Koncertni cikel Samih mogočnih skladb Slovenske filharmonije na predvečer letošnje katoliške velike noči razpenja ponotranjeno misel in duhovno ubranost. Poduhovljene glasbene misli, prepletene s sodobnikom ter skladateljema prejšnjega in deloma predprejšnjega stoletja civilizacijsko zahodne Evrope, združuje in povezuje v enotno refleksijo sedanjega časa ter skuša dati odgovore za jutri.

Mnogo misli o vseh mogočih dogodkih dandanašnjega vsakdana, sploh ko svet pretresajo nemiri, vojaški spopadi, sovraštvo, se išče upanje za mir, sožitje, harmonijo in duhovno zrelost pri posamezniku in sočloveku: v luči odrešenja.

Človek se skozi meditacijo, tudi ob poslušanju takega koncertnega programa, nekako izluščuje v boljšega sočloveka in duhovno bitje, ki širi mir in spokojnost. Misli in vzporednice s kontekstom glasbene zapuščine nekoč in danes se v osnovi ne razlikujejo dosti. Iste teme, iste želje. Kot v svojem sporočilu govori praznik velike noči. Tokratni koncertni program, ki se navezuje na zapisano, tokrat nosi naslov V iskanju odgovorov. 

Poduhovljeno je oznaka za vodenje orkestra nizozemskega dirigenta Basa Wiegersa, ki se partiture loteva skrajno previdno, mahoma z občutkom ležernosti in zvokovno vzdržnostjo orkestra in zbora.

Zelo intimno si je zamislil izvedbo Bratov Arva Pärta. Meditativno z zadržano razgibanostjo. Nekako je bila to najboljša izvedena točka koncerta. Ravelovi Plemeniti in sentimentalni valčki so bili nekoliko medli v melanholiji, a razmejeni v ritmu in tendenci zvokovne čistosti. 

V drugem delu koncertnega večera so izvedli Stabat Mater Francisa Poulenca. Imeli smo občutek, da mu je zborovska glasba nekoliko bolj pri srcu, saj ji je namenil kar nekaj več odtenkov pozornosti in energije. Povezati dva velika zbora in filharmonični orkester ni lahko. To je dirigentu Wiegersu nekako uspelo.

Orkester je lepo obvladal, veljala pa bi kaka skupna vaja z zborom več, oziroma samega skupnega zbora. Skladba Stabat Mater ni najbolj enostavna in ima kar nekaj ritmičnih in melodičnih zahtevnosti, ki so jim kos le najboljši. Temu so se nastopajoči vendarle nekoliko približali.

Posebej velja omeniti portoriško-ameriško sopranistko Sophio Burgos, ki je svojemu solističnemu nastopu vdahnila patos in dostojanstvo. Njena tehnika je vredna občudovanja, odlikuje pa jo močan glas in dokaj jasna tonska razčlenjenost v glasu. Začetek kot celoto dela Vidit Suum je izvedla pretresljivo, kot tudi ganljivo sklepni del skladbe Quando corpus. 

Za ljubitelje združene orkestrske in zborovske glasbe priporočamo obiskati naslednji koncert Slovenske filharmonije 7. in 8. maja.