Kdo bo zmagal na nedeljskih volitvah? Golob ali Janša? Tretje možnosti res ni? V resnici ni pomembno, kdo bo dobil kak odstotek ali dva več, kajti tudi prihodnja vlada bo koalicijska, zato niti Svoboda niti SDS ne bo mogla vladati sama. Pravilno vprašanje se torej glasi: kateri mandatar, Golob ali Janša, bi lažje sestavil koalicijsko vlado z vsaj 46 zagotovljenimi poslanskimi glasovi?

Potem ko se je Prerod Vladimirja Prebiliča ponesrečil, je edini jeziček na tehtnici Anže Logar; brez njega lahko Janša le sanja o vladni palači, medtem ko bi Golob z Logarjevimi Demokrati, če bi želel, brez težav sestavil vlado.

Ampak če se Logar odloči, da ostane »nevtralen«, niti Golob niti Janša ne bo zbral potrebne večine, kar bi teoretično lahko privedlo celo do novih volitev. Kaj bi takšen, na prvi pogled črn scenarij pomenil za državo?

Najprej se – glede na to, da je v republiki izbruhnila afera zaradi nezakonitega prisluškovanja kopici (bivših) političnih in vladnih funkcionarjev – vsi skupaj pomirimo: 22. marca zvečer še ne bo konec sveta.

Volitve niso kar tako »praznik demokracije« in Slovenci sodimo med tisto privilegirano manjšino na tem planetu, ki lahko vsakih nekaj let svobodno odloča o tem, kdo nas bo predstavljal in v našem imenu sprejemal odločitve.

Tudi polarizacija, precejšnja politična in ideološka razdeljenost med levim in desnim blokom, za katero kdo zmotno misli, da je največja v Evropi, je do določene mere normalna, običajna. Problem se pojavi, če so zaradi nje ogroženi nacionalni interesi države in profesionalno delovanje državne uprave.

Kdaj nam bo odneslo pokrovko?

Posnetki prisluškovanj, ki so začeli kapljati v javnost nekaj tednov pred volitvami, bodo vplivali na volitve, vendar nihče ne ve, kako zelo. V vsakem primeru pa gre za tako škandalozna razkritja, da zahtevajo čimprejšnje odzive policije oziroma pravosodja.

Ko nekdanja pravosodna ministrica tujim (!) sogovornikom med kosilom, medtem ko po krožniku obrača špagete, mirno razlaga, da se nekemu županu ne more nič zgoditi, ker je pred sodiščem nedotakljiv, bi morali zazvoniti vsi alarmi v državi.

Primož Lavre

Takšni posnetki bi marsikje sprožili ulične proteste ali celo revolucijo, primerljivo s tisto v Nepalu, ko je generacija Z med drugim zažgala celo parlament. Si predstavljate, kako so morali biti besni? Samo za ilustracijo – eden od voditeljev revolucije mladih v Nepalu, nekdanji reper Balendra Šah, je ustanovil sredinsko stranko, ki je na začetku marca zmagala na parlamentarnih volitvah.

Kakšne posledice bodo imeli (nezakonito) pridobljeni posnetki med volivci, ki se deklarirajo kot neopredeljeni in se praviloma tik pred volitvami odločijo, koga bodo podprli?

Gotovo ne bodo koristili vladajočim svobodnjakom ali Socialnim demokratom, kamor je do odstopa spadala Dominika Švarc Pipan. Za obe stranki, ki sta v prestolnici tesno povezani z županom, je prava nočna mora, ko se izkaže, kako pogoltni so njuni funkcionarji na denar in kaj vse so zanj pripravljeni narediti.

Ljubljanski župan, ki je bil očitno tarča tujih operativcev, je zaradi svojega »lepljivega slovesa« naravnost idealen za obdelavo. Odvetnica Nina Zidar, ki so jo očitno prav tako skrivaj snemali, je v enem stavku razložila njegov poslovni model, ki se mu reče 10 odstotkov.

A če na kampanjo, ki se bo v tem tednu razplamtela do vrhunca, glede na zakonodajo pa se v petek ob polnoči začne predvolilni molk, pogledamo širše, dejansko ne moremo izključiti, da se bo javno mnenje, kot so ga zaznale dosedanje predvolilne ankete, zaradi najnovejših razkritij spremenilo.

Dodatno negotovost prinaša dejstvo, da se zadnji teden pred volitvami ne sme objavljati javnomnenjskih raziskav. Takšna zakonodaja je v času digitalnih medijev smešno zastarela, vendar velja, in dokler je zakonodajalec ne spremeni, smo jo dolžni spoštovati.

Toda prav zaradi teh omejitev bomo zadnji teden pred nedeljskimi volitvami tavali v temi, ko bo šlo za realno razpoloženje med volivci. Ni izključeno, da lahko v nedeljo pride tudi do večjih presenečenj.

Vseeno pa ne glede na črnoglede napovedi o tem, kaj se bo zgodilo, če zmagajo »janšisti« oziroma če na oblasti ostanejo »komunisti«, ostaja dejstvo, da bomo državljani v vsakem primeru preživeli še eno levosredinsko kot tudi novo desnosredinsko vlado.

Sprijaznili smo se s tem, da je korupcija približno enako razbohotena pod levimi in desnimi in da je država prestreljena z mafijsko prakso.

V teoriji je idealno, če se oblast na vsake štiri leta zamenja; v večinskem sistemu je to sicer lažje izvedljivo, medtem ko proporcionalni sistem omogoča sklepanje različnih, tudi nenačelnih koalicij. In prav tu se skrivajo odgovori na naša uvodna vprašanja.

Kaj nas čaka 22. marca

V nedeljo se bodo ob 19. uri po vsej državi zaprla volišča. Nastopilo bo mučno obdobje pričakovanja prvih rezultatov, napetost bo naraščala.

Če nobena medijska hiša ne bo investirala v t. i. vzporedne volitve (exit polls), ko anketarji poberejo podatke od volivcev, potem ko ti zapuščajo volišča, bo treba na prve konkretnejše neuradne rezultate čakati še kakšno uro ali dve, morda celo do 22. ure.

Negotovost bo daljša zlasti v primeru, ko bo razlika med vodilnima strankama, Gibanjem Svoboda in SDS, minimalna. Načeloma bo tisti, ki bo zbral višji odstotek, lahko računal na sestanek v predsedniški palači in – če bo predsednici republike Nataši Pirc Musar razkril, da ima v državnem zboru zagotovljenih zadosti glasov za potrditev – mandat za sestavo vlade.

To se najverjetneje ne bo zgodilo prej kot v drugi polovici aprila, morda pa celo šele okoli prvomajskih praznikov. Vse je odvisno od novega razmerja sil oziroma od razdelitve poslanskih mandatov.

Zdaj pa nastopi zahtevnejši del, saj pridemo do ključnih vprašanj: Koliko strank bo prišlo v parlament, kakšna bo volilna udeležba? Zagotovo ne bo tako visoka kot pred štirimi leti, ko je bila mobilizacijska moč na levici velika, nepriljubljenost vladajočih desnih strank zaradi kovidne epidemije pa občutna.

Tokrat bi bil čudež, če bi volilna udeležba presegla 60 odstotkov. Nekaj sprememb lahko pričakujemo kvečjemu pri številu parlamentarnih strank, kajti sedanjim petim, kar je najmanj v zgodovini slovenskega parlamentarizma, se bo zagotovo pridružila vsaj ena, namreč Demokrati Anžeta Logarja, z nekaj sreče pa celo Resnica kranjskega populista Zorana Stevanovića, ki se je zelo dobro obnesel v predvolilnih televizijskih soočenjih.

Vstop Resnice v državni zbor bi bil največje presenečenje volitev in bi dodatno zapletel proces oblikovanja prihodnje vlade. Levi blok, v katerega štejemo Gibanje Svoboda, Levico in Socialne demokrate, si enostavno ne more privoščiti, da Stevanovića povabi k kakršnemukoli sodelovanju.

Nekaj manj težav bi z njim imela desnica že zaradi programskih sorodnosti (gospodarstvo, davki, azilna politika itd.), vendar si težko predstavljamo formalizirano sodelovanje, ampak kvečjemu diskretno podporo pri zagotavljanju glasov. Skratka, Zoran Stevanović bi bil lahko pomlajena podoba Zmaga Jelinčiča.

Prvi scenarij: svobodnjaška kontinuiteta

Trend rasti, ki ga je Gibanje Svoboda beležilo v zadnjih tednih, ko se je že skoraj približalo vodilni SDS, bi lahko ogrozili posnetki, na katerih so se znašli posamezniki, posredno ali neposredno povezani s stranko premierja Roberta Goloba.

Ker zadnji teden pred volitvami ankete niso dovoljene, bomo dejansko šele v nedeljo zvečer dobili odgovor na vprašanje, kakšne posledice so imeli t. i. prisluhi za Svobodo (in morda tudi za Socialne demokrate).

A če upoštevamo nekaj zadnjih anket, potem bi aktualna koalicija vsaj teoretično lahko prišla zelo blizu večini, ki jo potrebuje za ohranitev oblasti, se pravi najmanj 46 poslanskih mandatov.

K temu lahko mirno prištejemo še dva glasova predstavnikov italijanske in madžarske manjšine, ki gentlemansko podpreta tistega mandatarja, ki ima zagotovljenih 46 glasov.

Primož Lavre

Po tem scenariju bi se zdel naravni kandidat za mandatarja Robert Golob, ki bi bil šele drugi premier v slovenski zgodovini, prvi po Janezu Drnovšku, ki bi mu uspela reelekcija. Toda tik pred predvolilnim finalom je v javnost prišlo nekaj nenavadnih signalov, ki vzbujajo negotovost glede tega razpleta.

Nekaj je k temu pripomoglo tudi pojavljanje premierja v predvolilnih soočenjih, kamor je sicer praviloma pošiljal druge strankine funkcionarje. Toda nekateri so zdaj, ko so v javnosti posnetki prisluhov, v kočljivem položaju. Recimo Alenka Bratušek.

Po drugi strani pa so precej pridobili tisti, ki se jih prisluškovalna afera ni dotaknila. Recimo Klemen Boštjančič, podpredsednik vlade, finančni minister in najverjetnejši naslednik Roberta Goloba na čelu Gibanja Svoboda.

Iz političnega zakulisja namreč še vedno prihajajo namigi, da uvedba sodne preiskave zoper Roberta Goloba še vedno visi v zraku in da to, da se je Golob rešil KPK, še ne pomeni, da se bo izmazal tudi pred sodno vejo oblasti. Če bi prišlo do črnega scenarija, bi bil prav Boštjančič najverjetnejši mandatarski kandidat.

Drugi scenarij: vrnitev »janšistov«

Če se država ne bo nagnila levo, se bo pač desno, menijo opazovalci. Deloma jim pritrjujejo javnomnenjske ankete: Janševi SDS se obeta relativna zmaga, vprašanje pa je, koliko znaša maksimalni »plafon« stranke. Lahko preseže 30 odstotkov?

To se še ni zgodilo, zato je vprašanje, zakaj bi se tokrat. Posebej potem, ko se je od SDS že pred nekaj leti »odcepil« Anže Logar, ki na teh volitvah nastopa s svojo stranko. Zakaj bi torej SDS v nedeljo dobila največ glasov v svoji zgodovini?

Zdi se, da lahko Janša v najboljšem primeru računa na 30 odstotkov, kar mu teoretično lahko prinese do 35 poslanskih mandatov, odvisno od tega, koliko strank bo prestopilo parlamentarni prag. Manj ko jih bo, več mandatov si bodo razdelile stranke, ki jim bo to uspelo. In obratno.

Če bo Stevanović prišel v parlament in dobil štiri ali pet mandatov, bosta obe največji stranki skupaj za približno toliko mandatov prikrajšani.

Potem je tu še en pomemben aspekt, na katerega so pozorni strankarski insajderji: Janez Janša je dal v ožjih krogih že večkrat vedeti, da se za mandatarstvo ne misli prelomiti na pol, če nekoliko karikiramo. V bistvu je povedal, da ne misli niti poskusiti, če stranka ne bo imela absolutne večine.

Kar je praktično nemogoče, saj smo ugotovili, da je njihov maksimalni doseg kvečjemu 30 odstotkov. In četudi bi Nova Slovenija, ki pod Jernejem Vrtovcem ne goji več posebne averzije do Janše in SDS, prejela 10 odstotkov (kar bi bilo veliko presenečenje), bi Janši za mandatarstvo še vedno zmanjkalo nekaj glasov.

Bi mu jih dal Logar, ki se javno priduša, da ne bo šel v koalicijo z Janšo, če bo SDS v njej dominantna stranka? Če je demokrat Logar iskren, potem se Janši račun enostavno ne izide.

Ne glede na črnoglede napovedi, kaj se bo zgodilo, če zmagajo »janšisti« oziroma če na oblasti ostanejo »komunisti«, bomo državljani preživeli tako levo kot desno vlado. Korupcija je približno enako razbohotena pod obojimi, Slovenija pa prestreljena z mafijsko prakso.

Pa še nekaj velja ugotoviti: podobno, kot je Robert Golob ključni člen Gibanja Svoboda, ki bi se po njegovem umiku ali odstopu zelo verjetno prepolovila oziroma razpadla po receptu nekdanje SMC (del bi ohranil ime, del bi se priključil Socialnim demokratom ali Levici), lahko tudi za SDS rečemo, da je to po odhodu Anžeta Logarja še bolj stranka Janeza Janše, ki nima naslednika.

Brez njega SDS v najkrajšem času razpade, polovica članstva pa bi šla k Logarju. V bistvu je Janša tako povezal stranko s sabo, da bi se ta lahko mirno preimenovala v Stranko Janeza Janše (SJJ).

Če povzamemo: brez Logarja Janez Janša ne bo zbral dovolj glasov za četrto mandatarstvo. To, da nekaterim strankarskim tovarišem pojasnjuje, da bodo vlado sestavljali le v primeru, da bodo razpolagali s podpisi podpore 50 poslank in poslancev, je v bistvu vnaprejšnji alibi za udobno življenje v opoziciji.

Kjer, roko na srce, SDS sploh ne gre slabo, saj dobiva proračunska sredstva na državni in lokalni ravni. Biti v opoziciji pa je, kot pravi eden od strankinih nekdanjih poslancev, najlepši del politične kariere, saj ne odgovarjaš za nič, kritiziraš pa lahko vse.

Tretji scenarij: neraziskan teritorij

Potem ko smo obdelali dva doslej najpogostejša scenarija – desni pol je bil, če gledamo časovnico 1990–2026, seveda neprimerno manj časa na oblasti, razmerje je približno tri proti ena v korist levice –, nam ostane še tretja možnost.

Tu pa se začnejo problemi, saj pridemo na področje, ki ni vrisano na noben politični zemljevid. Kaj se zgodi, če ne levica ne desnica ne zbereta večine za mandatarstvo oziroma sestavo vlade? Oziroma kaj bo, če v treh poskusih ne bo izvoljen mandatar, kot to predvideva ustava, zaradi česar bi morala predsednica republike razpustiti parlament in razpisati nove volitve? Je to možno?

Seveda je, čeprav se nam doslej še nikoli ni zgodilo. Edina rešitev, s katero se zaobide najbolj črni scenarij, je manjšinska vlada. Toda pri njej se lahko kadarkoli zgodi, da ji zmanjka podpore pri kakšnem pomembnejšem glasovanju, čemur sledi nezaupnica oziroma padec vlade … in potem smo spet pri predčasnih volitvah.

Glede na zapletene geopolitične razmere si verjetno nihče ne želi, da pademo v takšno institucionalno krizo. Poleg tega v nedeljo niso edine volitve letos – jeseni nas čakajo še lokalne, prihodnjo jesen pa predsedniške, na katerih bo Nataša Pirc Musar poskušala osvojiti še en petletni mandat.

Primož Lavre

Jasno je, da bi bile njene možnosti večje v primeru desnosredinske vlade. Se bo predsednica že zaradi tega bolj angažirala pri oblikovanju takšne vlade, ki bi bila v njenem interesu?

Ključni člen za oblikovanje kakršnekoli vlade, ki ne bi bila manjšinska, bodo Demokrati Anžeta Logarja. Seveda pod pogojem, da ne bodo najmanjša parlamentarna stranka.

Še pred tednom ali dvema je kazalo, da ne bodo in da lahko računajo na šest do osem mandatov. Kaj zanje pomeni škandal s prisluhi, ki meče senco predvsem na dve stranki aktualne koalicije, medtem ko je sum, da pri vsem tem ni nedolžna, padel tudi na SDS?

Logarju objava prisluhov vsekakor ne prinaša negativnih posledic – razen seveda, če se tik pred volitvami še sam znajde na kakšnem posnetku. A če predpostavimo, da ne, saj so bili doslej »inkriminirani« le politiki ali funkcionarji strank, povezanih z aktualno vlado, potem bi volivci lahko kolektivno kaznovali kar vse – namreč od vladnih svobodnjakov in Socialnih demokratov do SDS in celo Nove Slovenije –, medtem ko bi Logarjevi Demokrati zaradi tega nekaj pridobili (kot tudi Stevanovićeva Resnica).

Četrti scenarij: manjšinska (leva) vlada

Če se bo uresničila takšna napoved, potem se Zoranu Stevanoviću ni treba bati za vstop v parlament, Anže Logar pa lahko računa celo na nekoliko višjo podporo, kot so mu jo napovedovale dosedanje ankete. Kar z drugimi besedami pomeni, da bo nekdanji poslanec in funkcionar SDS krojil usodo svoje bivše stranke.

In če bo držal obljubo, da ne bo šel v takšno koalicijo z Janšo, kjer bi bila SDS dominantna, potem nam dejansko ostaneta le še dva možna scenarija, oba pa sta odvisna izključno od odločitve Anžeta Logarja: levosredinska vlada z Logarjem (in bržkone brez Levice) ali takojšnje brezvladje oziroma obdobje dolgotrajnih pogajanj, med katerimi bi mandatarski kandidat leve sredine skušal pridobiti dovolj podpore za svojo izvolitev, v nadaljevanju pa bi računal na izvolitev manjšinske vlade.

Če bi Robert Golob kot mandatar želel podporo Logarja, bi moral za to plačati konkretno ceno, saj bi Demokrati zahtevali najmanj pet ministrskih resorjev oziroma državni zbor in še vsaj tri ministrstva. Brez Logarja pa bi Goloba čakala manjšinska vlada, ki bi lahko vsak trenutek doživela nezaupnico. Ker Slovenija ni Italija (ki ima s tem precej bogate izkušnje), je malo verjetno, da bi se kdo upal podati na tako spolzek teren.

Po 30-dnevnem brezvladju bi nas tako ali tako čakal razpis novih volitev, kar bi izkoristila predsednica republike in se skušala vzpostaviti kot »mati naroda« in moralna avtoriteta. Naj se sliši še tako cinično, ampak njej bi koristil vsak scenarij razen tistega, po katerem na oblasti ostane levosredinska koalicija.

Za konec še dva koraka naprej. Ob predpostavki, da bi država ostala brez vlade, čemur bi sledile nove (predčasne) volitve, je gotovo intrigantno vprašanje, komu poleg predsednice bi tak scenarij najbolj koristil.

Robertu Golobu in levim strankam bržkone ne, sploh če bi jih volivci okrivili za nezmožnost sestave širše, ideološko bolj pisane koalicije. Nove volitve bi koristile tako Janši kot Logarju, ki bi lahko izpadel tudi kot žrtev ideološkega ekskluzivizma levice, saj bi ta zavrnila njegovo pripravljenost za sodelovanje v vladi.

Nezadovoljstvo nad proporcionalnim volilnim sistemom bi se povečalo, okrepili bi se pozivi k uvedbi večinskega. Bi takšen kaos odprl vrata nujnim reformam, ki jih Slovenija v teh geopolitičnih izzivih še kako potrebuje?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter