Na družinski kmetiji, ki jo vodi s svojo malo vojsko sinov, so bili na začetku poletja in sredi tedna že globoko vpeti v delo: do konca oktobra so praktično zasedeni z obiski. Reporterjevi odpravi je ponosno razkazal svoje posestvo: od originalne kleti, v kateri imajo danes arhiv, preko vedno novejših in modernejših prostorov za delanje in hrambo vina, s sodi, ki so jih z različnimi motivi poslikali umetniki, do novega gostinsko-stanovanjskega dela za goste, ki se pridejo v Brda za več dni razvajat, uživat v vinu, razgledih na gričke in raziskovanju najbolj znane slovenske vinske regije. 

Pred nekaj leti so vas v Večeru spraševali, ali ste Mariborčan, a danes se bolj držite Brd. 

(smeh) Zdaj je žena več časa tu v Brdih. Bolj so me spraševali o vinski zgodbi Maribora, o tistih zapuščenih vinogradih nad mestom, ki so sramota Maribora. Veliko zapuščenih vinogradov je tam gori, državnih in cerkvenih. Nekaj urejujejo, a v glavnem so jih posekali. Vsi so v strmini in tam so nekdaj delali dijaki in študenti. Danes jih skoraj ni več, le nekaj je še vzorčnih.

Kako pa je pri vas v Brdih? Prihajajo nove generacije, ki se jim ne da ukvarjati s kmetovanjem, z vinom. 

Tu nasproti mene, na drugi strani brega, ni rešeno lastništvo. In vemo, kako je obnavljati vinograde v teh strminah, če nimaš lastniške pravice, če nimaš kakih sredstev od države in se težko odločaš za vlaganje. Vinograd stane po 100 tisoč evrov za hektar, od kod boš dobil ta denar? Država ti da morda 15 tisočakov, če je bil na parceli že prej vinograd. Lahko vlagaš svoj denar, a ne veš, kdaj se ti bo to povrnilo. Delati moraš ne vem koliko let, pa urediti še drugo infrastrukturo, kot sem jo moral jaz ob svoji hiši. Saj so razpisi, a da prideš do teh sredstev, je ogromno zapletov in ne veš, kdaj boš dobil denar. Te razpise tako zakompliciramo, da čim manj vemo, pa še za časom so. Mi imamo tudi 40 let stare traktorje, v Franciji pa sem videl, kako vinograde škropijo z droni. Kje so pri nas razpisi, raziskave za tako tehnologijo? Z droni, ki lahko pridejo v najhujše strmine, bi lahko rešili vinograde v Mariboru, ampak s tem moramo pohiteti. Tudi oprema, ki se uporablja v vinogradih, je vsako leto nova. Ti rečejo, da napiši, kaj bi potrebovali vinogradniki, a čez tri leta, ko bo končno prišlo do razpisa, bo zunaj že nova tehnologija in stare se ne bo splačalo več kupovati. Birokracija je prepočasna.

Primož Lavre

Pa se ukvarjate z idejo, da bi uporabljali drone?

Ravno pred 14 dnevi je pri nas lilo non stop in s traktorji je zelo nevarno iti na tako razmočeno strmino. Takrat bi prišli prav droni. Letos sem videl, da so na Hrvaškem že škropili z njimi, v Italiji jih tudi uporabljajo v strminah. A seveda morajo opraviti ateste. Pred leti so se pojavili helikopterji, saj je bilo težko iti v vinograde s traktorji in helikopterji so prišli prav. A problem je, da helikopter ustvarja veliko preveč vetra, tudi ni tako natančen. V Franciji, v Šampanji, nam je vinar razlagal, da je dron natančen do 50 centimetrov, le veter ga lahko še malo odnese. In če zazna, da je v vinogradu človek, ga obleti na tri metre in ne škropi po njem. 

Kakšna bo letos letina, se da že napovedati?

Za zdaj je okej. Smo še daleč. Lansko leto je bilo slabo, grozdja je bilo sicer precej, a sta ga sčistila pozeba in potem še toča. 

Lahko toča sklesti prav vse vinograde?

To ne. Največ je v enem letu pobrala celo 70 odstotkov. Lani je pobralo okoli pet hektarjev, za preostanek je bila ocena škode 25-odstotna. Vsako leto je treba zavarovati vinograde in oceniti, kakšna je lahko škoda. Treba je tvegati in dati denar za zavarovanje. Problem je predvsem za sveža vina, pri staranih ni problema, ker eno leto že lahko preskočiš. Pri svežih vinih pa tega preskoka ni, tam moraš imeti neko zalogo. Okej, potem lahko začneš stekleničiti naslednje leto en mesec prej, ampak moraš obdržati svoj trg.

Koliko bolj pa ljudje posegajo po svežih vinih kot po staranih?

Poraba svežih vin je okoli 70 odstotkov, s tem mislim letniška vina, ki jih prodajaš leto ali dve, to so vina, kot sta rose in rebula. Sploh je zdaj najbolj prodajano vino rebula, včasih je bil to sivi pinot. Danes ga pridelamo manj, vinogradi so se tudi postarali, a še vedno je med prvimi izvoznimi vini. Je pa res, da tudi na tujem prihaja na vrsto rebula. Za zdaj je še malo gre v izvoz, gre skozi naša vina, kot je stara brajda, ker v njem je večina rebule.

Tujci je nekako še ne poznajo. 

Ravno dodelana rebula, ki jo staraš, je za tujce zanimivejša kot pa sveža rebula. Mislim, da je ta boljša za naš ali pa obmorski trg. Za dodelano rebulo moraš tudi v vinogradu malo več narediti in v okusu ima neko mineralnost. Je nevtralna, ni aromatična sorta in take so zdaj v svetu zelo moderne. Ko pri vinih, ki niso mlada, začutiš preveč arome, postane pretežko in to lahko postane moteči dejavnik. Pri rebuli pa ravno s svežino čutiš vinski vonj, ne iščeš pa v njej neke arome in to je za tujce zanimivo. 

Pri hiši je pet sinov, kako so si razdelili delo? So si sami ali so bili določeni, kdo bo kaj prevzel?

Sami. Tomaž je kletar, Uroš ima predvsem na skrbi vinograde. Sicer je po poklicu kuhar, potem tudi kaj skuha, če je treba, ampak to bolj za piknik. Edino četrti, Matjaž, ni doma, je diplomirani inženir kmetijstva in uspešen svetovalec. Je bolj umetniški tip in se je odločil, da za zdaj ne bo delal pri nas, da je to morda malo preveč stresno. 

arhiv družine Ščurek

Pa je res stresno? 

Za nekatere je stresno. Nejc je ekonomist, prodaja gre v glavnem preko njega. Primož pa vodi degustacije. Sami so se odločili, kaj bo kdo počel. Uroš je recimo dečko za vse, Tomaž je šel na biotehniško šolo v Ljubljano in potem je »padel noter«. 

Zanimivo se mi zdi, da ste vinarji skoraj sami moški? 

Dobro, nekaj žensk je, samo tako je, da če ostanejo doma, morajo prevzeti kmetijo. Jih je pa res bolj malo. Čeravno so zelo dobre enologinje. Ko sem začel pridelovati vino, sem si pomagal s sestro, da je prišla in pokusila. Ženske imajo bolj izostren okus in vonj, to je dokazano. Moški preveč pademo v to, da ko se enkrat nekaj naučiš, ostaneš v tej smeri. Tudi moški smo različni, eni zavohajo nekaj, drugi drugo, tretji tretje. S sinovi se včasih dajemo, ko rečem, da nekaj ni v redu, in potem kompliciram. Včasih imam prav, včasih se izkaže, da imajo prav oni. Vsakdo ima svoj okus in vonj. Ne moreš reči, da je vino perfektno, ker je perfektno meni – vprašanje je, kakšno je drugim. Pij tisto, kar ti je všeč, ne pa tistega, kar ti drugi pravijo, da moraš piti. Saj zato pa imamo tako obsežno listo vin.

Imate Ščurki vsi svoja najljubša vina?

Jaz pijem največ penino.

Kaj pa ste pili, preden ste jo začeli sami delati?

Tudi že prej sem jo imel najraje. V Šampanji sem bil prvič, ko sem imel 25 let, nato sem šel tja leta 1996, po tistem pa še 14-krat. Še posebej zadnja leta, ko hodim tja z družbo iz Maribora. 

Kdaj ste pravzaprav prevzeli domačo kmetijo?

Vino sem začel delati leta 1981 in tisto leto sem si kupil vino za poroko. Edino tisto leto nismo imeli domačega vina, ker je bilo katastrofa, ko sem videl, kakšno je. Tedaj sem namreč že začel spoznavati vino. Potem sem ga za poroko kupil pri stricu. Poroka je bila v kleti, kjer imamo danes arhiv, nato sem si šel kupit dve mali betonski cisterni in nekaj sodov ter flaškonov in naredil svoje prvo vino. Vse to še na staro prešo, ampak v treh letih sem prišel do dobrega vina. Leta 1986 so nas vrgli iz zadruge (ker so Ščurek in nekateri drugi vinarji uradno začeli delati svoje vino, op. p.) in leta 1989 smo imeli prvo polnitev z novim strojem za polnjenje. 25.000 steklenic, kar tedaj ni bilo malo. Seveda smo tedaj imeli zraven še odprto vino. 

Tedaj ste imeli koliko hektarjev? Enega? 

Ne, z enim je začel moj dedek. Konec osemdesetih smo imeli že sedem hektarjev, danes pa 27, od tega je okoli pet hektarjev novih in trte še ne rodijo. Nekateri vinogradi so v najemu, a večina je naših. Najeta zemlja je deloma v lasti sklada, nekaj pa je v lasti drugih kmetov, ki so opustili pridelavo vina. 

Je zemljišče za vinograd v Brdih dražje od stavbnega zemljišča?

Še zmeraj je dražje stavbno. Vrednost zemlje v Brdih ni tako velika, ker so parcele majhne. Če bi bilo na voljo deset hektarjev, bi se pojavil kakšen kupec iz tujine in bi to plačal. Problem je, ker je vinograd velika naložba. Če nimaš na parceli vinograda, zemlja ni toliko vredna, dobiš jo za od pet do deset evrov na kvadratni meter. 

Si tujci že kaj ogledujejo to zemljo?

Tega je bilo več pred leti, nekaj so tudi pokupili, vendar ni na voljo takih kmetij, takih površin, kot si želijo. 

Vsakdo z desetimi hektarji sam prideluje grozdje in vino.

Ja, pa tudi če ne prideluje grozdja, se kmetija ne prodaja. Če ne moreš kupiti vsaj deset hektarjev velike kmetije, se ti vložek ne splača. Potem je namreč treba narediti še klet, mora se še veliko vlagati in brez dovolj velikega zemljišča to ni to. Druga težava je, da so vinogradi preveč razdrobljeni. Pri nas jih imamo na 15 parcelah. Res imamo eno z osmimi hektarji, druga meri pet hektarjev, preostale pa so tri ali pet kilometrov stran, kjer imaš nek vogalček. Gledamo, da so potencialni novi vinogradi v krogu teh 5000 metrov od naše kmetije in da so zraven naših parcel. Kakih 2000 metrov stran imamo eno parcelo in pred leti me je sosed vprašal, ali mu jo prodam, a je nisem mogel, ker lastništvo še ni bilo rešeno. Danes bi jo lahko prodal, da se rešim tistega vogalčka, a je sosed ne potrebuje več. In kaj boš? Delaš naprej na tej parceli. Ne splača pa se ti pustiti, da propade. Vrednost zemljišča je še vedno veliko večja, če je na njem vinograd, kot pa če ni nič. 

Primož Lavre

Je kaka razlika med pridelavo grozdja v Italiji in v Sloveniji?

Evropska zakonodaja je približno enaka, vse naše vinograde obdelujemo na biološki način, edini problem je še, ker pri nas ne priznajo italijanskega grozdja iz biološke pridelave, sami pa ne gredo delat kontrole v Italijo. Pa čeprav je parcela takoj čez mejo. To so take absurdne reči. Lansko leto sem imel kontrolo v Italiji in italijanski inšpektor me je vprašal, s čim smo škropili in kje je bilo škropivo nabavljeno. V Sloveniji, sem odgovoril. Je pogledal v svoje papirje in rekel, dobro je, velja. Mi v Sloveniji pa ne smemo v Italiji nič nabavljati, ampak moramo vse uvoziti. Pa čeprav je vse Evropa. Italijan je samo pogledal sestavine v škropivu, drugo ga ni zanimalo, pri nas pa moramo biti nekaj posebnega. Pa smo premajhni za to, in potem so škropiva pri nas 30 ali 50 odstotkov dražja. 

Je bil vstop v EU koristen ali je zapletel zadeve? 

Koristen je zato, ker se lahko zdaj prosto gibljemo čez mejo, ni nam treba kazati prepustnic kot nekoč. Pri prodaji se ni veliko spremenilo, alkohol je kot cigarete. Boljše je tudi, ker je turistov vedno več, pa svet nas spoznava. Ni pa dobro, da je Evropa vse podražila. Zdaj se tako obrtnik kot lastnik tovarne potegujeta za evropska sredstva, potem se prirejajo razpisi, prihaja do goljufij, denarja ni. 

Kje se danes proda več vina, v Sloveniji ali v tujini?

V Sloveniji. Od kovida naprej se vidi, kako se je dvignila prodaja. 

Obstaja teorija, da smo se Slovenci med epidemijo navadili piti vino.

Slovenci od nekdaj pijejo vino, a zmeraj več se pije kakovostnejšega vina.

Kateri pa je največji tuji trg? 

Kitajska, čeprav po kovidu ni več tako, kot je bilo prej. Vidi se, da so Kitajcem omejili nabavo vina za razne politične sprejeme. 

Se pozna konkurenca njihovega, kitajskega vina?

Tega se je res pojavilo veliko, saj so že tako največji proizvajalci grozdja na svetu, ne pa tudi vina. 

Ste pokusili kitajsko vino?

Sem, in je bilo zelo dobro.

Se ga da dobiti kje v Sloveniji?

Mislim, da se ga je dalo nekje dobiti, sam sem ga pokusil na Kitajskem. A treba je vedeti, da je res zelo kakovostnih vinogradniških površin morda le odstotek ali dva od vseh površin, na katerih Kitajci pridelujejo grozdje. 

Ogromno vlagajo tudi v strokovnjake iz Evrope.

Svoje ljudi tudi pošiljajo po svetu. Na Kitajskem najdeš kup Evropejcev, od Italijanov do vseh drugih, ki imajo tam restavracije in ki so tam začeli kitajsko vinsko zgodbo. Tam je zelo močna angleška šola vinarstva, od Decanterja do vseh mogočih revij in knjig. Vse to je že prevedeno in vzgojila se je že kitajska generacija poznavalcev vina. Neverjetno je, koliko sommelierjev se šola na Kitajskem.

Primož Lavre

Kako pa bi primerjali Kitajsko z Japonsko, s katero ste povezave spletli že veliko prej?

Japonska je zdaj v krizi, ker tako nizko jen že dolgo ni bil. Splača se iti tja. Jaz sem bil dvakrat na Japonskem in me je dežela navdušila. Ne toliko po tehnološki plati, saj jo zdaj Kitajska že prehiteva, ampak z umirjenostjo. Tak red je na Japonskem, taka perfektnost, ljudje drugače živijo in ta njihova spokojnost življenja me navdušuje. Na Kitajskem je pa sama grabežljivost, vsakdo samo gleda, kako bo zaslužil.

So Japonci odkrili vas ali ste vi odkrili njih?

Oni so prišli naključno k nam, preko prijateljev.

S tem mislite poslovneža Jukia Morija?

Da.

Koliko let pa že šteje gospod?

Super je, kot mladenič. Letos bo trikrat prišel k nam, enkrat je že bil, napovedal se je še avgusta in decembra. Naslednje leto bo star 90 let. 

Kam pa sicer še gre izvoz?

Trenutno gre še največ v Bosno. Leta 1996 smo bili tam prvič po vojni, leta 2000 se je tam odprl prvi Mercator, zelo dobro prodajamo naše vino po lokalih. Ko smo prvič prišli tja, je bila sama ruševina, zdaj so se zelo razvili. No, so še ostale nekatere vasi, kjer se živi zelo ubogo, še posebej če nimajo kakega dela. 

Na Japonskem so z vašim vinom postregli tudi danes že pokojnemu premierju Šinzu Abeju.

Tam imajo še naše vino. Saj sem tudi bil tam. Marsikaj smo poskusili na Japonskem. Odkrili smo tudi dalmatinsko restavracijo. Vstopiš in Japonka govori hrvaško, in to v dalmatinskem dialektu. Poročena je bila v Splitu in perfektno govori. Po ločitvi se je vrnila domov in odprla dalmatinsko restavracijo. 

Omenili ste Šampanjo. Kaj je na tej francoski pokrajini in njenem vinu takega, da vas tako privlači?

Meni je pomembno, s kakšno družbo gremo tja, a vleče me tudi zaradi šampanjca. Nasploh mi prijajo taki izleti. Če greš s pravo družbo, je to dogodek, ob tem pa še spoznavaš nove kleti, ljudi, vinarsko tehnologijo, izmenjavaš izkušnje. V vseh letih doslej sem obiskal okoli sto kleti in na takih izletih marsikaj vidiš in tudi preneseš lahko kaj k sebi domov. Resda je tam drugo podnebje in drugačna rast, a tudi njihov pogled na podnebne spremembe je koristen. 

Kako se pa podnebne spremembe poznajo v Brdih?

Marsikateri vinograd sem obnovil v zadnjem letu in veliko se ukvarjam s tem, katero sorto dati kam. Za naše razmere vidimo, da je rebula tista sorta, ki se bo obdržala, za druge sorte pa bo na teh višjih legah težko. Sivi pinot sem recimo umaknil na nižje lege, sicer zgori. Grozdje je prezgodaj zrelo in se enostavno posuši. Tudi z nekaterimi rdečimi sortami imam slabe izkušnje. Te odporne sorte sem posadil zraven hiše, kjer ne škropim, ampak so 15. avgusta že zrele. In kaj boš, to zgori, temperatura je previsoka in grozdje prepeče. Treba je saditi bolj pozne sorte, potem imaš prave. 

Bo treba začeti saditi nove sorte, ki v Sloveniji niso običajne? Morda kaj iz južne Italije? 

Ne vem, če bi. Smo le navajeni na svoje. Se poskuša kaj novega, ampak preden lahko s tem začneš in tako vino sploh prodajaš, je treba spremeniti zakonodajo. Ker neke sorte so dovoljene in priporočene, drugih pa sploh ne bi smel imeti. To bi morala pri nas početi neka organizacija, ki bi se s tem ukvarjala in potem priporočala, kaj saditi naprej. Lahko sicer poskusno sam posadiš kako novo sorto, lahko to tudi prodajaš kot mešano, ne moreš pa imeti v ponudbi vina, ki ga pri nas ni. Čeprav zdaj nova zakonodaja pravi, da lahko brez porekla prodaš vse, to so ta nova namizna vina. Če lahko vino piješ, ga boš pil, pa čeprav bo kot kis. Tudi inšpektor takega vina ne more zavreči, moral bi v njem najti strup, da bi ga lahko. Ampak tako vino ni za na trg. 

Kako pogosto se pa napovejo inšpektorji oziroma kako pogosto pridejo?

Veliko vina vzamejo iz trgovin in potem dobiš obvestilo, če je kaj narobe. Pred časom se je neki inšpektor obregnil, ker sem imel na vinu napisano Ščurek, Medana, Brda, Slovenija. Že od nekdaj smo na etikete pisali Medana, ko smo začeli polniti steklenice, smo imeli združenje Brajda iz Medane. A jaz sem doma v Plešivem in to je bil inšpektorjev problem. Sicer imam večino zemlje v katastrski občini Medana, a če sam nisi točno iz tega kraja, tega ne smeš napisati na etiketo. Moral naj bi popraviti etiketo, inšpektor je celo zahteval, da poberem vse vino s polic in zamenjam vse etikete. Nastal je spor, šel sem na ministrstvo in inšpektorja so malo umirili. Ker bi mi s to zahtevo naredil za 50 tisočakov stroškov. Saj to ni normalno, naj s polic trgovin poberem na desettisoče steklenic in nanje lepim nove etikete? Samo etikete me naenkrat pridejo 20 tisoč evrov. Ko mi jih bo zmanjkalo in bo prišel nov letnik, bo kraj na etiketi popravljen, kaj je tu sporno?

Se vam zdi, da kmetijska politika v Sloveniji dohaja potrebe in interese kmetov? 

Ne, daleč od tega. Problem je že kader na ministrstvu. Imeli smo zelo dobro punco, ki je bila na ministrstvu zadolžena za vinogradništvo, a problem v javni upravi so prenizke plače. Če taka oseba od podjetja dobi ponudbo, ki je petkrat višja od plače na ministrstvu, bo seveda šla stran. Tudi sekretarji na ministrstvu bi morali biti strokovnjaki, a na položaje pridejo ljudje, ki so vse prej kot to. Odgovorni morajo imeti tudi bolj življenjski odnos do zakonodaje. Velik problem je pri nas popravljanje pravilnikov ali spreminjanje zakonodaje. Zdaj se pripravljajo spremembe zakona, a še vedno imamo v veljavi vinski zakon iz leta 1945, preveden iz časov Mussolinijeve Italije. Zakon je dober, a nekatere člene v njem bi bilo treba spremeniti. Manjka nam nadzorni organ, kar so v Italiji rešili že pred 120 leti. Zdaj je tam, razen inšpektorskega nadzora, vse zasebno. Imajo agencije, ki veliko naredijo za vinarje, pri nas pa imaš svetovalno službo, od katere nimaš velike podpore. V Italiji se lahko po telefonu zmeniš, da ti vse uredijo. Res je članarina malo višja kot pri nas, a pomembno je, da so stvari narejene. 

Dejansko je treba biti član dveh organizacij, slovenske in italijanske. 

Saj princip dela je enak tam in pri nas. A pri nas je članstvo v kmetijsko-gozdarski zbornici obvezno, moralo pa bi biti prostovoljno. Potrebni bi bili zasebni zavodi, ki bi bdeli nad vinogradništvom in bi imeli konkurenco, tako bi bili prisiljeni razmišljati o raziskavah. Tako pa je marsikdo zaspal, ni pobude. Ne pa, da dobiš vabilo na predavanje o škropivih, za tem pa stoji kemična tovarna.

Pri vas ste sicer prešli na ekološko pridelavo. 

Strupe smo opustili že ne vem kdaj. Zato pa zdaj niti ene češnje ne morem pojesti, so polna drevesa, a vsa črviva (smeh). 

(tu vskoči sin Primož). Lani smo iz vseh vinogradov naredili 60.000 litrov vina. Za primerjavo, neki moj znanec je na enem samem hektarju pridelal 30.000 litrov. Po mojem ni treba vedeti, iz katere vinorodne dežele je. 

Primož Lavre

Iz katere?

(Primož) Lahko ugibaš.

Raje povejta.

(Primož) Iz Dolenjske, cvičkar je (sin in oče se režita).

Saj cviček je lahko tudi dober.

(Primož) Je, je. Saj je rekel Martin Strel, da je cviček vedno dober, če ne za kaj drugega, pa za solato. 

Katera vinska regija, če ne štejemo Šampanje, je na vas naredila največji vtis?

Avstrijski Wachau ob Donavi. Tisto je bil že pojem svežega vina. Z zakonodajo so naredili selekcijo in postavili so cene, kjer ima lahko vino, ki je polnjeno po devetih mesecih, začetno ceno 20 evrov, doseže pa tudi do 50 evrov. Navdušila me je perfektnost tega kraja, čeravno se zdaj zdi, da nekateri to že izkoriščajo in na trgu ne najdeš več tega, kar si nekoč. Navdušuje me tudi Zgornje Poadižje v Italiji. Govorim bolj o belih vinih, ker sem večji ljubitelj teh vin. Pa Etna, kjer delajo zelo mineralna vina, sam iščem primerjavo z našimi in začutim to mineralnost, ki jo dobiš pri svežih vinih. 

Kaj pa Burgundija, ki velja za eno najbolj elitnih vinskih regij?

Cena je tam šla že v nebo, in ko včasih prideš do takega vina, rečeš, da je res dobro – ne moreš ob taki ceni reči, da ni. Kadar pa so cene primerljive z našimi, me ta vina ne potegnejo, saj imajo preveč kislin. Primerjam polnost teh vin z našimi. Seveda, tam so zelo pomembne lege in vemo, kako se igrajo s perfektnimi legami in grand cruji, tisto vino je res dobro.

A cene takega popolnega burgundca so že kar absurdne.

Imaš tudi zelo nizke cene, ampak tisto je tako, kot pač je. Ko pa prideš do pravih vin, gredo cene samo v nebo. 

Kaj bi bila potem dobra, še dostopna cena za burgundec?

Pod 50 evrov ne dobiš nič. Dobiš jih tudi po 15 evrov, a to ni to. 

Kako pa ocenjujete slovenske regije, če ne štejemo Brd?

Napredek je povsod, v Vipavski dolini, na Obali, na Dolenjskem s peninami, Štajerci imajo vse pogoje za suha vina in zadnje čase najdeš tam veliko dobrih. Sauvignoni so dobri, navdušijo me tudi kakšni šiponi. 

In slovenski vinarji, ki vas prepričajo?

Imam prijatelja Steyerja, normalno bom rekel njegova. Ne bi jih pa rad preveč izpostavljal, da potem ne bi bili drugi užaljeni. V Brdih imamo kar veliko vinarjev, ki so v vrhu svetovnih vin. Če bi mi rekel, da naštejem deset slovenskih vinarjev, bi jih bilo gotovo sedem iz Brd. 

So Brda morda malo precenjena v slovenskem prostoru?

Ne vem, zakaj bi bila precenjena.

Bolje bi bilo reči, da so druge regije v primerjavi z njimi morda podcenjene? 

V Brdih imamo najtežje razmere za pridelavo. Saj imajo tudi drugi strmine, a nikjer jih ni toliko kot v Brdih, kjer imamo največ teras, največ je ekstremnih leg. Ko greš naokrog po svetu, pa vidiš Šampanjo in Burgundijo, kjer je vse ravno. Na Štajerskem niso vse hribi, imajo tudi zelo lepe lege. Haloze so morda malo ekstremne, tam je še najhuje. Cvičkarija na Dolenjskem, eno so tisti vikendi na bregovih, a veliki dolenjski vinarji se lepo vozijo s traktorji gor in dol po vinogradih, ki jih lahko obdelujejo v vertikalah. Pri nas v Brdih take vertikale ne pridejo v poštev. Sem poskušal, a takoj je bilo preveč vode, ki odplakne hrib. Pri nas letos morda ne bo dežja do 15. avgusta, kar smo ujeli na terasah, smo ujeli. Brez teras ne bi imeli vode. Težave imamo z obračanjem traktorjev, hitro se zvrneš, težko je tudi kositi te brežine.    

Kaj pa, če bi za košenje v vinograd dali ovce?

Bi, če bi imele glavo ves čas pri tleh (smeh).