Obrazi podjetništva: Studio Kaolin by Nika Stupica

Ime Kaolin beseda kaolin izhajata iz kitajskega izraza gaoling, kar pomeni visok hrib. Ta izraz se nanaša na hrib v Kitajski provinci Jiangxi, kjer je bila ta glina prvotno izkopana in uporabljena. Ta najčistejša glina, bogata s kaolinitom, je na Japonskem izjemno cenjena, kar je navdihnilo Niko in Boštjana pri poimenovanju njune blagovne znamke. Njuni porcelanasti izdelki, prežeti z igrivimi pikicami in črticami, prinašajo nasmeh na obraze uporabnikov.

Izlet v svet krhkih in čistih oblik

Z Niko in Boštjanom smo se najprej srečali na pop-up dogodku v mariborski trgovini s konceptom Soba kuhna kabinet, kjer ju je gostila ustanoviteljica trgovine in oblikovalka prostorov Andreja Japelj. Govorila sta o svojem delu, njegovi dinamiki v družinskem podjetju in demonstrirala ulivanje porcelana.

Poleg sejmov, predvsem tistih v tujini, so tovrstni dogodki ključni pri vzpostavljanju stikov z novimi potencialnimi kupci ali zgolj širjenju ljubezni do porcelana in predstavitvi njegove fascinantne zgodovine. S tem namenom z veseljem za obiskovalce odpreta tudi vrata svojega ateljeja. Mi smo se na obisk v njun studio Kaolin povabili že sedaj, vsako leto pa vabita tudi na dan odprtih vrat v predbožičnem času, letos bo to 22. in 23. novembra.

Ob vstopu v atelje Kaolin v slikoviti vasici Repnje pri Vodicah, te takoj prevzame posebna energija. Prostor je prežet z vonjem po porcelanu in svežih pigmentih, ki pričarajo občutek ustvarjalnosti in strasti do umetnosti. Tu, v intimnem okolju ustvarjata Nika Stupica in Boštjan Jan, par, ki je s svojo blagovno znamko Kaolin by Nika Stupica osvojil srca ljubiteljev porcelana.

Njuna zgodba se je začela pred 15 leti, ko sta se odločila, da bosta skupaj ustvarjala porcelan. Sprva sta se osredotočila na manjše izdelke, kot so nakit in manjši uporabni predmeti, saj je izdelava porcelana tehnično bistveno bolj zahtevna od oblikovanja gline. Danes njuni izdelki vključujejo skodelice, krožnike, vaze in svetila, ki so prepoznavni po minimalističnem slogu in prefinjenih detajlih.

Nika, likovna pedagoginja in samouk v svetu porcelana, nas pozdravi s toplim nasmehom. Njena strast do oblikovanja sega v otroštvo, ko je ob potoku packala z ilovico. S keramiko se je prvič srečala v mladosti, ko je obiskovala delavnice kiparstva in lončarstva. Pravzaprav si je vseskozi želela postati kiparka, a se je na koncu odločila za študij likovne pedagogike, v okviru katerega se je njena strast do gline razvila skozi leta, ko je raziskovala različne tehnike in materiale.

Danes, obkrožena z različnimi kosi porcelana, ki jih je oblikovala, pripoveduje o svoji ustvarjalni poti. »Vsaka skodelica, ki jo ustvarim, nosi del mene,« pravi. »Porcelan je krhek le na videz. V resnici je to material, ki ponuja neskončne možnosti.«

Boštjan, ki skrbi za tehnične vidike poslovanja, se pridruži pogovoru. Njegovo znanje iz ekonomije in praktične spretnosti so ključne za uspeh njune blagovne znamke. »Delo v ateljeju je prava sinergija,« pojasnjuje. »Nika se lahko posveti kreativnosti, jaz pa skrbim, da vse poteka gladko.«

Njuna medsebojna podpora in razumevanje sta očitna, kar ustvarja prijetno vzdušje v ateljeju. Nika in Boštjan sta se odločila, da bosta svojo strast do porcelana delila tudi z drugimi, saj redno organizirata delavnice, kjer učita tehnike oblikovanja in ustvarjanja. S tem ne le ohranjata tradicijo, temveč tudi spodbujata nove generacije umetnikov, da se podajo na pot ustvarjanja.

Poklon tradiciji

Porcelan, ki ga zaradi izvora pogosto imenujejo kitajski, je očaral ljudi po vsem svetu s svojo nežno lepoto in izjemno vsestranskostjo. Ta izvrstni material ni le izdelek, ki ga je treba ceniti zaradi njegove estetske kakovosti, ima globoko zakoreninjen zgodovinski pomen, ki sega v starodavne civilizacije. V Evropi je njegovo odkritje in spoštovanje močno vplivalo na umetnost, trgovino in kulturo.

Porcelan je zapustil različne tehnike, ki opredeljujejo njegovo izdelavo in poslikavo, te pa so vplivale na nešteto umetnikov po vsem svetu. Tradicionalni porcelan se vrti na vretenu, oblikovanje in ulivanje pa sta postala bistvenega pomena, ko je povpraševanje v Evropi skokovito naraslo.

Širši javnosti je dobro poznan tudi kostni porcelan, ki se je pojavil v poznem 18. stoletju in je vrsta porcelana, ki vsebuje znaten delež kostnega pepela, kar mu daje edinstveno prosojnost in trdnost.

Nika in Boštjan ustvarjata s tekočim porcelanom, ki je sestavljen iz 50 odstotkov kaolina (najčistejše gline), 25 odstotkov kremenčevega peska, glinenca in drugih primesi. Porcelan vlivata v kalupe, ki so narejeni iz mavca.

Mavec je porozen in srka vase vodo iz mase. Porcelan se tako že v kalupu skrči, kar omogoči, da ga lahko odstranimo iz kalupa, po žganju v peči na 1300 stopinjah pa se skrči še za približno 20 odstotkov. Dalj časa kot je mavec v kalupu, debelejše so njegove stene, a načeloma, vsaj glede izdelkov, ki jih izdelujeta Nika in Boštjan, gre za tanke stene porcelana, skozi katere prodre tudi svetloba, prosojnost pa daje še dodaten čar pastelnim glazuram.

Zgodba Kaolin by Nika Stupica je tako zgodba o strasti, ustvarjalnosti in ljubezni do umetnosti, ki se prepleta z bogato tradicijo porcelana in sodobnimi trendi, ki spodbujajo lokalno in ročno izdelano.

Sodobna renesansa

V 18. in 19. stoletju je porcelan postal temelj evropske kulture s tovarnami, ki so se pojavile v Franciji, Angliji in drugih državah, pri čemer je vsaka vzpostavila svoje edinstvene sloge in metode. Tudi Slovenija ima v tem smislu nekaj zgodovine izdelave porcelana, toda kot je v najinem pogovoru poudaril Boštjan, bolj kot tehnični porcelan. Pred drugo svetovno vojno je bilo tega več, potem pa se je vse nacionaliziralo in se tovrstnega podjetništva na naših tleh ni podpiralo.

Po drugi strani so to dejavnost v nekaterih drugih državah po drugi svetovni vojni izrazito podpirali, kar se odraža tudi po tem, da je v tujini kar precej šol in programov na univerzitetni ravni, ki se ukvarjajo z izdelavo porcelana. Pri nas formalne izobrazbe za to ni. Resnici na ljubo je treba priznati tudi, da je tudi kupna moč v Sloveniji nižja kot denimo v Nemčiji, Franciji ali Angliji, tudi sam trg je bistveno manjši.

»Izdelek, ki ga vzameš triindvajsetkrat v roke, preden dobi svojo končno podobo, seveda tudi nekaj stane,« pove Nika in doda, da je včasih težko izdelkom določiti realno ceno, toda stroški proizvodnje, od elektrike, ki jo uporabljajo za žganje, dalje, niso zanemarljivi.

Oziranje po tujini je tako pravzaprav nujno. Največ prepoznavnosti jima je v tujini prineslo sodelovanje na različnih sejmih, posvečenih keramiki oziroma porcelanu. Toda sodelovanje na mnogih tovrstnih sejmih ni samoumevno, saj prireditelji med številnimi prijavljenimi naredijo ozek izbor razstavljavcev, pri tem pa seveda ključno vlogo odigra kvaliteta.

Studio Kaolin je s svojo kvaliteto pustil pečat tudi v tujini in je tako že redni gost na nekaterih sejmih v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Franciji … Najboljši test pa je bilo pravzaprav obdobje kovida, ko sta kljub temu da sejmov ni bilo, še vedno prejemala naročila iz tujine.

Kljub temu je, kot priznava Boštjan, v Sloveniji samo s keramiko ali v njunem primeru še posebej z izdelavo porcelanastih izdelkov težko preživeti, zato ima še drugo zaposlitev in kot alpinist opravlja dela na višini. Toda ljubezen do porcelana je tudi njega očarala in začarala, tako da se z veseljem posveča ustvarjanju kalupov za Nikine kreacije.

Kot smo se lahko tudi sami prepričali, porcelan ni le okrasni predmet; je spoj umetnosti, zgodovine in človeške povezanosti. Vsi, ki tako kot Nika in Boštjan še danes ustvarjajo in uvajajo inovacije s porcelanom, spoštujejo njegovo zapuščino in hkrati prispevajo k njegovi živahni prihodnosti.

Z razumevanjem zgodovinskega pomena in različnih tehnik izdelave porcelana lahko cenimo nianse in izdelavo, zaradi katerih je vsak kos edinstven. Edinstven pa je tudi občutek, ko iz tako posebne skodelice srkaš jutranjo kavo ali čaj.