Vinoteka Štorija: na Trubarjevo po vino

Nenavaden uvod na straneh, namenjenih podjetništvu in poslu, mar ne? Pa ga opravičimo. Pravzaprav naj ga opravičim. Na začetku tedna sem dobil nalogo, da predstavim kakšno odlično podjetje iz Slovenije, ki je inovativno, poznano po svojih izdelkih in podobno. Rad pišem o pozitivnih stvareh, te so po mojem mnenju vedno premalo poudarjene. Pa še luštno in preprosto je. Dogovoriš se za intervju, dobiš potrebna pojasnila, napišeš ... Seveda ni šlo nič po načrtih. Podjetja oziroma šefi, ki sem jih klical zaradi teh in onih razlogov niso bili pripravljeni na intervju ali predstavitev podjetja, ki so ga ustanovili. Hu, bila je že sreda. Petek je rok za oddajo članka. Ob poslovnih straneh sem preklinjal kot furman, ko se v podjetjih, ki sem jih začel klicati kar po abecedi, ni nihče oglasil. Tudi v redakciji Reporterja so videli, da to ni več šala in so mi priskočili na pomoč.

Na Trubarjevo po vino

Z nestrpnostjo sem pričakoval, kaj bom izvedel od urednika. Bom šel v kako podjetje, kjer razvijajo zadevščino, brez katere se na da na Luno in Mars? Bom šel pogledat proizvodnjo, kjer spakirajo milijardo pudingov na minuto in se bodo v kratkem širili? Bom? Bom? »Vinoteka je« Mhm. Hvala. »Vino z Antarktike?« previdno vprašam po kaki novotariji. »Ne. Slovenska vina prodajajo,« me poučijo v uredništvu. Adijo, že sem tekel pogledat to vinoteko.

Na Trubarjevi ulici v Ljubljani, med kebabom, ki naj bi bil najboljši v mestu, in nekdanjim Centromerkurjem sem našel vinoteko Štorija in spoznal lastnika. David Šinigoj v majhni čumnati, natrpani s številnimi buteljkami, je takoj povedal, da niti sam ne ve pravzaprav, zakaj se je odločil za vino. Medtem ko je pozdravil nekaj znancev, ki so mu mahali, je povedal, da je bila odločitev za vinoteko povsem spontana. »Nobenega pravega razloga ni bilo za to. Sem sommelier in v vseh teh letih sem spoznal veliko vinarjev, res je prišlo povsem spontano do tega.« Šinigoj to pove tako, da ni niti najmanjšega dvoma o njegovih besedah. Vinoteka se mu je nekako zgodila in enostavno je. Nemara je to razlog, da ga niti najmanj ne skrbi na tisoče buteljk vseh možnih kakovosti po naših trgovskih centrih. Šinigoj trdi, da se s konkurenco sploh ne ukvarja in se nikoli ni. Niti na začetku ne. Brez dvoma bi nas večina, zaradi prej omenjenih količin in raznovrstnosti in dostopnosti vin pri veletrgovcih, opustila misel na vinoteko. »Veš, jaz imam taka vina, ki jih oni nimajo in mi ni treba razmišljati o tem, da bi bil konkurenčen. Niti malo se ne ukvarjam s temi zadevami, ker niso konkurenca. Pri meni se dobijo vina malih vinarjev iz Slovenije, ki v velikih centrih niso prisotni oziroma zelo redko,« je razložil in povedal, da niti oglašuje ne. »Sploh se ne oglašujem, ne pritegujem strank. Pridejo same, če imajo rade vino.« »Dobro vino,« kajti slabega vina prodaja.

Večina strank, je stalnih, čeprav kot ima stalnih, ki pravzaprav ne hodijo samo po vino. Razlog je tudi lastnik. In to je tista prava štorija Štorije.

Štorija Štorije

Trgovine, v katere gremo po žemlje, hrenovke, kis in drugo, v oglasih naštevajo, kaj vse se najde v njihovih »vinotekah«. V spletnih prodajalnah vin dobite domala vse, kar se da dobiti. Zleknjeni v fotelju, v gatah, klik klik na telefonu in vino je skoraj že na mizi. Niti na misel mi ne bi prišlo, da bi z obrobja Ljubljane rinil v center po buteljko vina, če imam trgovino pred nosom. In če bi si zaželel katero vino, ki ga nimajo pri nekdanjem Jankovićevem delodajalcu, bi ga kupil na spletu. Vino bi res dobil, a zgolj to. Dlje, ko sva se pogovarjala, bolj sem mi je dozdevalo, da ljudje pravzaprav hodijo k njemu kot na obisk in je nakup buteljke ali več del tega. Če bi ta sivolasi možak prenehal delati v Štoriji in bi za pult postavil kako prsato mladenko, bi promet bržčas upadel kljub vsem čarom, ki bi jih premogla.

Zdi se, kot da je lastnik nekako zlit s tem prostorom s hrapavimi stenami, lesenimi policami na katerih so zložene tiste buteljke, ki ne zasedajo miz in mizic in vsega drugega. In to je dodana vrednost, zaradi katere je vredno vstati s kavča, se obleči in iti po vino v Štorijo. Če to storite večkrat, redno postanete prav tako del vsega tega, kar je Štorija, poudarja Šinigoj: »Ti ljudje, ki hodijo sem k meni, so prav tako del te vinoteke, ki je postala neko stičišče ljudi. Zaradi teh ljudi to zame pravzaprav sploh ni služba ali posel, je način življenja.« Ob tem pravi, da če bi se želel ukvarjati s posli in denarjem, z evropskimi razpisi, prav gotovo ne bi počel tega. »Karkoli drugega bi počel, bi pomenilo konec tega lepega življenja, ki ga imam zdaj. Zame je to najbolj pomembno. Mirno življenje brez takih obveznosti, kot jih imajo podjetniki, za katere je največji smisel denar.«

Pristnost privlači

Med pogovorom je prišlo nekaj strank po vino. Ko sem to opazoval, ni bilo niti najmanj podobno tistemu iz znane verige, ko še prvi artikel ni v vrečki, že zleti proti tebi rafal z drugimi izdelki, ki ga sproži prodajalka pri blagajni. David Šinigoj se je z vsakim kupcem malo pošalil, povprašal po domačih ali skupnih znancih in mimogrede podal steklenico izbranega vina, vprašal kakšno je bilo prejšnje, ki so ga vzeli. Ob tej iztočnici sem ga vprašal, ali ima v ponudbi več vin štajerskih ali primorskih vinarjev. »Primerkov primorskih vinarjev imam več, čeprav prodam več štajerskega vina.« Ob tem je pripomnil, da Štajerci vztrajno dohitevajo Primorce, ki so po osamosvojitvi naredili več za prepoznavnost svojih vin in vinarjev. Nekateri so postali znani celo po vsem svetu. »Štajerci so takrat zaspali, kar je škoda, ker morajo zdaj dosti nadomestiti, če želijo preživeti,« meni Šinigoj, h kateremu so tudi tujci radi zahajali po vina.

»Veliko tujcev se je ustavilo pri meni pa tudi zadržalo, kar je razumljivo, saj kljub mojim predstavitvam moraš vino pokusiti, preden ga kupiš.« Vprašal sem, ali se mu zelo pozna, ker lani ni bilo turistov, ki so po njegovih besedah dobri kupci. Odgovor me je presenetil. »Čisto nič se mi ni poznalo, da ni bilo turistov. Sem navadni turisti na zaidejo, po buteljke grejo v običajne trgovine, če še imajo kaj prostora med prtljago, da ga kot suvenir vzamejo domov. K meni so hodili tujci, ki so vedeli, kaj je vino, kakšno mora biti in da pri meni dobijo res odlična vina.«

Da pa a ne bi kdo mislil, da je Šinigojevo vinoteko koronska kolobocija obšla. Največji izpad je imel v prvem valu. Kasneje je začel tudi z dostavo vina. Ampak ne po vzoru spletnih trgovin. »Pokličejo me, če potrebujejo, da jim ga pripeljem. Ljudje potrebujejo zdaj malo več veselja po tej depresivni in turobni odrezanosti od drugih, a meni ni težko iti na dom, če je treba. Ampak ne govorim o pijančevanju, za stik gre. Sicer pa tisti, ki se ga napijejo, da odženejo depresijo, ne hodijo k meni po vino. Kupijo ga, ko gredo po kruh.« Pa tudi če bi zavili v to vinoteko, ne bi našli vina, ki ga poznajo in večinoma kupujejo. Znanih vinarjev in vin ima namreč le za vzorec. »Jaz ne prodajam vin vinarjev, ki so že znani. Prodajam skoraj izključno vina relativno neznanih vinarjev iz Slovenije, ki pa so vsa vrhunska in po svoje ekskluzivna, ker ji je težko dobiti drugje kot pri meni in ker so res posebna.«

Ko sem ga vprašal, ali je kdaj imel kako vino, ki je bilo zanič in so se tudi stranke pritoževale, je pri priči odgovoril: »Kje pa. Vsa vina, ki jih prodajam, dobro poznam, vsa sem sam pokusil in moji vinarji zagotovo nimajo nič slabega v kleteh. Drugo pa je, kaj komu ustreza. Tu pa se pravzaprav skriva vsa modrost glede vina. Če je nekaj še tako hvaljeno, tebi pa ne ustreza, ne piti. Da spraviš vino po grlu, se ne smeš mučiti.« Kaj pa sam? Katera je denimo njegova najljubša sorta? »Nimam ne najljubše sorte, ne najljubšega vinarja, ne najljubšega vina.« Drugačnega odgovora nisem niti pričakoval. Tudi modrovanja o cvetici sauvignona, ki spominja na bezeg, ne ali iskanja vsega od lešnikov do banan in terpentina v cveticah vin pri Šinigoju ne bo. »Če je vino naravno, tega ni, vonj po bezgu pri sauvignonu samo pove, da so bile dodane umetne kvasovke in da tisto vino ni iz grozdja nastalo po naravni poti.« Juhuhu, sem si mislil ob tem odgovoru. Končno nekdo, ki iz cvetic ne dela kompotov ali išče, ob kakšni luni je mimo trte tekla rovka ali ril krt.

Kličejo ga za izbiro vina

Nisem še bil v vinoteki, kjer bi bilo vse tako pristno, pošteno, sproščeno. Steklenice so povsod, lastnik niti ne ve, koliko jih pravzaprav ima, a bo natančno določeno buteljko v trenutku našel. Je sommelier, pri čemer njegove stranke tega ne vedo, a ga vseeno pogosto kličejo, kakšno vino priporoča h kaki jedi, ki jo pripravljajo. V že tako nagneten prostor vinoteke je postavil še električno kitaro, na katero zaigra med mojim obiskom, tudi malo preden sem se pojavil na vratih, je brenkal. Povsem jasno mi je, zakaj se stranke vračajo, in to rade. Ves ta umirjeni tempo in vzdušje je kot magnet. Še vedno mi pa ni šlo povsem v račun, kako lahko preživi in ne dela izgube, ko je toliko različnih vin in se jih da kupiti na vsakem koraku, celo iz postelje. Z rahlim nasmeškom je pojasnil, da izgube nima in da je povsem zadovoljen s tistim, kar zasluži, da pravzaprav ne potrebuje nič več. Medtem ko je govoril, mi je natočil vzorec enega izmed vin, ki jih prodaja. Po požirku in mi je bilo popolnoma jasno vse, o čemer je govoril. Pokusil sem še dve vini. Štorija je resnična. In tudi rimski rek In vino veritas.