Slovenci so prepričani, da je bil jugoslovanski, še posebej pa slovenski, socializem uspešnejši od socializma, ki je bil uveljavljen v vseh ostalih socialističnih družbah v Srednji in Vzhodni Evropi.

Gre za socializme vse od Estonije pa do Bolgarije in končno Rusije in Kube. O socializmih, ki so bili vzpostavljeni v Afriki, sploh ne gre izgubljati besed.

Treba je razumeti izvore takšnega prepričanja, ki je tako pravilno, kot je docela lažno. Da je bil slovenski socializem uspešen v smislu konkurenčnosti gospodarstva, o tem v očeh velikega dela prebivalstva ni nobenega dvoma.

Potemtakem naj bi delovalo samoupravljanje, pomembna značilnost jugoslovanskega socializma (Edvard Kardelj je idejo samoupravljanja ukradel slovenskemu katoliku Andreju Gosarju in jo kot ideolog razširil po vsej Jugoslaviji).

Uspešni naj bi bili tudi TOZD-i, ki naj bi približali tovarne delavcem. Lastnina pa je bila družbena in ne državna, za razliko od ostalih socialističnih družb, ki jih je obvladovala Rusija in so bili njeni podaljški.

V resnici pa ni delovalo nič od naštetega. Razlogi za uspešnost slovenskega gospodarstva so drugje.

Erich Fromm je v predgovoru k slovenski izdaji knjige Zdrava družba (v Sloveniji je izšla leta 1970) zapisal, da je socialistična Jugoslavija, poleg Švedske, eden redkih primerov zdrave družbe, ki v svetu sploh obstajajo (piše o »sane society«, torej o družbi, ki je zdrava mentalno, ne pa o fizično zdravi družbi).

Fromm je bil pogosto omenjan v okviru Korčulanske šole (delovala je od 60. let pa do leta 1975, ko je bila prepovedana). Tam so sociologi in filozofi iz Hrvaške, Slovenije in tujine razpravljali o delujočem socializmu, ki naj bi bil human, o socializmu s človeškim obrazom.

Spomnim se, da so pred starim dvorcem v Frankolovem v poznih 70. letih Čehi – in tu in tam kakšen Poljak ali Madžar – prodajali orodje in ribiško opremo.

Bilo je poletje, turistična sezona je bila v polnem razmahu. Odpravljali so se na počitnice v Istro ali Dalmacijo, pač v takratno Jugoslavijo. Dogodek je spominjal na sejem. Stvari, ki so jih prodajali, so zložili na travo ali na klopi. Okoli njih je bila zbrana množica kupcev in firbcev, Slovencev.

V majhnih avtomobilih so Srednje- in Vzhodnoevropejci poleg orodja in ribiške opreme tovorili gore konzerv. To je bila njihova skromna počitniška prehrana.

bobo

Denar, ki so ga zaslužili s prodajo orodja in ribiške opreme, so potrošili za nakup goriva ter dodatne hrane. Tista vsota, ki so jo lahko odnesli s sabo, pa je bila izjemno nizka in ni zadoščala za preživetje na teden ali dlje trajajočih počitnicah.

Spomnim se tudi Čeha, ki je na stopnicah tržnice v Kopru prodajal ribiške palice in trnke. Nekje ga je čakala družina, verjetno so se kopali v jugoslovanskem oziroma slovenskem morju, pater familias pa je poskušal s prodajo zaslužiti nekaj jugoslovanskih dinarjev.

Takrat sem imel nelagoden občutek, da je krošnjar, berač. Ignoriral sem ga, se mu izognil. Prepričan sem bil, da sem iz družbe, ki je uspešna, on pa iz družbe, ki je vse kaj drugega kot tisto, kar naj bi bila takratna Jugoslavija, znotraj nje pa premožna Slovenija.

Moj socializem je bil veliko boljši od njegovega, v mojih očeh je bil tako gospodarsko uspešen, kot je dopuščal svobodo govora.

Mi, Jugoslovani, smo dopustovali na Jadranu, počitnikovali smo v domovih, ki so bili v lasti podjetij, v katerih so bili zaposleni naši starši. Ko gre za moje starše, na primer, smo dopustovali na Malem Lošinju, v nekdanji vili grofa Ciana.

Domala vsi smo imeli svoje lastne hiše, avtomobile, televizorje in radie, v hišah in stanovanjih pa »švedske« kuhinje. Uživali smo koristi, ki nam jih je nudila socialna država, zastonjsko šolstvo in varstvo otrok, zastonjsko zdravstvo in dovolj visoke pokojnine. Zagotovljena nam je bila blaginja.

Ko sem študiral, v drugi polovici 80. let, sem bral številne romane, ki so jih pisali pisci kot Josef Škvorecki in Milan Kundera, bral sem avtobiografijo Nadežde Mandelštam, bral sem o poljski Solidarnosti, bral sem Arhipelag Gulag Aleksandra Solženicina in vrsto drugih knjig, ki so me vse po vrsti prepričale, da je jugoslovanski socializem superioren ter da je več kot uspešna tudi Slovenija, gospodarsko in politično najbolj razvita država tedanje SFRJ.

Na drugi strani je bila osovražena Rusija, ki je bila v Jugoslaviji uradno nezaželena vse od leta 1948, od Titovega obračuna s Stalinom.

Brez dvoma sem mislil tako, kot so mislili številni državljani in državljanke Slovenije. In ne le, da so tako mislili, o tem so se prepričali do te mere, da še danes verjamejo v svojo gospodarsko in politično večvrednost ter točnost in delavnost (predstavljam si, da je to tisto, kar označuje slovensko okrnjeno moralo; Slovenci so se zmeraj počutili več od »Bosancev« in »Črnogorcev«, ki so jih obravnavali kot manjvredne ljudi).

To brez dvoma velja za starejšo generacijo, mlajša pa dejanskih razsežij socialistične Jugoslavije in Slovenije sploh ne misli, ker o tem ni prejela nikakršnih informacij.

Tudi ona, o tem ne dvomim, živi od mitov o nacionalni superiornosti, četudi je ideološka razsežja ne zanimajo. Ko gre za novo »levico«, pa je ta brez najmanjših popravkov in dvomov sprejela interpretacijo zgodovine ter mite, ki so jih gojili stari »levičarji«.

Na tem mestu bom navedel večino razlogov, na katerih je utemeljeno prepričanje o večvrednosti socializma v Jugoslaviji, še posebej pa v Sloveniji.

Ta je veljala za »jugoslovansko Švico«, za obljubljeno deželo takratne Jugoslavije. Tako je še danes, mit o slovenski izrednosti namreč še zmeraj živi. Slovenija je ostala dežela priseljevanja ljudi z območja bivše Jugoslavije.

To je nekaj, kar ji je dano zaradi poprejšnje skupne državnosti in prepričanj ljudi z Balkana, ki še zmeraj verjamejo v njeno veličino.

Prvič, imeli smo srečo, ki izhaja iz tega, da smo bili blizu »Zahodu«. Naš geografski položaj nam je bil več kot naklonjen, naše gospodarstvo, ko gre za Jugoslavijo, je bilo tudi daleč najbolj razvito. Ta je omogočila prodajo dovolj kakovostnih proizvodov tako na »Zahodu« kot na jugu oziroma v sklopu Jugoslavije.

V času socializma je bil slovenski bruto domači dohodek na prebivalca 2,6-krat večji od povprečnega dohodka v preostalih republikah. Bruto domači dohodek na prebivalca v današnji Srbiji, na primer, je še danes trikrat nižji od tistega v Sloveniji. Nikakor ne dvomim, da bo tako tudi ostalo.

V Bosni in Hercegovini, Črni gori, Makedoniji ter na Kosovu pa je ta še veliko nižji, z izjemo Hrvaške (o razlogih njenega približevanja tukaj ne bom pisal).

Zaradi 1400-letne pripadnosti Habsburški monarhiji in Avstro-Ogrskemu cesarstvu smo ponotranjili tudi specifično kulturo delavnosti in natančnosti, ki se je odražala v pravočasnem prihajanju na delo in kakovosti naših proizvodov.

Videz uspešnega socializma izhaja iz 16 milijard dolarjev kreditov, ki jih je Jugoslavija najela v 70. letih prejšnjega stoletja, torej od leta 1970 pa do leta 1980. To bi danes, upoštevajoč inflacijo, znašalo izjemnih 80 milijard dolarjev. Na tem denarju je bil zgrajen mit o uspešnosti jugoslovanskega in slovenskega socializma in samoupravljanja.

Drugič, slovenske in jugoslovanske meje so bile zmeraj odprte. Najprej so se na Zahod odpravljali gastarbajterji, za njimi pa vsi mi, ki smo pač želeli potovati ali pa smo kupovali proizvode, ki jih v Jugoslaviji ni bilo.

Jugoslavija je potrebovala »valuto« oziroma devize, s tem je prikrivala gospodarsko neuspešnost svoje različice socializma (ko gre za odprtost, je bil njen razlog političen, in ne ekonomski).

Meje preostalih socialističnih režimov so bile zaprte, potovanje na »Zahod« je bilo za večino njihovih prebivalcev docela nemogoče.

Spomnim se, na primer, da sem na Črnem Kalu nekoč videl skupino turistov iz ene od socialističnih držav, ki je izstopila iz avtobusa in z daljnogledi opazovala Trst, mesto za železno zaveso. To je bil edini način, da so se lahko približali »Zahodu«.

Zanimivo je, da smo se v Jugoslavijo zmeraj znova vračali. Življenje v njej je bilo tako lagodno in kakovostno, da iz nje nismo bežali.

Tretjič, zdelo se nam je, da v Jugoslaviji ni izrazite politične represije. Vedeli smo, kaj lahko rečemo, poleg tega pa je bila velika večina nasprotnikov gospodarske in politične ureditve pobita leta 1945 ali pa je živela v tujini.

Nadzor nad morebitnimi nasprotniki je bil uspešen, poleg tega je bil režim dovolj premožen, da je ljudem omogočal udobno preživetje (Jože Pučnik, eden izjemno redkih oporečnikov, je bil zaprt do leta 1966, nato pa je bil izgnan v Nemčijo).

Četrtič, videz uspešnega socializma izhaja iz 16 milijard dolarjev kreditov, ki jih je Jugoslavija najela v 70. letih prejšnjega stoletja, torej od leta 1970 pa do leta 1980. To bi danes, upoštevajoč inflacijo, znašalo izjemnih 80 milijard dolarjev.

Na tem denarju je bil zgrajen mit o uspešnosti jugoslovanskega in slovenskega socializma in samoupravljanja. To so domnevno izjemna 70. leta, po katerih se ljudje še danes spominjajo slovenskega in jugoslovanskega socializma. Blaginja 70. let se je deloma prenesla v 80. leta, čemur so sledili hiperinflacija, razpad tedanje Jugoslavije in nove balkanske vojne.

V tistem času se je v Sloveniji vse bolj uveljavljala specifična oblika pomeščanjenja, ki jo je mogoče razbrati iz filma Sreča na vrvici (iz leta 1977) ter romana Igra s hudičevim repom (iz leta 1978), ki ga je napisal Vitomil Zupan. Potemtakem je prišlo do spremembe vrednot.

bobo

To je razvidno tudi iz tega, da je od leta 1980 naprej naglo padala stopnja rodnosti, višala se je starost partnerjev pri prvi poroki, počasi je začela upadati tudi samomorilnost.

Petič, v Jugoslaviji in Sloveniji je bil uveden »soft-budget constraint« oziroma mehke proračunske omejitve (tukaj sledim izgnanemu madžarskemu ekonomistu Janosu Kornaiu).

To pomeni, da se je zmeraj našel denar, s katerim je bilo podprto sicer neuspešno podjetje. Uspešnost nekega podjetja na trgu torej ni bila pomembna.

V Sloveniji smo imeli tudi polno zaposlenost. Zaposlili smo vsakogar, ne glede na potrebe po delavcih. To je bil pač socializem, dežela delavcev. Tukaj uspešnost podjetja prav tako ni igrala pomembnejše vloge.
Potemtakem smo bili vsi zaposleni, niti ni bilo stečajev.

Šestič, tudi v Sloveniji in Jugoslaviji smo imeli »shortage economy« oziroma ekonomijo pomanjkanja (tudi ta izraz povzemam po Kornaiu).

Nekaterih izdelkov pač ni bilo, nanje smo morali čakati cela leta, na primer na nove avtomobile. Ko smo avtomobil končno prejeli, nam za njegovo barvo ni bilo mar, četudi se je razlikovala od zaželene.

Obenem pa je bilo neuradno dovoljeno »švercanje« s Ponte Rossa, s katerim je bilo prikrito pomanjkanje, riža, kave, čokolade ... Spomnite se tudi »debele Berte« in njene trgovine takoj za mejo pri Šentilju.

Vsaj meni je ostala v spominu čokolada Milka, ki smo jo kupovali v Avstriji in je bila neprimerljivo boljša od kot kamen trde čokolade, ki so jo prodajali v Sloveniji in Jugoslaviji. Tega preostali socialistični režimi niso dopuščali.

Ko gre za »ekonomijo pomanjkanja«, je ta v Sloveniji pridobila posebno obliko. Poleg »švercanja« in dovoljenega kupovanja v tujini smo na »Zahod« po nizkih, »dumpinških« cenah prodajali belo tehniko (v primeru takratnega Gorenja), obenem pa smo v preostali Jugoslaviji drago prodajali te iste proizvode.

To je bilo mogoče ravno zaradi odprtosti Slovenije in Jugoslavije v svet (o tem je pisal Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani).

Sedmič, pomemben del našega bogastva predstavlja »slovenski tradicionalni preživetveni model« (STPM) (gre za izraz Marka Jakliča, ki sem ga deloma dopolnil; slovenski ruralni sociologi uporabljajo izraz »integrirana ekonomija«).

Ko gre za STPM, smo lahko črpali denar iz naslednjih treh naslovov: prvič, iz naslova uradne zaposlitve in iz tistega, kar nam je nudila socialna država (zastonjsko zdravstvo, zastonjsko šolanje, dovolj visoke pokojnine, poceni letovanje, ki so ga zagotavljala podjetja); drugič, iz naslova neuradne zaposlitve in dela, tukaj gre za »delo na črno« in pomoč sorodnikov in prijateljev; in tretjič, črpanje iz gozdov, ohišnice in njiv, ko je šlo za male kmete ali ljudi, ki so premogli hiše in so poleg njih postavili vrt ter ogrado z živalmi.

Slovenci in Slovenke se ne bodo odrekli svoji aroganci in prepričanju o superiornosti. Slovenija pač stagnira, stopica na mestu. Je kot žaba, ki se kuha v loncu vroče vode. Višanja temperature sploh ne zazna.

In ker smo v tovarnah dejansko delali le po kakšne tri ure na dan in smo se že ob 14. uri odpravljali domov, je zmeraj ostalo dovolj časa za delo na ohišnici, na majhni kmetiji ali v gozdu ali za delo na črno.

Vse to še danes predstavlja pomemben branik pred ekonomsko negotovostjo, četudi v vse bolj omejenem obsegu. Zaradi tega, na primer, so za Slovenijo značilne razpršena poselitev in številne zasebne hiše, ki so dovolj blizu tovarne, da omogočajo srečanje uradne in neuradne ekonomije ter dela v industriji in vsaj omejenega kmetovanja (v 70. letih je politika spodbujala gradnjo zasebnih hiš, ki jih imamo zelo veliko tudi v svetovnem merilu).

In osmič, gotovo je del slovenskih podjetij, tukaj pa predvsem tistih, ki so del menjalnega gospodarstva (ta deluje na tujih trgih), dejansko konkurenčen in premore dovolj dobre managerje.

Zgoraj sem navedel dovolj razlogov za blaginjo, s katero imamo opraviti v Sloveniji tukaj in zdaj. Končno je Slovenija 11. najbogatejša država na svetu, če merimo po prilagojenem HDI oziroma indeksu človekovega razvoja, ki upošteva tudi stopnjo porazdelitve dohodkov (glede tega lahko pogledate angleško Wikipedijo).

Slovenija kot družba in gospodarstvo sicer ne propada, kot radi trdijo desni ekonomisti. Vendar razvojno stagnira, kar pa je neopazno (razloge stagnacije bom razložil kdaj drugič, jih pa nekaj najdete že zgoraj).

Ko gre za višino bruto domačega proizvoda na prebivalca, ki je izražena v primerjalni kupni moči, nas je prehitela Češka, dohitevajo nas Estonija, Poljska in Hrvaška (po podatkih Svetovne banke). Zato politiki, predvsem tisti z leve, za stagnacijo Slovenije ni mar.

Zanimivo je, da se Slovenci in Slovenke ne bodo odrekli svoji aroganci in prepričanju o superiornosti. Slovenija pač stagnira, stopica na mestu. Je kot žaba, ki se kuha v loncu vroče vode. Višanja temperature sploh ne zazna.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter