Ko smo se z vami pogovarjali pred štirimi leti, ste ravno postali priznana baletna solistka v SNG Opera in balet Ljubljana. Kaj vse se je od takrat do danes zgodilo v vaši baletni karieri?

Takrat smo še vedno živeli v pokoronskem času. Že to je bil velik uspeh, da smo se vrnili v rutino, ki smo jo poznali pred pandemijo. Od takrat naprej je sledil projekt za projektom. Tisto poletje je nastopil naš zdaj že nekdanji umetniški vodja Renato Zanella. Po dolgem času smo odšli na gostovanje, ki je bilo dlje od Italije ali Avstrije – šli smo v Španijo, kjer je bila v Madridu premiera baleta Veter (Wind). Nekaj tednov kasneje se je ta isti balet premierno izvajal v Cankarjevem domu pod naslovom Dunajski večer. Nato smo iz meseca v mesec prehajali na nove projekte.

Vrnili smo se k večni klasiki, torej k Hrestaču, sledila je ena večjih vlog v moji karieri – vloga Julije v postavitvi baleta Romeo in Julija v koreografiji Renata Zanelle leta 2022. To je bil zame odmeven projekt, ki mi je omogočil, da sem naredila korak višje v svoji karieri. Lani smo ob tem času gostovali v Celovcu s to predstavo. Imeli smo mesec in pol gostovanja, kar je bilo naporno, a hkrati eden od tistih trenutkov v karieri, ki jih ne pozabiš.

Tukaj so še Gusar, ki se aprila vrača na oder, najnovejša predstava te sezone Hamlet Lea Mujića ter Don Kihot, s katerim smo v tej sezoni gostovali v Trstu. Bilo je pestro, napeto in naporno. Omeniti velja tudi projekt Bolero, prečudovito predstavo, ki je bila mejnik v moji karieri. Na premierni večer sem nastopila v prvem delu tega večera v koreografiji Renata Zanelle in na glasbo Mauricea Ravela. To je bilo nekaj popolnoma drugačnega od vsega, kar sem bila do takrat navajena. Na odru se je pojavila druga Nina, ne tista klasična balerina. Ta večer mi je še toliko bolj ostal v spominu, zato se veselim, da se Bolero maja vrača na oder, saj sem bila v tem baletnem večeru tudi del prečudovitega baleta Edwarda Cluga Ssss… Chopinova glasba je večna klasika, Edward Clug pa res ime v svetovnem baletu. Bolero ostaja v posebnem spominu v zadnjih štirih letih.

Kot sem že omenila, sem vesela, da so se naša življenja vrnila na stare tire. Definitivno je bilo veliko projektov, ki so zahtevali veliko truda in časa. Bilo je tudi obdobje, ko sem imela občutek, da ne zmorem več. A vsakič, ko pogledam nazaj, vidim, da so to stvari, s katerimi gradim svojo kariero. Tudi v težkih trenutkih, ko mislim, da ne morem več, pride od nekod nova energija. To so nepozabna obdobja, s katerimi napredujem in se vsakokrat povzpnem eno stopničko višje v karieri.

Se vam je z baletnim večerom Bolero in baletom Ssss … izpolnila tudi dolgoletna želja, da bi ponovno plesali v katerem od Clugovih baletov?

Edward Clug me pozna že od malih nog. Z mariborskim baletom sem prvič sodelovala v predstavi Labodje jezero v prvem let­niku, stara sem bila 15 let. Prav 15 let kasneje pa sem postala del njegovega prečudovitega baleta Ssss … To sem si res močno želela in v tem videla simboliko, da imam zdaj priložnost sodelovati v njegovem delu kot profesionalna balerina. Zato sem še toliko bolj hvaležna, vsakič, ko sem stopila na oder, se mi je vse skupaj zdelo nekoliko nerealno. V lanski sezoni smo imeli le šest ponovitev, zato sem si res želela, da se predstava vrne na naš oder.

Darja Štravs Tisu

Vedno je tako, da ko prvič plešeš v nekem projektu, si morda nekoliko bolj previden in zadržan. Večkrat bom plesala to specifično koreografijo Edwarda Cluga, bolj bom znala vanjo vnesti del sebe. Ko smo ustvarjali ta balet, smo najprej sodelovali s krasno asistentko Tijuano Križman Hudernik, pozneje se nam je pridružil tudi Clug. Spomnim se, da smo vsi imeli neizmerno tremo, ko je prišel. Po vaji je prišel do nas, nas pohvalil in rekel, da želi, da se sprostimo. On nam je dal korake, na nas pa je, da vanje vnesemo svojo osebnost. To je krasna popotnica, in zdi se mi, da je še nisem najbolj izkoristila. Prepričana sem, da imam še ogromno rezerve, zato se še toliko bolj veselim, da se ta predstava vrača na oder.

Se vam zdi, da bi v Sloveniji lahko pogosteje prišlo do takšnih sodelovanj, kot je bilo to z Edwardom Clugom, tudi med baletnimi ansambli, ne le koreografi?

To, da je umetniški vodja iz Maribora prišel v Ljubljano, se mi zdi izjemno lepo. Takšna sodelovanja bi se res morala dogajati pogosteje. Spomnim se, kako lepo je bilo, ko sta se pred leti združila oba baletna ansambla in postavila spektakel Bajadera. Včasih se mi zdi, da je nemogoče, da bi se kaj takega še kdaj zgodilo, mislim si, joj, zakaj nisem bila že takrat profesionalna balerina. Res bi si želela biti del nečesa tako velikega. Takrat je bila Bajadera res spektakel. Mislim, da sem bila še v osnovni šoli, a mi je ostalo v spominu, kako je bila to opevana predstava.

Ko pride do takšnih sodelovanj, prinesejo s seboj nov zagon, motivacijo, skleneš nova prijateljstva in dobiš nove idole. Ko že nekaj let delaš v enem baletnem ansamblu, poznaš svoje sodelavce. Ne morem reči, da nisi motiviran, saj vedno prihajajo novi koreografi in novi izzivi. Vedno je nekaj, kar te vleče naprej. Je pa vedno drugače, če pridejo novi plesalci, nova svežina, takrat smo vsi bolj vzhičeni. Lepo je, da imaš priložnost izkusiti tudi druge odre, četudi je ta oder le uro in pol iz Ljubljane. Ko se te stvari uresničijo, so to nepozabni trenutki. Jaz še nisem izgubila upanja. Morda se kdaj v prihodnosti ta dva ansambla ponovno združita in ustvarimo kakšen baletni spektakel.

Omenili ste interakcije s plesalci. Kako pomembna je komunikacija z drugimi plesalci in koreografi med ustvarjanjem predstave?

Meni se zdi, da je to ena od najpomembnejših stvari. Najprej je pomembno, da imamo medsebojno spoštovanje. Spoštovati moramo koreografa, hkrati pa čutiti, da tudi on spoštuje naše delo. Takrat pristopimo k projektu na povsem drugačen način. Vsi dajemo od sebe najboljše, ker želimo navdušiti koreografa, on pa želi navdušiti nas, da uživamo v njegovih koreografijah oziroma predstavi. Sicer še nikoli nisem doživela slabe energije na vajah. Ne predstavljam si, kako bi lahko ustvarjala v takšnem vzdušju, če bi s težkim občutkom hodila na vaje. Vem, da ne bi mogla dati vsega od sebe, koreograf ne bi bil zadovoljen. Vsi koreografi od nas zahtevajo največ, včasih pa s katerim od njih vzpostaviš bolj prijateljski odnos kot z drugimi. Morda se s kom ne ujameš najbolje, a medsebojno spoštovanje je vedno prisotno.

Darja Štravs Tisu

Tako je na vsakem področju življenja – nikoli nisi vsem všeč. Nekaterim si, nekaterim nisi. Nekateri smo za to, drugi za drugo. Hvala bogu. Tako kot v zasebnem življenju je tudi v profesionalnem baletnem svetu tako, da bo neki koreograf rekel, da si primerna za njegov balet, drugi pa ne. Te stvari ne smemo jemati kot poraz. Tudi če te koreograf ne izbere za neko veliko solo vlogo, vseeno daš vse od sebe. Kar so ti zaupali, je tvoje. Delaš za to. Ob kakšni drugi prilož­nosti pa dobiš večjo vlogo. To je normalno. Ne morem biti za vse. Lahko se trudim in delam pri vsem, a jasno je, da nisi za vse. Tako je v vseh svetovnih ansamblih.

Dejali ste, da nihče ni za vse, a v Labodjem jezeru ste se menda preizkusili v skoraj vseh vlogah, če se nekoliko pošalim.

To je res. V Labodjem jezeru, izjema so moške vloge, sem bila v vseh vlogah, od zbora do manjših solo vlog pa vse do več­jih solističnih vlog in seveda belega in črnega laboda. Zagotovo je to ena izmed večjih klasik. Mislim, da ni človeka na svetu, ki ne bi poznal vsaj naslova. Zato pravijo, da je Labodje jezero lahko vrhunec v karieri balerine. Vloga belega laboda zahteva od tebe milino in gracioznost, črni labod je popolno nasprotje – zahteva močan karakter in izjemno tehniko. Ko ti je zaupana ta vloga in jo nekajkrat odplešeš v svoji karieri, to lahko šteješ za enega od vrhuncev. Seveda vedno prihajajo nove vloge, ki ti prinesejo nove izzive in stopničko višje. A Labodje jezero ostaja Labodje jezero – to je balet, za katerega menim, da si ga želi odplesati vsaka profesionalna balerina vsaj enkrat v svoji karieri, tako belega kot črnega laboda.

Kaj pa sodobni baleti? So vam ljubi?

Balerina mora danes plesati klasiko, neoklasiko in sodobni balet. Repertoar je sestavljen iz vseh teh zvrsti, in to v najboljših baletnih hišah po svetu. Ni več tako, da bi se plesalo le klasiko brez česarkoli drugega. Seveda pa je res, da sem za nekatere koreografe morda preveč klasična in me ne bodo vključili v preveč sodobne projekte, medtem ko bom za druge preveč moderna in me ne bodo postavili v klasične vloge. To je odvisno od tega, kaj delamo in na kakšen način. Vse neoklasične in sodobne balete jemljem kot velik izziv in priložnost, da dokažem, da tudi to znam in da to lahko plešem. Zdi se mi, da me že od prvega letnika srednje šole spremlja naziv, da sem mila in graciozna. Nina je klasika.

Zdaj sem že deset let v baletnem ansamblu v Ljubljani in vsako leto imamo eno neoklasično baletno premiero. Iskreno moram povedati, da sem začela uživati v neoklasičnih baletih in se jih neizmerno veselim. Želim si vlog, ki bodo zame poseben izziv in s katerimi bom lahko dokazala, da to zmorem. Zavedam se, da ima morda nekdo naravne danosti za to in bo prej zadovoljil koreografa, jaz pa bom potrebovala dve ali tri vaje več, a vem, da lahko. Zato si vedno želim biti del neoklasičnih baletov. Ko sem del takšnega projekta in nastopamo, imam občutek, da sem ponovno napredovala. Če je komu ostala v spominu prispodoba, da je Nina samo klasika, si želim, da bi ta oseba sedela v publiki in spoznala, da nisem le za to. Je res, da se je balet danes tako razvil, da moraš plesati vse, od klasike do sodobnega baleta.

Je bil v tem smislu morda kdo presenečen, ko vas je videl v Boleru, ki je v bistvu zelo fizičen?

Bolero je bil res fizično naporen. Ne le telesno, ampak tudi v smislu, da moraš publiko držati v pozornosti 15 minut. Ko smo začeli delati to koreografijo, je bilo težko. Iskali smo načine, kako izvesti gib, da bo dobro videti. Bile smo štiri različne balerine in vsaki je ustrezalo nekaj drugega. Od prve sekunde sem vedela, da to zmorem in da lahko presenetim marsikoga, ki bi morda mislil, da Nina ni za to. Ne glede na to, kako težko je bilo in koliko različnih poti smo iskali, sem vedela, da bomo našli pravo pot in da bom na koncu rekla, da uživam ter da bom znala presenetiti tudi tiste, ki bi na prvi pogled rekli, da me ne bi dali v to vlogo. Morda bi si kdo mislil tudi za del Edwarda Cluga, da nisem primerna in da naj Nino raje postavimo v Hrestača. (smeh) Zato si želim biti del takšnih večerov. Ne le da mi pomenijo izziv, ampak želim dokazati, da zmorem in da lahko.

Kako se pripravljate na vloge, ki zahtevajo močan čustveni izraz?

Vedno je treba iti korak za korakom. Ne smemo prehitevati stvari in začeti nastopati, preden obvladamo koreografijo. K vsemu, kar zahteva močno igralsko plat, najraje pristopim tako: najprej se naučim koreografijo in se v njej počutim udobno, da vem, da tehnika stoji. Šele nato se začnem poglabljati v to, kako bi interpretirala posamezni del koreografije in vloge. Pri tem nam seveda pomagajo koreografi, ki nam natančno predstavijo, kaj si želijo v določeni situaciji. Tako kot recimo v Boleru, kjer nam je Renato dal vedeti, da smo od začetka v sebi, s tem ko narašča glasba, narašča tudi koreografija in karakter.

Darja Štravs Tisu

Podobno je tudi v vlogi Julije, ki je igralsko zelo zahtevna. Na začetku sem naivna deklica, čez 15 minut pa moram biti že popolnoma zaljubljena v Romea. Na koncu prvega dejanja se prelevim v dekle, ki bi za svojega ljubljenega naredilo vse. V drugem dejanju pa se moram spremeniti v žensko, ki sprejme odločitev, ki je več­ja od nas vseh. Seveda se strinjam, da je tehnika pomembna. Mi temu pravimo čistoča baletnih korakov in kultura nog. Balet je danes tako napredoval, da skorajda ni stvari, ki jih balerine ne delajo na odru. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da je treba vlogi dati tudi igralsko plat, da tudi laični del publike razume, za kaj gre. Kot profesionalka bom seveda opazila tehnične napake in nepopolnosti, vendar je večinoma publika laična. V tem smislu se trudim, da pustim del sebe na odru, da si publika to zapomni in da razume, kaj želim povedati s svojim plesom.

Balet je v fizičnem smislu primerljiv z vrhunskim športom, a v bistvu ostaja gledališče.

Tako je. Vedno pravimo, da smo vrhunski atleti, hkrati pa tudi umetniki. Balet je videti tako lahkotno, ker so naša telesa fizično pripravljena, po domače povedano, so dobro »navežbana« z vsakodnevnimi vajami, kar daje vtis, da vse poteka brez napora. To je tisto, čemur pravimo: »noge delajo, zgoraj pa plešeš«.

Kaj pa poškodbe? Katere so najpogostejše in kako jih preprečujete?

To je tisti vidik našega poklica, ki je neizbežen. Sovražim ga, a mu nihče ne uide. Toliko ur na dan treniramo in forsiramo telo v nekaj popolnoma nenaravnega, zato so poškodbe neizbežne, tako kot so pri drugih športih. Treba je vedeti, da balet zahteva vrhunsko pripravljenost. Naša sezona je dolga in traja od konca avgusta do sredine julija. Zelo težko je ohranjati telo v vrhunski formi skozi tako dolgo obdobje. Baletniki gremo vedno preko svojih meja. Imamo toliko predstav in težkih tehničnih zahtev, da naše telo dobesedno forsiramo in silimo preko svojih zmožnosti. Na žalost smo že od malih nog vzgojeni v prepričanju, da bolečina spada v naš poklic. Velikokrat gremo toliko preko sebe in bolečin, da se ustavimo šele, ko je poškodba tako huda, da ne moremo več normalno funkcionirati niti v zasebnem življenju.

Pri baletu je tako, da vsak dan nekaj boli. Če bi se ob vsaki mali bolečini ustavili, bi lahko tri četrt svoje kariere preživeli na bolniškem dopustu. Morda to ni prava in zdrava mentaliteta, a takšno je naše življenje. Na neki točki v naši karieri se sprijaznimo s tem, da bo vsak dan nekaj bolelo. Upamo, da smo dovolj izkušeni in pri zdravi pameti, da vemo, kdaj je treba čez to, kdaj se moramo ustaviti, da si opomoremo in se vrnemo, ko bomo spet zdravi. Pred leti sem slišala, da če te nič ne boli, si mrtev. To je ostra izjava, a tako je. Vem, da ni plesalca na tem svetu, ki ga ne bi nekaj bolelo ali ki ne bi imel na neki točki svoje kariere poškodbe.

Nekatere prestižne baletne hiše v tujini namenjajo veliko pozornosti regeneraciji plesalcev. Kako je s tem pri nas? So se stvari v tej smeri izboljšale?

Zavedamo se, kakšne možnosti imajo v Kraljevi operi v Londonu, a moramo tudi razumeti, koliko denarnih sredstev prejemajo. V zadnjih letih pa je naša operna hiša naredila največ, kar je mogoče na področju regeneracije. Že leto in pol imamo fizioterapevta v Operi. Naša fizioterapevtka se izjemno trudi, da nam je na voljo in da sredstva, ki jih prejemamo, maksimalno izkoristi za naprave, ki nam koristijo. Vedno je lahko bolje, a glede na to, kje finančno stojimo, menim, da imamo trenutno stoodstotno izkoriščenost.

arhiv Nine Noč

Kapo dol naši fizioterapevtki, ki se resnično trudi, da bi se stvari izboljšale. Veliko je še prostora za napredek, a sem zelo optimistična glede tega. Odkar sem prišla v to hišo, so se stvari, še posebej v zadnjih letih, resnično premaknile v pozitivno smer. Vesela sem, da nas maksimalno varujejo in da se trudijo, da nas učijo, da ni vedno treba čez sebe. Pridejo trenutki v karieri, ko je treba poslušati svoje telo in narediti korak v smeri sanacije poškodbe in podobno.

Katere so po vašem mnenju pasti baletnega poklica? Igralci včasih rečejo, da lahko postaneš zasvojen z aplavzom. Kako je v baletu?

Meni se zdi, da smo baletni plesalci toliko disciplinirani, da postanemo bolj odvisni od dela. Ko plesalec dobi novo vlogo, se osredotoči nanjo in napreduje. Ko prideš do točke, ko je za tabo uspešna predstava, zlasti če gre za vlogo, ki te je skrbela, ali si se spraševal, ali jo boš zmogel, je občutek, ko uspeš in dobiš navdušeno publiko ter pohvale koreografov, izjemno nagrajujoč. To so tisti občutki, ki te zasvojijo. Zdi se mi, kot da vsakič premakneš neko goro.

To je lahko past, saj se ne znamo ustaviti, tudi ko čutimo bolečino ali se soočamo s poškodbami. V mislih imamo vedno tisti občutek, ko je bila predstava uspešna in se je vse ujelo, čeprav na začetku ni bilo tako. Gre za borbo s samim sabo, dokazovanje samemu sebi, koliko več še zmoreš. Pri baletnih plesalcih gre bolj za to. Celotno kariero tekmujemo sami s sabo, s tem, koliko lahko še napredujemo in koliko lahko sami sebe presenetimo. Zame je to nenehna borba same s sabo, da ugotovim, kaj še lahko dosežem. To je lahko dobro, da si deloholik, pripravljen delati in se truditi do konca, da izpiliš svoje veščine. Po drugi strani pa je to dvorezni meč, saj lahko greš preko vsega – bolečin in utrujenosti. Izmozgati se do konca, a kljub temu še vedno nadaljevati in doseči svoj cilj, je lahko izjemno izčrpavajoče. In spet se pojavi tisti občutek, poglej, lahko to naredim. Balet je torej čudovit, a hkrati tudi izjemno zahteven poklic, ki zahteva veliko od posameznika tako fizično kot psihično.

Prihaja do tega, da dajete vse in še več od sebe morda tudi zaradi dejstva, da je vaša kariera hočeš nočeš časovno omejena?

Natančno tako. Kolikokrat si rečem: »Nina, kdaj, če ne zdaj?« Ko pogledam nazaj, je deset let v Operi minilo kot od danes na jutri. Če pomislim, da bo naslednjih deset let minilo tako hitro kot teh prejš­njih, se moramo zavedati, da se ob vseh teh trenutkih, ko gremo preko sebe, začne pri neki starosti to poznati. Na žalost je tako, da nam po 40. letu telo začne res urgentno kazati znake, da je čas, da se umirimo. Več časa potrebujemo za regeneracijo, hitreje se pojavljajo poškodbe, težje greš prek njih. V dvajsetih se ti zdi, da si še mlad, nato pa nenadoma pridejo tista leta, ko se ti zdi, da nimaš več veliko časa pred sabo.

Pri 22 letih sem staknila stres frakture. Eno leto me ni bilo. Zdelo se mi je, da vse zamujam. Ampak če pogledam nazaj, si mislim, da bi se takrat lahko bolj umirila in se ne vznemirjala, kaj vse zamujam. V tistem trenutku sem si namreč mislila, da zamujam svet. Plesalci imamo pogosto mentaliteto, da nimamo dovolj časa in da vedno zamujamo, pa tudi če ne. Če bi zdaj govorila z eno mlado punco s tako poškodbo, bi ji tudi sama rekla, naj se umiri, saj ima vse še pred sabo. Ampak ko sem bila sama na tem mestu, sem si mislila, da je konec in da bom vse zamudila.

Kako pomembno je kljub temu ohranjanje ravnotežja med delom in zasebnim življenjem?

Starejša sem in bolj izkušena, vedno bolj razumem, kar so mi na začetku kariere govorili starejši, izkušenejši kolegi: kako pomembno je, da imaš tudi zasebno življenje, da imaš življenje izven baleta. To je definitivno nekaj najpomembnejšega v karieri. Moraš imeti ventil, da lahko sprostiš te stvari. Meni se zdi, da pri 20 letih ne moreš tako plesati vloge Julije, kot jo lahko pri 30, ko si že nekaj izkusil v zasebnem življenju. Ko imaš razne izkušnje v zasebnem življenju, jih lahko projiciraš na vloge in na to, kako jih lahko interpretiraš. Zavedam se, kako pomembno je, da imam zasebno življenje in da ga gradim.

Darja Štravs Tisu

Pridejo obdobja, ko ne gre vse tako, kot si želiš. In v takšnih trenutkih je pomembno, da imaš ob sebi ljudi, ki to razumejo. Ljudi, h katerim prideš domov, se lahko zjočeš in ti rečejo, da bo vse v redu. Moraš imeti to, drugače se ti lahko odpelje. Treba pa se je zavedati, da so naša življenja drugačna. Mi ne moremo hoditi ven z ene zabave na drugo. Ko zapustimo baletno dvorano ali operno hišo, moramo večino časa nameniti svoji regeneraciji. To pomeni, da se ne bom udeležila vsakega rojstnega dneva ali šla na vsak izlet, ki si ga bo kdo zamislil. Zato je treba imeti ob sebi ljudi, ki to razumejo.

Kako pomembna je za vas podpora družine v celotni karieri?

Če nimaš družine, ki te v tem poklicu podpira, potem ne gre. Moraš imeti ljudi, ki te podpirajo in razumejo tvoj način dela. Ob sebi moraš imeti krog ljudi, ki te podpira ne sto-, ampak dvestoodstotno. To je pravzaprav ključnega pomena, tako ko gre vse super, kot tudi ko nič ne gre.

Veliko vlog in priznanj imate že za sabo, kakšne pa so ambicije za prihodnost?

Imam ogromno ambicij, vendar nikoli ne želim preveč govoriti o tem. Zarečenega kruha se največ poje. Zagotovo pa so vloge, ki jih želim delati, in cilji, ki jih želim doseči. Verjamem, da s to svojo mentaliteto, disciplino in ljubeznijo do dela, ni nič nedosegljivo. Iz projekta v projekt si želim napredovati in rasti kot umetnica.

Kako vidite prihodnost baleta v Sloveniji?

Menim, da ima balet v Sloveniji zelo svetlo prihodnost. Ravno zdaj pripravljamo projekt Gusarja, dobili smo kar precej okrepitev tudi s konservatorija v Ljubljani, kar precej zelo nadarjenih deklet. To me zelo veseli. Vidim, da baletna umetnost ne umira, kvečjemu nasprotno, se razvija in napreduje. Želim si, da bi v prihodnosti imeli čim več slovenskih baletnih plesalcev. Zazdaj smo na dobri poti.