Ni spodobno reči, da se je Kučan motil oziroma niti svojim ni mogel prodati svoje zamisli

Menim, da nas je večina prvotni predlog bivšega predsednika Kučana razumela tako, da naj bi spomenik osamosvojitve zamenjal spomenik revolucije. Morda ga je Kučan tudi namenoma podal dvoumno, ne vem. Vsekakor pa sem ga takrat dojemal kot nekak gasilski manever, ker se je Kučanu kot staremu političnemu mačku v nekem trenutku morda zazdelo, da so v njegovem političnem taboru drugače misleče z zaporednima ukinitvama Muzeja slovenske osamosvojitve in spominskega dneva za žrtve komunizma le preizkušali čez mero. Kot izkušen politik je drugače od svojih mlajših somišljenikov, ki so stvari operativno izpeljali, pač vedel, da pretiravanje ni dobro. Taka pobuda se mi je zdela dobra in sorazmerno velikodušna, saj bi se po drugi svetovni vojni večinoma vladajoča opcija z njo odpovedala nečemu simbolno pomembnemu. Potem se je pa verjetno izkazalo, da podpore za tovrstno velikodušnost v Kučanovem političnem taboru ni. In bivši predsednik je stopil korak nazaj ter začel zagovarjati spomenik osamosvojitve ob spomeniku revolucije. (…) Ker pa ni spodobno reči, da se je prvi predsednik motil oziroma niti svojim ni mogel prodati svoje zamisli, se projekt nadaljuje. Kot tak bo težko imel združevalno vlogo. Ne bo primer spremembe spomeniške krajine, ki bi temeljila na širokem dogovoru v skupnosti, pač pa bo verjetno dojeman kot poskus trenutne oblasti, da s spomenikom zakoliči svoje obvladovanje družbe, kar je pri podobnih podvigih tudi pogosto.

Večer