Hodite kaj na proslave?
V času proslav sem po stari navadi na morju. Težko vam povem karkoli o njih, nisem spremljala ne državne in ne vzporedne.
Kaj pa na ulice, vas kaj zjezi?
Tudi na ulice ne hodim, demonstracij se ne udeležujem. Čeprav … Na eni sem bila, a se trenutno na spomnim …
Morda na protestu zoper ukinitev Muzeja osamosvojitve.
Tako je, seveda. Pred državnim zborom sem stala kakšno uro. Nameravala sem se udeležiti tudi prireditve na predvečer dneva spomina na žrtve komunizma, a sem imela že drug angažma – v Slovanski knjižnici sem predstavljala prav knjigo Borisa Furlana in Staše Furlan Seaton Skozi gosto noč, o kateri sva se menila. Ne kolesarim in se ne udeležujem protestov. Moji protesti so omejeni na pisano in po možnosti tiskano besedo.
Kaj menite, smo le še korak do strmoglavljenja v diktaturo, strahovlado, fašizem in s tem povezano pogubo?
Aha, tu sva pa prišla do najnovejše knjige, za katero imam nekaj zaslug. Kratko in ne posebno slavno življenje Muzeja slovenske osamosvojitve se je končalo s knjigo Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov. Izšla je pravkar pri Mohorjevi iz Celja, s sodelovanjem muzeja, uredil jo je dr. Željko Oset. Gre za večino prispevkov, seveda precej dopolnjenih in zlikanih, s simpozija o Pučniku, ki je bil lani jeseni. Zanj sem se odločila predstaviti fašizem, ampak ne Mussolinijev, historični fašizem, temveč pripisani fašizem oziroma sto let obkladanja s to politično psovko. Začela sem tam leta 1928 ali 1929, ko je Stalin sklenil, da so njegovi socialdemokratski tekmeci, doma in po Evropi, v resnici socialfašisti. Ta retorična domislica se je hitro prijela, komunisti so z veseljem obkladali svoje nasprotnike in rivale, pa tudi nič hudega sluteče mimoidoče, s to mastno psovko. Kako dobro jim je delo, kako jim je ogrelo srce, da so se lahko tako preprosto in poceni uvrstili na pravo stran zgodovine!
Zakaj me je zanikala ta tema? Najprej zato, ker je Jože Pučnik prva pomembna žrtev v tej slovenski varianti antifašizma. Brž ko se je izkazalo, da resno misli s strankarskim pluralizmom, s parlamentarno demokracijo in celo osamosvojitvijo Slovenije, je Udba sprožila govorice in »podatke«, da so nam ga poslali Nemci. V tem razodetju je odigral glavno vlogo Milan Kučan, ki je ocenil, da drvimo naravnost v črno, fašistoidno diktaturo po Hitlerjevem vzoru, če se komunisti ne bodo z vsemi silami in sredstvi potrudili za pravo, (svojo) stvar. Drug razlog je naraščajoča veljava tega antifašizma, ki se je lani izrazil z Gibanjem Svoboda, njegovo zmago na volitvah, in zdaj paradira po tem našem svetu, osvobojenem strahovlade …
CELOTEN INTERVJU Z ALENKO PUHAR LAHKO PREBERETE V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
