Slovenska filharmonija se je znašla in dobro obrnila. Namesto pianista Alexandra Lonquicha, ki se je poškodoval, so za rešitev koncertnega večera k sodelovanju povabili kar zmagovalca nedavnega klavirskega tekmovanja v Ljubljani, kar se je lepo izteklo.

Mladi pianist Alberto Ferro pa je kar v Ljubljani kot zmagovalec dobil prvi angažma z našim osrednjim filharmoničnim orkestrom.

Celoten večer je bil sestavljen zgolj z deli Wolfganga Amadeusa Mozarta. Kot uvod v koncertni večer so izvedli uverturo k operi Così fan tutte, sledil je Koncert za klavir in orkester št. 9 v Es-duru, »Jeunehomme«, ter v drugem delu ena njegovih najbolj znanih simfonij, Simfonija št. 41 v C-duru, »Jupiter«.

Mozart je našim filharmonikom dodobra poznan, v izvajanju pa se lahko postavijo visoko na svetovni lestvici. Dirigent Joel Sandelson je s preciznostjo vodil orkester, vidi se, da je posamezne sekcije poenotil in jih zlil v enoten pritajen, nekoliko diskreten zvok.

Ta je bil tudi v svojem razcvetu in glasnosti v veliko podporo solistu. Sandelson je z velikim posluhom sledil interpretaciji solista in ga zvokovno dopolnjeval.

Kar hitro so se povezali in ujeli z novim solistom. In to odlično. Njegova klavirska igra in interpretacija temelji na ritmični izčiščenosti, jasni melodiki, preprostem podajanju in predvsem čustveno podprti ideji.

Prvi stavek Mozartovega koncerta odlikujeta še pianistova briljanca in izčiščen ton. Vidi se, da mladi pianist, ki je, kot rečeno, tudi zmagovalec letošnjega prvega mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana, veliko časa posvetil bleščečemu zvoku Mozartove glasbene misli in jo precizno podajal z zmanjšano uporabo pedala.

Njegova glasba postane rahlo bolj in odmerjeno zmerno patetična, kar se sploh lepo izkaže v drugem stavku. Liričnost in poetičnost je lepo dobil iz tega stavka, česar nismo vedno najbolj vajeni.

Lepo je učinkovalo. Tretji stavek je odzvenel sijoče, v tempu, ki je bil naštudiran in vsaka pasaža izdelana do potankosti. Užitek je bilo poslušati tega solista.

Nobena pasaža ali kadenca tega koncerta ni bila naključna ali površna, ne v zvoku kot tudi ne v emocionalni interpretaciji. Upamo lahko, da tega pianista še vidimo na naših odrih.

Ljubljanska publika je lepo sprejela solista ter mu namenila velik in dolg aplavz. Ta je v zahvalo za dodatek izvedel Mozartovo Fantazijo v d-molu.

Začetek (Andante) je bil odigran mogočno, jasen in nadzorovan ton je podal melanholičnost, kasneje se v sklepnem delu Allegretto spremeni v veder in živ karakter, in sicer v osupljivi hitrosti, a je obdržal melodično in ritmično čistost.

Simfonijo št. 41 v C-duru, imenovano Jupiter, je orkester Slovenske filharmonije odigral z izjemnim občutkom za Mozartovo glasbeno idejo. Dirigent Sandelson je stremel k jasnosti tona, velikemu dinamičnemu razponu, kar je lepo učinkovalo. Orkester se je izkazal.

Vedno imamo nekoliko nelagoden občutek, da gremo na FKK (Filharmonični klasični koncerti) plažo, ko vstopamo v Cankarjev dom z namenom obiskati koncert. Si predstavljate, ko rečete domačim: »Grem na FKK poslušat Mozarta …« Vsi vas nekoliko pisano pogledajo … No, morda pa vendarle novo vodstvo spremeni kratice in imena koncertnih ciklov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.