi, in so zato nameravale Zahodno Nemčijo oborožiti – z jedrskim orožjem!

Njeni takratni interesi so prevladali nad še nezaceljenimi ranami, ki jih je ameriški vojski prizadejal Wehrmacht. Lahko si predstavljate reakcijo Britancev in Francozov nad tem predlogom. 

A kako ravnati danes, ko Trump zahteva, da si Evropa zagotovi lastno varnost? Brez vojaško močne Nemčije ni vojaško močne Evrope. Bodo tisti, ki tako vneto zagovarjajo francosko-nemški vlak v EU, podprli tudi francosko-nemški tank in lovsko letalo, nove ekspedicijske korpuse, da o jedrski oborožitvi niti ne govorim?