Metode rimskih cesarjev kopirajo tudi naši aktualni vladarji, saj s pomočjo svojih ritoliznikov vešče preusmerjajo pozornost podložnikov s perečih družbenih problemov na različne oblike cenene in pogrošne zabave. Ko sedijo pred TV-ekrani in buljijo v mehiške nadaljevanke in resničnostne šove, niti pomislijo ne, da bi se uprli krivični oblasti, ki jih ima iz dneva v dan bolj za norca.
Pa da ne bom preveč krivična do oblastnikov: vsak, ki izrablja »kruha in iger« za svoje zle namene, je uspešen zgolj zato, ker so državljani ovce. Lene in zanikrne ovce, ki se jim ne ljubi vstati, četudi jim prihodnost že zdavnaj gori pod ritjo, na kateri sedijo! Pretkani politiki jim preko medijev in družbenih omrežij sporočajo: »Sprejmite kruto realnost, kakršna pač je, in če boste pridni in tiho, bo morda z naše mize padla kaka drobtinica, da se boste laže predajali ugodju.« Recimo 1,8 odstotka dodatka upokojencem pri novembrski pokojnini. Kar je bilo, mimogrede rečeno, manj, kot so imeli sedeči za bogato obloženo mizo stroškov s pošiljanjem obvestil.
Se spomnite tednov pred zadnjimi volitvami? Sedanji premier nam je skupaj s svojim uglašenim orkestrom ponujal ne le kruha in iger, tudi obilo plesa. Prepričeval nas je, da se še nikoli v zgodovini nismo toliko vrteli po parketu, kot se bomo, ko bo prevzel oblast. V bistvu je imel prav. Žal pa takrat še nismo vedeli, da bomo v živo podoživljali trenutke, ki so prikazani v kultnem filmu Tudi konje ubijajo, mar ne?
Danes je splošna klima žal takšna, da četudi bi nam sekali drva na hrbtih, pokradli kmetom vse krave, bi sklonili glavo in nastavili še drugo lice.
Vse, ampak čisto vse se je v zadnjem letu sfižilo. Namesto jagode na torti so zabili še zadnji žebelj v krsto Krpanov, Klepcev in Miklovih Zal: vložili so predlog zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti SFRJ. Generacije, ki so doživljale napovedi »skupnih jeder« leta 1983, približno vedo, kam takšen predlog pelje. Danes je splošna klima žal takšna, da četudi bi nam sekali drva na hrbtih, pokradli kmetom vse krave, bi sklonili glavo in nastavili še drugo lice.
Zadnje dneve so mediji polni odštevanja dnevov pred Božičkom. Povedo mi, da je umrl znani Henry Kissinger, nekdanji ameriški državni sekretar, izvem, da je klošar Jani z nafto služil milijone, državo pa nategnil za kar 2,5 milijona evrov. Večini je bolj všeč novica, da je uboga Suzana svojemu Žanu stala ob strani, četudi je na skrivaj trpela in bila na robu solz. Na TV si lahko ogledamo že 63. epizodo iz Reke ljubezni, Gorskega zdravnika in 93. epizodo Materine ljubezni. Če imamo zraven še dve pivi in kokice – dol nam visi, da gre v državi vse narobe!
Koga briga inflacija, premierjeve laži, sprenevedanja politikov, ki nakladajo v parlamentu, četudi nimajo pojma, za kaj gre. Komu mar, če je v Mariboru znova zmanjkalo denarja za kulturo. Če število kovidnih okužb hitro narašča. Če si grize nohte približno tretjini otrok in skoraj polovica mladostnikov. Komu je pod svobodnim Iztokovim soncem mar za zapravljivosti vodstva uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, saj so samo za obešalnike zapravili kar za 565 evrov! Komu mar, če je še eno skupinsko posilstvo ostalo brez sodnega epiloga.
Povprečen slovenski državljan si želi predvsem dovolj prostega časa, ki ga bo preživel pred televizijo, na pametnem telefonu ali po nakupovalnih središčih. Da bi videl dlje od svojega nosu? Redkokdaj. Če bi, potem bi šel protestirat že takrat, ko so se zvišali davki in elektrika. Ali pa takrat, ko so nadobudna dekleta odpeljala ubogemu kmetu njegove krave.
Živimo pač v času, ko ni nič zastonj. In vsak zakaj ima svoj zato. Tudi pocukrane nadaljevanke in resničnostni šovi, verjemite, niso namenjene vaši zabavi. So kot heroin, da nič ne vidite in nič ne slišite.
V koaliciji bi bili plat zvona, ko smo tudi navadni državljani izvedeli, da jim šefi pregledujejo telefone. Crkneš od smeha! Pa ne zaradi dejanja samega, temveč zato, ker so molčali. Samo deset minut časa za razmislek bi si morali vzeti, pa bi začudeni spoznali, da smo se, ne da bi vedeli kdaj, znašli v diktaturi. V stremljenju po lagodnosti smo pripravljeni marsikaj odmisliti, požreti, zamižati na obe očesi ali pa pogledati stran. A dolgoročno nas življenje prej ali slej prizemlji. Če šele takrat ugotovimo, da nas zgolj zabava ne pripelje nikamor, je za kesanje prepozno.
Imam pet vnukov, ki jih lahko malodane vsak dan opazujem pri igri. Ko so bili še dojenčki, so ropotali z ropotuljicami, kasneje so »drveli« po kuhinji z avtomobilčki, danes, ko so že na začetku najstniških let, veliko ustvarjajo, igrajo košarko, sem in tja pa z »garažno« prodajo resno razmišljajo o »biznisu«. Trudimo se, da jih ne poneumljamo s potrošništvom, z neumnimi televizijskimi programi. Tudi pri meni so deležni naukov v stilu »če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga«. Niti v najbolj drznih sanjah si ne želim, da bi čez leta postali kanon futr v rokah pokvarjenih politikov in njihovih stricev izza ozadja.
Že danes razumejo, da se morajo vsakič, ko jim nekdo brez razloga ponuja bombone, vprašati, zakaj to počne. Živimo pač v času, ko ni nič zastonj. In vsak zakaj ima svoj zato. Tudi pocukrane nadaljevanke in resničnostni šovi, verjemite, niso namenjene vaši zabavi. So kot heroin, da nič ne vidite in nič ne slišite.
