Opera Camilla Saint-Saënsa po svetopisemski zgodbi o Samsonu in Dalili je ena njegovih bolj izvajanih oper, tudi priljubljenih. Tokrat smo imeli možnost prisluhniti le koncertni izvedbi, ki je bila izjemna.

Orkester slovenske filharmonije, zbora Slovenske filharmonije in Narodowe Forum Muzyki iz Poljske je vodil znameniti in vedno odlični dirigent Charles Dutoit. Člani orkestra so se lepo potrudili, res je tudi, da so že vajeni dela s tem izjemnim dirigentom in se že v osnovi lotijo študija nekoliko drugače.

Dutoit je tukaj precizen: tako v ritmičnih posebnostih kot tudi agogičnih. Zvok orkestra oblikuje v smislu skladateljeve glasbene ideje skozi samo zgodbo (libreto Ferdinand Lemaire).

Dutoit razume francoskega avtorja, saj prihaja iz francoskega dela Švice. Saint-Saënsove glasbe, ki je v svoji osnovi interpretativno zahtevna, ne zmore resnično razumeti vsak poustvarjalec. Dutoit se je pri vodenju orkestra poleg prej omenjenih preciznosti osredotočil na dramatičnost skladateljeve partiture ter podporo pevcem.

Dramatičnost je pri Saint-Saënsu dobro zamišljena in zapisana v notnem gradivu, pri podpori pevcem pa mislimo predvsem na jakost orkestra in interpretativne krepitve zamisli solistov.

Tako drugo dejanje, polno glasbene dramatičnosti, ko Dalila zapeljuje Samsona in ga naposled izda, ali pa sklepni prizor opere, ko Samsonu ob molitvi Bog povrne moči, da se z rušenjem templja maščuje sovražnim Filistejcem. Orkester Slovenske filharmonije se je zelo dobro odrezal in vzorno sledil dirigentu ter njegovim usmeritvam.

Zbora Slovenske filharmonije (priprava Tom Varl) in Narodowe Forum Muzyki (zborovodja Lionel Sow) sta se odlično odrezala. Barvita podlaga glasbenemu dogajanju in ustrezno dinamično izvedeno.

Tokrat je bil izbor nastopajočih povečini zadovoljiv. Avstrijski tenorist Nikolai Schukoff se je glasovno bolj ali manj prepričljivo in korektno izkazal v vlogi Samsona, višine so bile nekoliko nestabilne, toliko bolj se počuti varnega v srednjih in nekoliko nižjih legah.

A (deloma) razkrita liričnost v njegovem glasu se je ujemala s poetičnostjo in glasovno barvo odlične kanadske mezzosopranistke Nicole-Marie Lemieux z izjemnim glasovnim razponom. Vse tri njene arije, ki smo jih najbolj pričakovali in ki to Saint-Saënsovo opero uvrščajo med bolj popularne, je odpela samozavestno in doživeto.

Čudovita je bila izvedba Mon cœur s’ouvre à ta voix (Moje srce se odpira tvojemu glasu), kjer je mezzosopranistka izkazala tehnično pripravljenost, njen glas je lepo postavljen, vibrati so čisti in jasni, odlikuje jo poleg izjemne interpretativne in čustvene izvedbe tudi jakost glasu. Nastopili so še Jean-François Lapointe kot veliki svečenik Dagonov, Jean Teitgen kot Abiméleh, Rok Ferenčak kot prvi Filistejec, Tomaž Štular kot drugi Filistejec ter Paweł Zdebski kot vojni sel.

Naj spomnimo, pred desetimi leti je to delo Camilla Saint-Saënsa mariborska opera nadvse uspešno uprizorila s kar nekaj razprodanimi ponovitvami, ljubljanska opera pa doslej le dvakrat, in še to obakrat pred svetovno vojno. Prvič (1908) pred prvo in drugič (1933) pred drugo svetovno vojno. Da je odziv publike pri nas nagovarjajoč, pričajo tudi stoječe ovacije za tokratno žal le koncertno izvedbo.

Po zaslugi Festivala Ljubljana in Mestne občine Ljubljana smo bili deležni te glasbene poslastice. Kar nekaj jih še bo letos v okviru tega festivala, katerega častni pokrovitelj je župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.