Klemen Jaklič je na ustavnem sodišču spet ostal osamljen. Tokrat v primeru, ko je ustavno sodišče presojalo ustavno pritožbo obsojenega nekdanjega vodilnega v družbi Istrabenz Igorja Bavčarja. Slednji je dal hkrati tudi pobudo za začetek ustavnosti postopka za oceno ustavnosti dela 422. in 423. člena zakona o kazenskem postopku.
Bavčar v zaporu na Dobu prestaja petletno zaporno kazen. Skušaj s še nekaj storilci je bil obsojen, da je ob prodaji delnic Istrabenza, ki jih je imela v lasti Pivovarna Laško, namesto da bi dobiček od prodaje v skupnem znesku 25,21 milijona evrov pripadal Pivovarni Laško, skupaj s soobsojenci pridobil navedeni znesek in denar z nadaljnjimi transakcijami razpršil in vnesel v gospodarski promet.
Obsojeni nekdanji osamosvojitelj in podpredsednik LDS je v ustavni pritožbi nasprotoval stališču, da je kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti z eventualnim naklepom. Možen naj bi bil zgolj direktni naklep. Opozoril je, da je bil denar nakazan na njegov edini transakcijski račun, sam pa je z njim logično razpolagal. Meni, da mu je bila onemogočena pravica do obrambe.
Toda ustavni sodniki so v svoji odločbi zapisali, da iz ugotovitev rednih sodišč izhaja, da je Bavčar prejel denar, ki je izviral iz kaznivega dejanja. Opcijski pogodbi, ki sta bili podlaga za prejem denarja, sta bili lažni. Sklenjeni sta bili drugega dne, kot je bil na njiju zapisani datum. Na ta način je bil prikrit nezakonit dogovor med obsojenci.
Glede navedbe Bavčarja, češ da ni dovolj eventualni naklep za pranje denarja, pa so poudarili, da je glede na kazenski zakonik kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti tudi iz malomarnosti. Ni torej logično, da ne bi bil kazniv eventualni naklep.
Bavčar je še opozoril, da je nekdanji minister za pravosodje Goran Klemenčič v eni od televizijskih oddaj v zvezi s sojenjem njemu dejal, da bodo v primeru zastaranje v pravosodju letele glave. A višje sodišče je bilo mnenja, da so takšne izjave neresne, namenjene promociji tedanjega ministra in niso vplivale na nepristranskost sodišča niti na videz nepristranskosti. Po mnenju ustavnih sodnikov izjava ministra niti ni šla v smeri, ali naj bo Bavčar obsojen ali oproščen, pač pa se je nanašala na zastaranje. Tako ni mogla prizadeti nepristranskosti sojenja.
Glede pobude za oceno ustavnosti ZKP so na ustavnem sodišču ugotovili, da je Bavčar to zadevo (zaradi opustitve zadržanja izvršitve zaporne kazni naj bi mu bile kršene ustavne pravice) uveljavljal prepozno.
Tako ustavne pritožbe niso sprejeli v obravnavo, pobudo za oceno ustavnosti ZKP pa so zavrgli.
Klemen Jaklič se z odločitvijo šesterice ustavnih sodnikov (sodnika Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju izločena) ni strinjal.
A ustavni sodnik Klemen Jaklič se z odločitvijo šesterice ustavnih sodnikov (sodnika Rok Čeferin in Marko Šorli sta bila pri odločanju izločena) ni strinjal. V ločenem mnenju je utemeljil, da bi ustavno pritožbo sam sprejel v obravnavo, saj bi morali temeljiteje proučiti pomembna vprašanja, ki jih odpira. Glede izjave ministra Gorana Klemenčiča je ocenil, da je šlo za neposredno grožnjo oziroma pritisk na sodnike višjega sodišča, da se bodo soočili s sankcijami, če bodo prvostopenjsko sodbo zoper Bavčarja razveljavili. S tem bi namreč zadeva lahko zastarala.
Kot pravi Jaklič, po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice domneva nedolžnosti zavezuje vse državne organe. Iz primerov sodne prakse ESČP izhaja, da jo lahko kršijo ne le sodniki, pač pa tudi predstavniki drugih vej oblasti. Navedel je tudi nekaj primerov sodb ESČP, kjer je to sodišče presojalo kršitev načela nedolžnosti, ki naj bi ga storili predstavniki drugih vej oblasti.
Po mnenju Jakliča, bi le temeljita meritorna analiza ustavnega sodišča pokazala, ali je bila v tem primeru kršena nepristranskost sojenja v povezavi z domnevo nedolžnosti.
Po besedah Jakliča je stališče ESČP glede domnevne nedolžnosti in varstva pravice do nepristranskega sojenja, da so vnaprejšnje izjave izvršne oblasti glede sodnih odločitev lahko potencialno problematične. Že zato bi navedbe Bavčarja v tem delu terjale resno in celovito presojo. Ne drži, da izjave ministra ne bi mogle vplivati na odločitev sodišča. Minister je namreč dal vedeti, naj si sodniki ne drznejo prvostopno obsodilno sodbo razveljaviti, sicer bodo deležni sankcij. Primer bi namreč ob razveljavitvi s precejšnjo verjetnostjo zastaral in bi Bavčar ostal nedolžen.
Kot je dodal Jaklič, bi le temeljita meritorna analiza ustavnega sodišča pokazala, ali je bila v tem primeru kršena nepristranskost sojenja v povezavi z domnevo nedolžnosti.
Poleg tega bi po mnenju Jakliča ustavno sodišče moralo presoditi tudi, ali za kaznivo dejanje pranja denarja zadostuje standard, kot ga razlagajo redna sodišča. Na primer, ali gre res za prikrivanje izvora denarja, če so denarna nakazila opravljena neskrito na povsem odprt način prek osrednje banke. Torej so sledljiva in preiskovalcem vselej dostopna. Ali pa ustava terja strožji standard za presojo subjektivnih in objektivnih prvin tega kaznivega dejanja.
Zaradi opisanega se je Jaklič drugače od ostalih zavzel za sprejem zadeve Bavčar v obravnavo.
