Od zlatih plaket na državnih tekmovanjih mladih plesalcev in naslovne vloge Cipollina v Mariboru do gostovanj v Bolšoj teatru, Sankt Peterburgu in Bogoti ter prestižne nagrade Lydie Wisiakove leta 2022 je njegova pot zaznamovana z redko predanostjo in rastjo.

Danes kot priznani solist SNG Opera in balet Ljubljana pleše tako romantične prince kot dramske like v sodobnem repertoarju. V pogovoru razkriva, kako gradi like brez besed, zakaj mu lirične vloge predstavljajo večji izziv in kaj ples zares pomeni v njegovem življenju.

Pred nami je premiera baleta Alica v čudežni deželi. V kakšnem razpoloženju vas ujamejo zadnji dnevi pred premiero?

Zadnji dnevi pred premiero so polni navdušenja, a tudi malo živčnosti. Predstava bo prvič postavljena na oder, delajo se še zadnje finese, preizkušajo se kostumi in po potrebi popravljajo. Smo že v nizkem štartu, ampak vsi navdušeni. Zelo se že veselimo, da jo pokažemo publiki.

Kaj vam osebno pomeni ta trenutek tik pred premiero – je v njem več vznemirjenja ali odgovornosti?

Predvsem vznemirjenje in seveda tudi odgovornost. Vsi želimo na odru pokazati najboljše. Generalno pa prevladuje občutek vznemirjenja in pričakovanja. Upamo seveda na najboljši odziv publike.

V predstavi med drugim nastopate v vidni vlogi Srčevega fanta. Kako bi opisali ta lik in njegovo mesto v zgodbi?

Kot jaz to razumem, predstavlja neko svetlobo v zgodbi. Je simpatija Alice, ki jo najde v Čudežni deželi. Poskuša jo tudi rešiti, da je ne bi Srčna kraljica obglavila, kar rada počne.

Nastopate tudi v vlogi Klobučarja. Katera vloga vam je bližje?

Osebno mi je bližje Srčev fant. Kot lik pa nori Klobučar, ki mi daje več svobode v igri, saj se lahko bolj posvetim njegovemu karakterju.

Koreograf poudarja igralsko interpretacijo – kako ste sami gradili psihologijo Srčevega fanta? Je igranje v predstavi, kjer ni besed kot v operi ali gledališču in vse temelji na gibu, za baletnika težak izziv?

Je kar izziv, ker se tega dejansko ne učimo v šoli – vsaj v Sloveniji ne. V tujini pogosto ostajajo ure igranja na odru. V tem procesu je bilo tako, da je koreograf koreografijo večinoma že postavil, za igralsko noto pa nam je pustil kar veliko svobode.

Darja Štravs Tisu

Kar mu je bilo všeč, smo ohranili, če ne, smo dodali kakšen drug odtenek ali naredili na drugačen način. Bilo je prijetno, ker smo imeli veliko umetniške svobode pri ustvarjanju svojih likov.

Kako pomembna je v takšni predstavi, katere zgodbo na neki način vsi poznamo in ima do nje vsak svoja pričakovanja, sinergija med plesom, scenografijo, kostumi in glasbo?

Da se vse skupaj dobro ujame – kostumi, scenografija, igra, glasba –, vse to naredi predstavo. Drugače bi šlo le za plesni koncert. Zato to pripravljamo in vadimo, da pridemo do pravega koktajla umetnosti in nastane uspešna predstava.

Marsikateri igralec ali baletnik pravi, da vloga, tudi če si jo gradil mesece, zares zaživi, ko oblečeš kostum in v njem stopiš na oder. Imate tudi vi take občutke?

Res je. Ko se pripravljaš v dvorani, si vse poskušaš predstavljati. Ko pa enkrat stopiš na oder, se pojavita kostumografija in scenografija … Takrat se veliko lažje poglobiš v lik. Ni se ti treba več zgolj predstavljati, da si v določeni situaciji, ampak dejansko si v njej in to celotno zadevo zelo olajša.

Kaj se sicer dogaja v vas v trenutku, ko stopite na oder na premierni večer?

Pri premierah gre vedno za nekaj novega, še ne videnega, zato je veliko stresa. Obstaja nervoza, vsi smo nekoliko zadržani. Vsakič, ko naslednjič stopimo na oder, je lažje. Včasih drži pravilo, da je na premierah vse skupaj veliko bolj zadržano.

Pogosto lahko slišimo, da najboljše predstave niso premiere, temveč predstave po nekaj ponovitvah. Se tudi vam zdi tako?

Vsekakor. Najboljše so tiste, ki so na sporedu med zadnjimi.

Se vam z leti občutki pred premiero kaj spremenijo, postane lažje, ali je podobno kot na začetku kariere?

Generalno se mi zdi, da mi je lažje iti na oder zdaj, ko sem starejši in imam nekaj več izkušenj. Veliko bolj zaupam v svoje telo in ne pustim več svoji glavi, da bi prevzela kontrolo. Naše telo vadi vsak dan.

Darja Štravs Tisu

Mišice so si stvari zapomnile, tudi refleksno. Na koncu je vedno glava tista, ki lahko posadi kakšen dvom, in potem stvari lahko gredo narobe. To je v bistvu tudi psihološka igra.

Kako se soočate s pričakovanji – lastnimi in tistimi, ki prihajajo od zunaj, od koreografa do publike?

Jaz imam »ful rad« balet! (smeh) Za vsako vlogo, ki jo dobim ali je ne dobim, razmišljam, da za to obstaja neki razlog. In če jo dobim, to pomeni, da koreograf, direktor in drugi zaupajo vame in mi zaupajo predati to odgovornost. Seveda je to določen pritisk, vendar mora vsak to sam predelati.

Imate kakšen poseben ritual ali način priprave pred predstavo?

Mogoče se bo komu zdelo smešno, ampak pred vsako predstavo imam na slušalkah slovenski hiphop in vsi se smejijo. Padem v neki svoj film in se tako bolj izklopim, izključim zunanje dejavnike. Poleg tega pa obvezno tudi topel tuš v garderobi, da sprosti mišice.

V svoji karieri ste odplesali zelo raznolike vloge, od klasičnih do sodobnih. Katere so vam bližje? Tudi v kontekstu tokratne vloge Srčevega fanta.

To je bolj lirična vloga, nekakšen tipičen baletni princ. Jaz osebno imam takšne vloge raje. Po mojem slogu plesanja mi sicer raje dajo temperamentne vloge, ne toliko liričnih.

Ko imam priložnost plesati tako vlogo, kot recimo Romea v Romeu in Juliji, Albrechta v Giselle ali tega Srčevega fanta, mi je veliko večji izziv, ker moram malo spremeniti svoj pristop do korakov. Moram se veliko bolj potruditi. To mi je všeč.

Kako danes gledate na svoje pretekle vloge – jih doživljate kot stopnice ali kot različne svetove?

Poskušam se iz vsake vloge, vsake koreografije in od vsakega koreografa nekaj naučiti. Da potem lahko tudi jaz kot umetnik rastem. Lahko od neke vloge nekaj odneseš tudi dolgoročno, ne samo v tistem trenutku, ko si na odru. To se mi zdi zelo pomembno za osebno rast umetnika in plesalca na splošno.

Se vam po toliko letih še vedno zgodi, da vas kakšna vloga preseneti ali na novo definira kot plesalca?

Vsekakor se zgodi. Vsake toliko se zgodi kakšen preskok, ko začutiš, da to lahko še kje drugje uporabiš. Prvič se mi je to zgodilo še v mariborskem gledališču pri predstavi Handman Edwarda Cluga, kjer sem pri sebi začutil neki drugačen gib, drugačen pristop do odra na splošno.

Darja Štravs Tisu

To je bil primer, da sem začel drugače gledati na ples in balet. Bila je sicer kar sodobna predstava. Med drugimi pa morda Romeo in Julija v koreografiji Renata Zanelle. Prvič sem dobil priložnost plesati nosilno vlogo. To je bil kar pritisk. Naučiš se, kako razporediti emocije skozi predstavo. Ne moreš biti nenehno na stotih odstotkih, ker se iztrošiš.

Koliko sebe kot osebnosti vedno (morda nezavedno) vnesete v lik?

Težko rečem. Načeloma mi osebne izkušnje niti ne pomagajo. Vedno se poskušam postaviti v situacijo, kako bi se lik počutil v tistem trenutku. Pred kratkim smo obnovili predstavo Doktor Živago koreografa Jiříja Bubeníčka in v njej sem nastopal kot Viktor Komarovski.

Koreograf ves čas omenja, da se moram postaviti v tisto situacijo in čas lika, kako bi se sam počutil v tem. To se mi zdi najbolj realno. Zahteva nekaj raziskovanja doma – o tisti dobi, o kulturi tistega časa. Potem lahko na ta način največ prineseš na oder.

Ko gre za balete, kot sta Doktor Živago ali Alica v Čudežni deželi, katerih zgodbe poznamo iz drugih umetniških zvrsti, filmov ali knjig, se morda pripravljate na vlogo tudi tako, da preberete roman ali si ogledate film?

Ja, to je priporočljivo. (smeh) Bom rekel, da sem malo bolj lene sorte, čeprav se mi zdi izgovor pri Doktorju Živagu kar močen, ker je knjiga zelo debela. (smeh)

Kaj pa film, ki je kar gledljiv in je bil uspešnica svojega časa?

Film sem si pa ogledal. Večinoma si ogledam kakšen film ali vsaj preberem obnovo. Za norega Klobučarja sem si ogledal film Alica v Čudežni deželi, ker mi je bila zelo všeč interpretacija Johnnyja Deppa. Način, kako si je on zamislil ta lik. Potem sem poskušal sam to nekako oblikovati.

Če se vrneva na začetek – kako danes gledate na svojo pot od Maribora do Ljubljane? Kako so vas vse te izkušnje oblikovale kot plesalca?

Maribor je vedno bil in bo moj dom. V mariborskem gledališču sem zrasel od malega. Ampak prišel je čas, ko sem začutil, da potrebujem neko spremembo. Meni osebno se to še vedno zdi pravilna odločitev in mislim, da je samo to pomembno – da jaz vem in čutim, da sem se pravilno odločil.

Je kaj domotožja?

Pa saj Maribor ni daleč, samo 130 kilometrov. (smeh)

Veliko ste gostovali tudi po svetu. Kako vam različna občinstva vračajo energijo?

Osebno sem gostoval skoraj po celem svetu, od Južne Amerike do Azije. V Afriki še nismo bili. Ta gostovanja ti kot plesalcu dajo določeno potrditev.

Darja Štravs Tisu

Domača publika ni vedno najbolj objektivna. Ker me že poznajo, so včasih morda malce navijaško razpoloženi. Čim pa greš ven iz svoje države, iz cone udobja, in če je odziv dober, ti to da še dodatno potrditev in si misliš: »O madona, morda pa res dobro delamo.« To je vedno lepa izkušnja.

Se publike med seboj zelo razlikujejo?

Največja razlika je v načinu aplavza. Nekateri so bolj zadržani med predstavo, nekateri na koncu in na splošno, eni čisto vokalno ponorijo. V tem se pokaže največja razlika.

Se v tem odražajo tudi siceršnje karakteristike določenega naroda?

Tako je. V nekaterih državah, tudi če ni močnega aplavza, to ne pomeni, da jim ni bilo všeč. Odzivi so potem zelo dobri, le ne izrazijo tega z burnim aplavzom, čestitke izrazijo šele na koncu.

Italijani so recimo zadržani do zadnjega, šele na koncu dajo močen aplavz. Zelo hecna izkušnja je bila na Finskem z mariborskim gledališčem. Že med predstavo so bili pravi vikinški kriki in je bilo kar zanimivo.

Je za mladega umetnika na začetku kariere pomembno, da ima priložnost plesati? Kakšna je bila v tem smislu za vas izkušnja Mladega slovenskega baleta na začetku kariere?

Bilo je dobro, da smo imeli veliko nastopov. Nisem bil dolgo član, ampak vsekakor smo bili veliko na odru. To se mi zdi za mladega plesalca pomembnejše kot nadaljnje šolanje.

Primož Lavre

Vse življenje se šolamo in učimo. Tudi na koncu kariere se še vedno naučiš kaj novega. Če ne zase, pa zato, da lahko to znanje predaš naprej. Izkušnje pridejo najbolj z nastopi na odru in tega je bilo veliko. To se mi zdi pomembno.

Balet je naporen in zahteven poklic. So morda trenutki na začetku kariere, ko plesalec podvomi, ali je to prava pot? Je odločitev za balet pri mladih plesalcih težka? Konkurenca je danes ogromna, poznamo tudi težave glede zaposlitve.

Morda bom malce posplošil, ampak lahko rečem, da sem imel še srečo. Bil sem generacija pred družbenimi omrežji. Ko sem hodil v baletno šolo, se je šele pojavil YouTube z raznimi posnetki. Recimo Irek Mukhamedov, Daniil Simkin, Ivan Vasiliev, Denis Matvienko … Res si imel samo tiste primere.

Primož Lavre

Dandanes pa imaš že samo na Instagramu številne posnetke. Vidiš ogromno solistov tudi v majhnih gledališčih, ki znajo narediti marsikaj. Te zglede si lahko vzameš kot motivacijo, da si tudi ti dober kot oni, lahko pa si rečeš, da so vsi boljši in je vse brez zveze, da se sploh trudim. Pomembno je, koliko si kot posameznik močan in koliko si se pripravljen boriti.

Ste vi osebno kdaj podvomili o svoji odločitvi za balet ali je bila pot vedno jasna?

Večkrat sem podvomil. Ampak ni dolgo trajalo. Hitro sem se spravil k sebi in rekel, da je to nekaj, kar si resnično želim delati v življenju.

Prej ste omenili Ireka Mukhamedova in Denisa Matvienka, oba smo videli tudi v Ljubljani. Kakšni so občutki za mladega plesalca, ko dobi priložnost delati s takšnimi ljudmi, ki jih je prej le spremljal na YouTubu?

To je, kot da bi srečal kakšnega hollywoodskega zvezdnika. Malce zmrzneš, malce stvari tudi ne grejo, ker je prisotna nervoza. Potem pa ugotoviš, da so tudi oni samo ljudje in krvavi pod kožo.

Malce se sprostiš in je vse lažje. Na začetku je prisotna nervozica, dokler ne dojameš, da oni niso tam zato, da iščejo tvoje napake, ampak zato, ker ti hočejo pomagati.

Pogosto poudarjate, da je treba vsak dan znova dokazovati sebe – kako je videti ta vsakodnevna disciplina?

Nekateri to jemljejo drugače, ampak meni se zdi zelo pomembno, da vsak dan štartaš z ničle; vsak trening, vsako vajo. Tudi če je bil včeraj slab dan, začneš danes na novo in si rečeš, da bo boljše. Tako ne gojiš frustracij, če kakšni tehnični elementi niso uspeli ali kaj podobnega.

Primož Lavre

Naredim nekakšen soft reset. Meni osebno se zdi, da mora plesalec res vsak dan delati. To je vsakodnevno piljenje tehničnih elementov, skakanje do konca na treningih, poskušanje skokov, piruet, da zgradiš neko stabilnost v glavi.

Kako se kot plesalec soočate z minljivostjo telesa in fizičnimi omejitvami? Ste hočeš nočeš obremenjeni z mislijo, kaj pa po koncu kariere?

Iskreno, še ne. Ne ukvarjam se resno še s tem. Včasih, ko pomislim, kaj bi, si želim, da bi učil. Nisem se pa še odločil, ali bi to bilo v gledališču ali na kakšni baletni šoli. Zdi se mi, da bi bilo fino predati znanje, ki ga morda imam ali ga bom še imel, naprej.

Če bi morali opisati, kaj vam ples daje kot človeku, ne le kot umetniku – kaj bi izpostavili?

Iskreno si ne predstavljam življenja brez plesa. Že od malega sem rad plesal, v službi lahko plešem. To me, na kratko povedano, osrečuje.

So vam morda blizu že kakšne druge vrste plesa ali ste bili vedno predani le baletu?

Uradno sem bil bolj predan baletu, obožujem pa, če grem ven, elektronsko glasbo in zelo rad grem ven zaplesat. Da bi se lotil kakšnih salsa večerov ali bachat, pa res nisem nikoli čutil potrebe.

Ko nekoč ne boste več stali na odru – kaj bi si želeli, da ostane za vami kot vaš najmočnejši odtis v svetu baleta?

Rad bi, da ostane lepa beseda. Da se me spomnijo kot prijetnega plesalca za delo – recimo v garderobi, v maski –, da nisem bil naporen za delo. Da ostanem na splošno v lepem spominu. Če si me bodo zapomnili še po kakšni vlogi in rekli: »Oh, Filip Jurič nam je pa to tako dobro odplesal,« pa bi bila to češnja na vrhu torte.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter