»Z ženo Mašo in tremi hčerami, starimi manj kot pet let, živimo v Dolu pri Ljubljani. Samo ena deklica se nama je rodila v porodnišnici, druga se je v avtu na avtocesti med vožnjo, tretja doma. In še babica je takrat zamudila, tako da sva bila dvakrat sama. Bilo je zelo adrenalinsko, sploh v avtu, ko nisem smel ustaviti, ker so se ravno izvajala dela na avtocesti. Vozil sem 170 km na uro, Maša je na zadnjem sedežu rojevala. Na srečo naju je čakala cela urgenca zunaj pred jeseniško bolnišnico, tako da se je na koncu vse dobro končalo, čeprav je bil petek, trinajstega,« začneva pogovor z osebno zgodbo pred poslovno uspešnico.
»Za porod na domu pri tretjem otroku sva se odločila zaradi kovidnih ukrepov, ker drugače ne bi smel biti poleg,« pravi 36-letni podjetnik. »Babice so zamudile, ker se je vse zgodilo zelo na hitro. A tudi v tretje se je vse dobro končalo. Tako da sem zdaj cele dneve obkrožen s samimi ženskami. V trgovini so zaposlene ženske, stranke so bolj kot ne ženskega spola in še doma imam sama dekleta,« se nasmehne. Kako se izide kombinatorika s poslom, vprašam. »Res je potrebno veliko kombiniranja in dobre organizacije. A na srečo imava pomoč, nemogoče je, da bi vse zmogla sama. A kar opažam, je, da ima redkokateri zasebnik tri otroke.«
OBRAZE PODJETNIŠTVA PODPIRA:
Najbolj konkurenčno okolje
»Potrebna je dobra organizacija, na kateri temelji uspešen vsakdan. Imava razpored opravkov, ki jih morava narediti, po vrstnem redu, da vse teče kot po maslu.« Kdo dela razporede, on ali žena? »Imava kar vsak svojega, potem pa si označiva, kaj morava narediti še skupaj. Tudi najina Vezenina zahteva veliko časa in prilagajanja. Stara Ljubljana je namreč najbolj konkurenčno okolje v državi. Tukaj ni nobene korporacije, smo sami zasebniki, majhni trgovci, gostinci. Ni nobenih verig, zato se moramo potruditi maksimalno. Lokacijo sva našla po naključju. Notri so namreč urejali gostinski lokal, a se je izkazalo, da ni pravih inštalacij. Takrat sva se mimo sprehodila z Mašo in lokal najela.«
Na Starem trgu jih najdemo že devet let. »Res je, na tej lokaciji smo že zelo dolgo, na to sem ponosen. Tukaj se namreč lokali zelo hitro menjajo prav zaradi konkurenčnosti okolja. V teh letih je bilo zelo pestro, saj smo preživeli menjavo fasade, kar uspe le redkim podjetjem, preživeli smo tudi čas korone.« Kako jim je uspelo, vprašam. »Izkoristili smo gradbeni oder in razstavili prodajne artikle. In seveda najpomembnejše, stroj smo imeli zunaj. Stroj je zunaj v vseh razmerah. Ljudje nas po tem poznajo. Če ne vidijo stroja zunaj, mislijo, da smo zaprti. In pritegne jih, stroj pritegne mimoidoče. Tako dejansko vidijo, da je izdelek narejen v živo pred njihovimi očmi samo zanje. Tako kot radi vidimo, da se pred našimi očmi speče dobra pica,« nagajivo pomežikne.
Kako sta se spomnila na vezenje sredi ulice? »Naredil sem srednjo oblikovno šolo, veliko sem se ukvarjal z oblikovanjem. S kolegi, ko smo bili še v srednji šoli in na fakulteti, smo prodajali smešne majice, tudi na internetu. Tam sem se naučil, kaj so všečni artikli za maso, ne peščico. Naučil sem se, da se ni pametno orientirati na tisti procent bogatih, na katerega se orientira kar petdeset odstotkov podjetnikov, in je potem tam samo gneča. Ko je prišla recesija, nam je ostalo ogromno zaloge. Bili smo mulci, vedeli smo, kaj zanima mlade, a v času recesije smo ostali brez 70 odstotkov prihodkov.
Takrat sem se odločil in raznosil majice naokoli po trgovinah za spominke in videl, da tam vse funkcionira, čeprav so bili povsod drugod problemi. Tako me je sploh začela zanimati ta veja, panoga, in sicer turizem. Že takrat sem videl, koliko denarja se obrne v turizmu. Ko smo zaprli spletno prodajo, sem bil star 24 let. V tem sem bil od 16. leta. Kar dolgo, če sedaj pomislim. Potem sem se za kratek čas celo zaposlil, spoznal Mašo in potem sem se poškodoval. Odrezal sem si prst na nogi s kosilnico med košnjo trave. Tako se je vse skupaj začelo.«
Amputacija je še v redu
So prst lahko prišili nazaj? »Ne, ker ga nisem našel. Palec mi manjka. A to je bilo še v redu, glede na to, kar sledi. Amputacija je še v redu. Potem sem dobil MRSO v zdravstvenih čakalnicah, ker sem bil kar naprej na nekih previjanjih noge.« MRSA? »To je bolnišnična okužba, pri kateri postaneš imun za antibiotike. Potem sem veliko hodil po gozdu, ker sem bil na bolniškem dopustu. Moral sem trenirati hojo brez palca, da se sedaj sploh ne opazi, da sem brez njega. In v gozdu sem od klopa dobil boreliozo in meningitis, ki se zdravita z antibiotiki. Mene pa z njimi niso mogli zdraviti. Zato so mi otekle možganske ovojnice in mi stiskale možgane. Zato pravim, amputacija je mala malica. Ves čas sem bil priklopljen na narkotike. Sedem mesecev sem bil v bolnišnici.
Z Mašo sva se poznala dobra dva tedna, ko se je to zgodilo. Vsak dan je prišla k meni v bolnišnico. Prav njeni obiski so me držali pokonci, saj je bila bolečina neopisljiva. Najbolj podobna je puljenju živcev iz zoba. Vsako sekundo, ko začutiš utrip srca, možganske ovojnice še bolj stisnejo možgane, tako sem čutil. Bledlo se mi je. Shujšal sem pod petdeset kilogramov. Potem sem počasi prišel k sebi. Moral sem biti v kontaktni izolaciji zaradi MRSE in v temni sobi zaradi fotofobije, ker nisem smel biti v bližini nobene svetlobe, ekrana, še rolete sem moral imeti spuščene. Tako sem bil sam v neki črni sobi celo večnost. Takrat sem bil star 26 let, in rešila me je žena Maša.«
Zdravniki niso takoj ugotovili, kaj mu je. Na začetku so mislili, da ima aids, tako slabe izvide je imel. »Tri mesece sem bil sam v tisti sobi. Ko sem prišel ven, sem se počutil, kot da bi vstal iz groba, po domače povedano.«
V službi je takoj dal odpoved. In šel z Mašo en krog naokoli po Evropi. Ideja, ki jo predstavlja Vezenina, se je rodila na potovanju, kjer sta na raziskovanju Prage po naključju naletela na stare mojstre ročnega vezenja. »Takoj naju je očarala hitrost in lahkotnost, s katerima so izvezli najina imena. S spretnimi gibi so vodili nit po blagu gor in dol, skozi ovinke in zavoje ter jo zaključili v obliki ljubkega srčka namesto pike na i. Občudovala sva njihovo spretnost in star stroj, kakršnega sem videli prvič in mu ni podobnega. To je cel šov, da lahko tako v minuti napišeš s strojem, kar želiš, sem pomislil. Zaradi spletne prodaje sem imel računalniški vezivni stroj, zato mi je bilo takoj jasno, da je gospodov stroj poseben, starinski in popolnoma drugačen od vseh videnih. Zelo mi je bil zanimiv, še posebej je bilo zanimivo, kaj je prihajalo izpod njegovih prstov.
Izkazalo se je, da je trgovinica v Pragi kot neka franšiza družinskega italijanskega podjetja v okolici Firenc zraven Toskane, ki je zelo posebno in unikatno podjetje. Za sklenitev posla sem se namreč moral z njimi dogovarjati kar dve leti. Najprej smo najeli manjši prostor na Židovski ulici v centru prestolnice, da sva sploh lahko prišla na sestanek. Da so se začeli z nama pogovarjati. Tako sva šla v Milano, Maša je tam ostala približno mesec dni, da so jo naučili vezenja. Pri njih je ostala dovolj dolgo, da se je naučila vseh njihovih skrivnosti.
Vadila je dan za dnem, od jutra do večera, in tako izpilila svoj slog. Velikokrat ni bilo lahko, vendar je bila želja, da bi tudi njo tako občudovali pri vezenju, kot je ona njih, večja od vseh ovir. Potem je šla še na izpopolnjevanje v Firence, da se je naučila prodaje. In potem sva začela. In že takoj na začetku potrebovala pomoč študentke. Kmalu mi je postalo jasno, kakšen je cikel poslovanja, kdaj je izbruh in kateri meseci so slabši glede prodaje. Potem je vse steklo zelo dobro, začeli smo zaposlovati ljudi in jih učiti obrti.«
Tehnika vezenja ni enostavna
Odprli so prvo trgovinico v ozki Židovski ulici na zgolj devetih kvadratnih metrih. »Prostor in ulica sta nas kmalu začela utesnjevati, zato smo se čez pol leta prestavili na svojo sedanjo lokacijo – v Valvasorjevo rojstno hišo na Starem trgu v centru Ljubljane. V novih prostorih smo začeli vesti svojo zgodbo o uspehu, ki smo ga dosegli z učenjem, veliko vaje in delom. Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi ob tem navduševali ljudi in si pridobili svoje zveste stranke. Naše mojstrovine si z veseljem ogledajo tudi turisti, ki česa podobnega še niso videli. Svoje bogato znanje smo začeli prenašati tudi na nove sodelavce. Sedaj smo že prav pisana druščina mladih ustvarjalcev. Uživamo v tem, kar počnemo, še posebno takrat, kadar s tem razveseljujemo tudi druge. Trenutno imava dve redno zaposleni za nedoločen čas.
Moram povedati, da je kar projekt, da se človek nauči tehnike vezenja. Stroji so zelo stari in zahtevajo poseben pristop, bi temu lahko rekel. Igla se namreč rotira okoli osi in tako nastane zapis. Potrebno je veliko kilometrine in občutka, da nastane ličen zapis. Pri nas je žal takšna tehnika vezenja popolnoma izumrla, tako da nas v Sloveniji ni mogel nihče naučiti. To tehniko so nazadnje uporabljale nune v samostanih, takšen način vezenja se je uporabljal pred drugo svetovno vojno za zastave, uniforme, mašne plašče in podobno. Ti stroji so bili tudi izjemno dragi, niso jih uporabljali množično. Takšen stroj je stal v današnjem denarju približno sedem tisoč evrov. Z njim so delali fine stvari, kot je bil na primer tudi gasilski prapor.
Po drugi svetovni vojni je takšen način vezenja postal preveč buržujski, vezenje inicialk je s časoma popolnoma izginilo.« Zdaj se spet vrača, pripomnim. »Res je. Ljudem so všeč personalizirani izdelki, sploh so primerni za darila. Tudi naše blago je posebno, dobimo ga iz Italije, saj mora biti ravno prav kompaktno za strojno iglo. Je poštirkano in se potem pri vezenju s strojem ne mečka. Stroji so redkost, težko jih je dobiti na trgu. Stari so med 70 in 100 let, eden jih ima celo več. Nabrati sva jih z Mašo morala iz cele Evrope. Dva imava iz Srbije, eden je iz Hamburga, ki je tja prišel iz Turčije, preostali pa so iz Italije. Enega imamo samo za dele, ker se seveda delov ne da dobiti,« se nasmeje Andrej.
Tudi sam se je šel učit popravljanja strojev, tako da je tudi on moral na izpopolnjevanje v Italijo. »Samo dva človeka v Evropi znata popraviti takšen stroj, zato sem se bil primoran veščine naučiti tudi sam. V Italiji v tovarni zna stroje popraviti starejši gospod in neki Turek v Hamburgu, potem pa je konec. Kar pomeni, da je najbližji oddaljen 500 kilometrov. Ni bilo druge izbir, kot da se naučim. In en stroj sem kupil prav zato, da sem se naučil 'šraufati'. Moral sem ga še posebej predelati, da lahko vezemo tudi na frotir.«
Ne samo turisti
So vaše stranke pretežno turisti? »Ne, zanimivo je, da imamo načeloma stranke kar pol pol, in sicer pol Slovencev in pol turistov, saj vsi potrebujemo darila za najbližje s prav posebnim podpisom, kot je na primer najboljša kuharica na predpasniku ali inicialke imena in priimka na brisačah ali prtičkih. Velika prodajna uspešnica je otroški program izdelkov za rojstne dneve ali ob rojstvu. Tudi za kužke in muce imamo različne variante, v glavnem se pri nas za vsakega nekaj najde.«
Trgovina na Starem trgu je velika, razdeljena v dva prostora. »V drugi del trgovine smo dodali še tisk, kjer je bilo prvotno skladišče, vse dokler nisem ugotovil, da imamo verjetno najdražje skladišče v Ljubljani glede na najemne cene,« se nasmeje. Ki so v centru prestolnice visoke, a s kritjem nikoli ni bilo problema, razen med korono. Takrat je na srečo priskočila na pomoč država za plače in tudi pri najemnini jima je s ceno prišel nasproti lastnik lokala.
»Vseeno se je nabralo kar veliko minusa vsak mesec. Še sedaj čutimo posledice korone. Sicer ne pri prometu. Turisti so se vrnili. Pozna se pri personalu, ki so ga vsi lokali v centru prestolnice žal izgubili in se ga ne da več dobiti nazaj. To je največji problem, ki ga vidim. Pri nas v Vezenini se je zgodilo, da je polovica personala odšla, druga polovica pa je postala noseča, tako da smo izgubili večino ekipe. In ne samo to, običajno gre tod mimo na Grad milijon ljudi, v času korone pa ni bilo dobesedno nobenega. Bilo je kar strašljivo, kot da so izumrli ljudje na tej ulici.«
Pred korono so imeli tri lokacije. »V Supernovi smo imeli prodajni otok in trgovino za potisk, ki smo ju v času korone morali zapreti. Težko je bilo vzdržati že na eni fronti, kaj šele na treh, da nismo končali kot Nemčija v drugi svetovni vojni,« se zasmeje. Maša je med študijem veliko delala po trgovinah, tako da je poznala poslovodsko delo. Dobro sta se ujela pri delu. Med korono se je zaposlila tudi kot varnostni menedžer, pove sogovornik, da so težko obdobje lažje prebrodili. S spremembami zaposlitev nista imela nikoli težav. »Ko se svet postavi na glavo, so potrebne hitre prilagoditve. Takoj je bilo potrebno odrezati problem, in problem sta bili dve dodatni lokaciji. Z nič prihodki se pač ne da financirati treh koncev fiksnih stroškov.« So lahko pomagali starši? »Žal ne. Moj oče je vojni invalid s statusom političnega zapornika, tako da sem že od majhnih nog navajen poskrbeti sam zase. Tako da jaz njim pomagam,« se nasmehne.
V poletni sezoni in v decembru je vseskozi v trgovini. Prosti čas pa preživi skupaj z ženo in otroki. »Rad bi jih naučil risati, da razvijejo kreativnega duha. In šah bi jih rad naučil, saj sem kot mladostnik v osnovni šoli tudi tekmoval. Poznavanje pravil šaha je zelo koristno v življenju. Želim si, da bi moja dekleta znale razmišljati nekaj potez vnaprej, moje Aurora, Viviana, ki se je rodila v avtu, in Evangelina,« sklene sogovornik.
