Tovrstno razumevanje je sporno, vendar ne zaradi tega, ker naj bi šlo za etnično čiščenje ali genocid, temveč zaradi tega, ker smo opazovalci prisiljeni, da dogajanje v Gazi oziroma Palestini označimo za genocid, ga tako razumemo in se temu primerno vedemo.

Gre za ključni dejavnik, za svobodo posameznika, za njegovo lastno presojo, končno pa za njegovo človeško dostojanstvo. Slednje je posamezniku odvzeto nasilno, temelj prisile pa naj bi predstavljala domnevna sposobnost za ločevanje dobrega in zla, torej morala.

Vidike prisile bom v nadaljevanju podrobneje predstavil.

Prvič, težava je v tem, da gre za selekcijo oziroma izbor dogajanja, ki mu je pripisana izjemna teža, ki domnevno presega kakršnokoli drugo družbeno dogajanje. Vendar, po mojem mnenju, obstajajo tudi druge teme, ki so prav tako vredne pozornosti, pa se jim še zdaleč ne posveča toliko prostora in energije.

Domnevno izjemno zgroženi in skrbni ljudje se niso posvečali dogajanjem na Slovenskem, ki smo jih izkušali v zadnjih 35 ali več kot 80 letih. Ko gre za obdobje zadnjih 35 let, je bil v Sloveniji uveden avtoritarizem, v tem času je bilo izvedeno tudi plenjenje poprejšnje družbene lastnine. Ne enemu ne drugemu aktivisti niso namenili nobene pozornosti in proti avtoritarizmu in korupciji niso nikoli demonstrirali. Njihovo razumevanje dogajanja je tudi skrajno omejeno in docela zmotno.

Ti ljudje se tudi ne ukvarjajo z bojem srbskih študentov za demokracijo in proti korupciji, ki se dogaja tukaj in zdaj. Sicer so jih podprli, a le površinsko, ker se v državi, v kateri živijo – torej v Sloveniji –, niso nikoli zavzemali za uvedbo demokracije in boj proti korupciji.

Prav tako niso nikoli preizpraševali razrednega genocida, ki se je v Sloveniji dogajal od leta 1941 naprej, se nadaljeval s pomorom 12 tisoč domobrancev, ki jih zlahka obsojajo, da so zločinci in niso ljudje, in naj bi se končal z montiranim procesom proti liberalcu Črtomirju Nagodetu leta 1947.

Ko neki človek sočloveku odvzame dostojanstvo, si ga odvzame tudi sam, četudi bo zmeraj ohranil osnovno dostojanstvo, ki ga ima že zaradi tega, ker se je rodil. Sestavni del človekovega dostojanstva v njegovi celovitosti je namreč spoštovanje sočloveka.

Pa našteto še zdaleč ni vse. Lahko gremo tudi do Hitlerja, Lenina in Stalina, Tita, Maa in še marsikoga drugega in se vprašamo, ali so imeli dostojanstvo. Da, kljub temu, da je zaradi Hitlerja umrlo 18 milijonov ljudi, zaradi Lenina in Stalina od 50 do 60 milijonov, zaradi Tita 580 tisoč, zaradi Maa pa več kot 40 milijonov, so bili tudi oni ljudje, ki so premogli vsaj dostojanstvo, ki jim je šlo že zaradi rojstva in tega, da so pač ljudje.

Iz nabora dogodkov so potemtakem izbrali tistega, ki jim omogoča, da se jasno opredelijo za določeno dobro, pač na podlagi njihovega, brez dvoma omejenega, doumevanja sveta.

V tem istem smislu bi lahko kriterij obsodbe predstavljal tudi človekov položaj v razredni strukturi, njegovo politično mišljenje ali pa njegov odnos do globalnega segrevanja. Vse te dejavnike je treba, zaradi občečloveške pravičnosti in človekove svobode, odločno zavrniti, ko gre za to, da se na njihovi osnovi sočloveka obsoja, se mu sodi. Če nekdo misli drugače ali zaseda višje mesto v družbeni strukturi, zaradi tega ni zločinec.

Drugič, prepričan sem, da imajo svoja mnenja o dogajanju v Palestini tudi drugi posamezniki, le da so njihova mnenja drugačna, pogojena z nekimi drugimi, prav tako pomembnimi dejstvi. Da bi imeli vsi enako mnenje, je človeško nemogoče. To ne pomeni, da ti posamezniki zagovarjajo genocid, temveč da pri tem upoštevajo več dejavnikov. Ko gre za dogajanja v Gazi, na primer to, da je bilo med drugo svetovno vojno pomorjenih 6 milijonov Judov. Ta dejavnik je dovolj pomemben, o tem ni nobenega dvoma. Za primerjavo, v Dravski banovini je leta 1941 živelo 1,5 milijona ljudi, torej štirikrat manj Slovenk in Slovencev. Gotovo na presojo dogajanja v Palestini vpliva tudi to, da je nekdo po narodnosti Jud, da je bil sam žrtev genocida (kar, seveda, odpira številna etična vprašanja).

Vsak posameznik, ali pa veliko njih, ima o dogajanju v Palestini svoje lastno, specifično mnenje.

Ljudje se med sabo pač razlikujemo in nihče na tem svetu nima pravice, da bi nam vsiljeval mnenje o tem ali onem, niti nima nihče pravice, da bi zahteval, da se o svojem mnenju izrazimo, četudi gre za mnenje, ki je enako aktivistovemu.

Da si neki aktivist predstavlja, da je njegovo mnenje moralno superiorno, takšno mišljenje je skrajno arogantno, izjemno egoistično, usmerjeno proti mnenjem drugih ljudi, kar vključuje tudi mene. V svojem jedru je ne-umno in ne-razumno.

Tretjič, in povezano s pravkar navedenim, ni človeka na tem svetu, ki bi bil moralno večvreden glede na vse druge ljudi. Njegovo razumevanje dobrega ni absolutno. Na moji strani velja, da zavračam to, da bi sledil moralnemu razumevanju nekega drugega človeka. Poleg tega so moji argumenti prav tako dobri kot njegovi, prepričan sem, da so vsaj nekateri tudi boljši, četudi s težavo uporabljam ta izraz, ker se s tem postavljam nad tega človeka. Vendar ne gre le za to, da neki aktivist ni moralno superioren, gre tudi za to, da branim svojo svobodo, svobodo do tega, da sem svoj lasten človek, ki ima svoje lastno mnenje.

Ta oseba ni Bog ali nadčlovek in nima pravice, da obračunava z ljudmi, ki mislijo drugače od njega.

Na žalost je bila s prihodom pametnih telefonov in z uvedbo novih družbenih omrežij vzpostavljena možnost, ko lahko neki človek nekega drugega človeka obsodi, da razmišlja napačno, da je nemoralen, da pač ni »woke«. Tako so bile prekinjene kariere in preprečeno kakovostno preživetje mnogih ljudi, ki niso razmišljali tako kot domnevno moralno superiorni posamezniki in posameznice.

Ti isti ljudje niso bili nikakršni moralni biseri, ki bi imeli pravico, da sodijo o mišljenju in ravnanju nekih drugih ljudi. So pa preko družbenega omrežja zbrali dovolj ljudi, ki so nekega človeka linčali.

Že sama misel, da je mogoče kar tako, zaradi čisto osebne presoje in podzavestnih procesov, nekoga obsoditi na revščino ali socialno izključenost, je grozljiva, popolnoma nesprejemljiva.

Četrtič, ko govorimo o tem, da ima nekdo v rokah možnost, da obsodi ravnanje nekega drugega človeka, je to le sodni sistem. Le sodni sistem ima, naj tako rečem, pravico, da presoja o držah in ravnanju ljudi. Sodi pač glede na objektivno pravo, ki ima sicer svoje omejitve, vendar daleč presega subjektivne, osebne predsodke in sodbe.

Na vsak način se je treba izogniti sodbam na osebni ravni, ki človeka oropajo kariere in možnosti, da dostojno preživi. To je treba prepustiti družbenemu podsistemu, ki se s tem področjem ukvarja, torej sodstvu. Nikakor ne zadošča, da presoja nekega telesa ali organizacije, da je dogajanje v Gazi genocid, opravičuje presojo nekega posameznika, aktivista, da je neki drug človek zloben, da se vede človeka nevredno, da ga je treba zato kaznovati, vključno z linčem katerekoli vrste.

Petič, razumevanje sveta, ki ga imajo domnevno moralno superiorni ljudje, bo zmeraj nepopolno. Za Slovence in Slovenke nasploh velja, da veliko preradi sodijo, da se veliko preradi uvrščajo na stran »dobrega« in nato mislijo, da jim je zato dovoljeno vse v odnosu do tistega, ki misli drugače. Je pa njihovo vedenje in znanje o družbenem dogajanju neizogibno omejeno. Še več, ne gre le za omejenost, temveč tudi za to, da obstajajo razmere, ko preprosto ni mogoče jasno ločiti med dobrim in zlim, ko ni mogoča odločitev za dobro, ki bi bila docela čista.

Zmeraj imamo opraviti z nasprotjem med moralnim, na vrednotah temelječim razumevanjem sveta ter tistim, kar imenujemo »realna politika«. In politika je izjemno pogosto realna, ker v nasprotnem primeru ni mogoče zagotoviti preživetja neke nacije. Kar pa ne pomeni, da spoštovanje moralnih načel oziroma prizadevanje za »dobro«, karkoli že to je, nima nikakršnega pomena.

Podobno je mogoče reči za spor med mehko (»soft«) in trdo (»hard«) politiko. Dobra so vrednote, trda pa je vojaška moč. In vojaška moč je v tem sporu brez dvoma pomembnejša oziroma končno odloča o prevladi določenih vrednot.

blog

Naivni, dobromisleči in ne dovolj poučeni ljudje pričakujejo in zahtevajo, da naj odločitve temeljijo predvsem na dobrem, torej na morali in mehki politiki. Ko govorimo o Ukrajini, na primer, je povsem upravičeno, da se brani pred napadom Rusije na temelju pravice do samoodločbe nekega naroda ter v obrambo demokracije. Obenem pa je nujno, da se Evropska unija z Rusijo dogovori o miru, v katerem bo Ukrajina neizogibno izgubila precejšnje kose svojega ozemlja. Evropa zaradi vrednot, ki jih brani v Ukrajini, pač ne more tvegati lastnega obstoja in v Ukrajino pretakati izjemnih količin denarja, ki ga potrebuje za to, da vzdržuje socialni mir v državah članicah EU.

Na splošno velja, da v okviru dobrega razmišlja levica, ali pač levi del politične arene (dobro vem, da vas tukaj izzivam, tudi desnica namreč verjame v sebi lastno dobro). Češ, življenje brez orožja in družbenih nasprotij je mogoče, da le opustimo nakup orožja in kapitalizem. Vendar tako ne razmišljajo le politični levičarji, temveč tudi mnogo ljudi, ki nikakor niso uvrščeni na levo stran politične arene. Konec koncev si miru želim tudi sam, se pa zavedam omejitev tovrstnega razmišljanja.

V Sloveniji je prišlo do mešanja tistega, kar imenujemo politična levica, sekulariziranega dela prebivalstva, ki ne hodi v cerkev, ter modernejšega, urbaniziranega prebivalstva. Zaradi tega je postalo politično razvrščanjo na Slovenskem izjemno zapleteno (pogosto tudi ne gre za politično razvrščanje, vendar SDS to dejstvo zanika in se vede, kot da je SDS celoten konservativni tabor slovenske družbe in slovenska družba na splošno; to pa, seveda, nikakor ne drži, gre za docela zavestno politično in mišljenjsko manipulacijo, za svojevrsten moonlighting).

Šestič, ljudje, ki si mislijo, da razpolagajo s superiorno, večvredno in edino veljavno moralo, so prav tako, kot sem to jaz in ste vi, tudi sami ljudje. Tudi oni so rezultat osebnih izkušenj in usode. To pomeni, da na njihove odločitve vpliva njihova družinska izkušnja, na primer bolj ali manj travmatičen odnos z očeti in materami. Gre torej za osebno psihologijo. Njihovo soočanje s starši, bodisi živimi ali mrtvimi, se nato preliva na področje družbenega in pridobiva, domnevno, objektiven in občedružbeni pomen.
Že zaradi tega je njihovo pozivanje k moralnemu obsojanju kogarkoli in česarkoli skrajno vprašljivo in zavržno. Dobro bi bilo, ko bi se tega zavedali.

In končno, recimo temu sedmič, to je treba poudarjati znova in znova, ni človeka na tem svetu, ki bi imel pravico, da presoja o tem, ali ima neki drug človek pravico do tega, da živi. Na višji ravni, na ravni delovanja pravosodnega sistema, kot poduk služi dolgotrajen boj za prepoved smrtne kazni. Pravosodni sistem z vztrajanjem na smrtni kazni pokaže, da ne spoštuje človekovega dostojanstva. S tem se odreka sočutju s krivo osebo ali pač z ljudmi na splošno.

Ko gre za Gazo, na primer, si ljudje, ki jim družba ne daje nikakršnih pooblastil, prilaščajo pravico, da razpolagajo z usodo in življenjem nekega drugega človeka. To velja, seveda, tudi in tako za IDF, torej za izraelsko vojsko, kot velja za Hamas. Vendar to, da je neki človek ali neka organizacija nekemu drugemu človeku odvzela življenje, nikakor ne pomeni, da imamo to pravico tudi sami.

Končno in ne nazadnje gre za vprašanje človekovega dostojanstva in za njegovo zaščito. In ko neki človek sočloveku odvzame dostojanstvo, si ga odvzame tudi sam, četudi bo zmeraj ohranil osnovno dostojanstvo, ki ga ima že zaradi tega, ker se je rodil. Sestavni del človekovega dostojanstva v njegovi celovitosti je namreč spoštovanje sočloveka.