Michael Gregorjev Murn: Umetnost ni samo za bogate
Ko človek vstopi v poslovne prostore Atelje Art Murn International (AAMI Corporation), se mu pogled najprej zalepi na inovativna, prekrasna slikarska in druga umetniška dela. Živimo v času, ki je poseben, pogosto nerazumljen, sodobna umetnost, ki jo nekateri poskušajo približati ljudem, pa prav zato razumna, kritična ter opozarjajoča na vrsto aktualnih problemov, ki tarejo ta svet.
V razkošni pisarni AAMI sedijo mladi in lepi ljudje, zatopljeni vsak v svoje delo. Med njimi izstopa šef Michael Gregorjev Murn, ki takoj na začetku srečanja s pristno močnim stiskom roke napravi dober vtis in doda, da naj ga kličemo kar Miha. Prav, Miha je imel svojo prvo slikarsko razstavo že pri desetih letih, od tedaj je šlo samo še navzgor.
Za koga delate?
Za koga mi delamo?
Ja?
Delamo za umetnike, za ljudi, ki lahko tako dojamejo, da umetnost ni samo za bogate, tudi ni samo za tiste, ki se na umetnost spoznajo. Mi ljudem umetnost približamo, jim jo predstavimo tako, da jo razumejo, hkrati pomagamo tistim, ki bi radi postali umetniki, in onim, ki že ustvarjajo, a še niso dobili priložnosti, da bi se predstavili na velikem trgu.
To sem vprašala, ker so v vaši neposredni bližini, tu za Bežigradom, aretirali dva ruska vohuna, ki sta imela lastno galerijo in sta se ukvarjala z umetnostjo, tudi sicer je v tem delu Ljubljane več vohunov, zlasti ruskih in iranskih, pa tudi nekaj italijanskih slamnatih podjetij ima sedež tukaj.
Ko so dotična vohuna odkrili, sem bil ravno v Londonu, kjer sem imel slikarsko razstavo, od enega časopisa so me klicali, če lahko zadevo komentiram, kajti galerija, ki sta jo vohuna imela, če se prav spomnim, se je imenovala Galerija 5'14, in je sodelovala na Art Expu Ljubljana. Na razstavo so se prijavili, plačali sto ali dvesto evrov kotizacije, ne vem natančno koliko, zato so v katalogu dobili en oglas in na razstavi majhno predstavitev.
Jaz teh ljudi nikoli nisem spoznal, nikoli jih nisem osebno videl in tudi časopisu, ki me je klical za komentar, sem dejal, da se nikoli politično ne opredeljujem, nikoli ne komentiram političnih stvari, zato se ne želim v take zadeve zapletati.
No, saj tega nisem omenila zato, da bi vas ali kogarkoli iz pisarne obsojala, ampak če sta omenjena vohuna dobro plačevala, bi, priznam, še sama pristavila piskrček.
Kot sem dejal, edini račun, ki ga imamo od njih, je bil za sto ali dvesto evrov. Z njima kakšnega konkretnega posla nismo naredili.
Kakšne slike pa sta predstavljala?
Pojma nimam, nikoli jih nisem videl.
Zasloveli in uspeli ste nenavadno hitro, kajne? Imate komaj 29 let ...
... ne, 30 sem jih ravnokar dopolnil.
A, okroglica, iskrene čestitke! V zasebnem pogovoru ste omenili, da ste potrebovali 15 let, da ste prišli do položaja, na katerem ste sedaj, skratka, to pomeni, da ste začeli pri štirinajstih letih?
Ko sem bil star deset let, sem imel v domači kleti plastično mizo, na katero sem napisal Art Atelje Murn, takrat sem začel svojim družinskim članom, sorodnikom in prijateljem prodajati svoja umetniška dela. Ko sem bil star 12 let, sem doma organiziral prve razstave. Slike, ki smo jih imeli na stenah, sem pobral dol in gor obesil svoja umetniška dela, zaklical mami, naj gre, prosim, po šampanjec v trgovino. In tako smo odprli razstavo, bližnji pa so si jo prišli ogledat.
Leto pozneje sem začel prirejate razstave v različnih delih Škofje Loke, od koder sem doma. Imel sem razstave na upravni enoti, v občinskih prostorih, na gimnaziji, ki sem jo obiskoval, in tako dalje. Takšnih projektov sem imel čedalje več, postopoma sem začel delati v Ljubljani, stik sem navezal z BTC, leta 2015 sem odprl zavod AAMI.
Verjetno vsi, ki kaj ustvarjajo, na začetku prodajajo svojim sorodnikom, tudi sama sem tako počela. Kakšna je bila prva slika, ki ste jo ustvarili?
Pojma nimam. Niti sanja se mi ne.
Ah, no?
Res ne vem, ker imamo toliko slik, saj sem ves čas delal in delal in zgodnjih del imam ogromno, no, , ko pogledam nazaj, sem za prvo sliko izbral banano. Bil sem še otrok, narisal sem banano in zraven napisal, da je to banana. Ko bom napravil muzej lastnih del, bo v prvi sobi visela samo ta slika z banano.
Banana je trenutno zelo popularna v umetnosti.
Se strinjam, še posebej popularna je banana zalepljena na steno.
Ampak v tem primeru ne gre za banano, pač pa za idejo. Včasih je umetnik moral imeti že napravljeno delo, da ga je lahko prodal, z milenijem pa je vzniknil marketing, v katerem umetnik ne potrebuje že konkretnega izdelka, dovolj je, da pride z dobro idejo in jo proda.
Umetniški trg je imel že veliko obdobij, nasičen je z raznimi idejami in stili, edino, kar dandanes »pije vodo«, so samo še nove stvari, inovativne, drugačne, takšne, kot jih prej ni bilo možno videti. Ja, živimo v času, ko lahko prodaš koncept, zasnovo. Naše delo ni samo promocija umetnikov in njihovih del, ampak tudi to, da umetnike naučimo, kako komunicirati lastno umetnost v javnosti, da vzbudijo čim več zanimanja. Da znajo svoje umetnine marketinško predstaviti, da so sposobni komunicirati s potencialnimi kupci, galeristi ali zgolj tistimi, ki si razstavo pridejo pogledat.
Seveda je pomembno, da umetnik svoje delo proda. V Sloveniji marsikomu to še vedno ni jasno, številni obnašajo, kot da umetniki živijo od zraka. A če umetniki hočejo živeti od lastnega dela, morajo znati vse, kar sem malo prej naštel. To, da imajo dopoldne neko »resno« službo, popoldne pa še malo slikajo, zame to ni to.
Nekdo je dejal, da dandanes ni toliko pomembno, kakšno umetnino si ustvaril, ampak za kolikšen znesek si jo prodal. Prodaja dela je večja umetnost od samega procesa ustvarjanja.
Jasno je, da je trg zelo nasičen in težko je karkoli prodati. A če to delaš dolgoročno in si vnaprej pripravljaš plan, kje in kaj boš predstavljal, na kakšen način, in se ljudem velikokrat pokažeš in dokažeš, kdo si, bodo ljudje vedeli, da je lahko nakup slike zanje tudi investicija. Če pa samo nekaj naslikaš in ne znaš razložiti, kaj je to, postaviti cene, povedati ,kaj boš vnaprej počel, je pa težko dobiti raven kupcev, ki jim lahko slike prodajaš za višje cene.
Kaj je vaš najljubši slikarski motiv?
Realizem mi ni blizu, ne obvladam ga niti nimam potrpljenja, da bi se ukvarjal z njim. Kljub temu sta mi na primer Diego Velázquez in Eugène Delacroix zelo blizu. Slike raznih bitk in druga neoklasicistična dela. Te stvari imam rad na steni. Po drugi strani pa me privlačijo povsem odbite reči, kakšni divji portreti iz renesanse ali kardinalov in papežev, kjer je ogromno simbolike, Jan van Eyck je eden od slikarjev, ki mi je izjemno pri srcu.
Vse to imam najraje za svojo kolekcijo. Imam pa tudi zelo mešano paleto del artistov začetnikov, ogromno abstrakcije in drugih pisanih umetnin, poparta, tudi fotografij, skratka, če se izrazim preprosto: mešano na žaru.
Kateri motiv pa vi najraje slikate?
Imam obdobja in delam kolekcije. V enem obdobju naredim samo kolaže, to pomeni, da se tri mesece ukvarjam izključno z njimi, ena taka kolekcija je bila The Great Wall Collection by MGM, ki sem jo pripravil s tematiko kitajske opere. Še ena taka zanimiva kolekcija je bila o Jugoslaviji, ko sem vse možne stare kose iz časa nekdanje Jugoslavije dal skupaj, in razstava je bila top.
Kar precej kolekcij imam narejenih iz portretov, a ne običajnih, pač pa izkrivljenih, načečkanih fac, ogromno kolekcij sem napravil z abstrakcijami, nekatere so povsem nabasane z barvami, druge povsem čiste. Prav sedaj sem končal štirimesečno samostojno razstavo abstraktne kolekcije ECHOES by MGM v galeriji Miart na St James's Streetu v Londonu.
Verjamem, da marsikomu veliko pomeni, da razvije lastni stil, na primer v slikanju, kiparjenju ali v čem drugem in postane po stilu prepoznaven. Moje mnenje, s katerim se marsikdo ne bo strinjal, pa je, da v sodobnem času ni več točke, na kateri vsi vedo, ta pa riše to in to, to je pa njegovo, ampak moraš kar naprej delati nekaj novega, pokazati nekaj drugačnega, kajti le tako boš ves čas zanimiv na trgu. Danes umetnosti ne moreš kazati samo z enim stilom, ampak moraš ideje umetnosti kazati na različne načine, da lahko različni ljudje tvoje delo dojamejo.
Kakšne slike se trenutno na mednarodnem trgu najbolje prodajajo?
Eno je, krj se najbolje prodaja količinsko, drugo pa za najvišje cene. Trendi se tudi spreminjajo, vsako leto je malo drugače. Ko umetnik pride do mednarodne galerije, ki ga lahko malo porine naprej, mu omogoči kontakte, da vsi vidijo, da je prilezel do sem – to je zelo pomembno! Ne glede na to, kako je kvaliteten ali kako je komu všeč. Nato je pomembno, kako galeristi dela tega umetnika spravijo naprej, do avkcijskih hiš, kjer se začno obračati večji denarji.
Klasika se bo vedno prodajala, pri drugih zadevah je pa tako, da tvegaš, a bo ali ne bo, a si kupil sliko, ki ji bo vrednost rastla ali padala. Žal mi živimo v delu sveta, kjer še vedno vlada miselnost, da umetnik od svojega dela ne more preživeti, zato mu moramo nekaj dati, na primer kupiti sendvič, ampak ta odnos je podcenjujoč in zelo slabo vpliva na razvoj sodobne umetnosti.
Kaj pa prodaja reprodukcij, ki so cenejše?
Sam nisem ljubitelj reprodukcij, zbiram originale. Če ni denarja za original, ga pač ne kupim ali počakam, da bom imel dovolj denarja.
Ste član kakšnega lobija?
Ne.
Stranke?
Ne.
Iluminati!?
Tudi to ne.
Zakaj so Slovenci sodobni umetnosti tako nenaklonjeni? Sprašujem zaradi obiska mojstrice performansa Marine Abramović, ki je bila pred tedni v Ljubljani, kjer so na spoštovano umetnico zlili kopico gneva, pljuvanja, teorij zarot, češ da je kanibalka in satanistka, skratka, mene je odnos do gospe negativno šokiral.
Menim, da ni problem v ljudeh, torej v Slovencih, ki tovrstne umetnosti ne razumejo, ampak je problem to, kako jim vse skupaj predstaviti. Kot sem že poudaril, lahko ponovim, da je glavni problem v tem, kako ljudem pripeljati umetnost v njihova življenja, da jo bodo začutili. Govorim o ljudeh, ki se na umetnost sicer ne spoznajo in sami od sebe ne bi šli v galerijo.
Zato pa tudi mi delamo expoje in druge razstave, ki so koraki v pravo smer k preprostim ljudem, ki jih je mogoče sram, ker mislijo, da se na umetnost ne spoznajo, pa se jim ni treba ničesar sramovati, saj jim mi pokažemo, da je umetnost lahko nekaj lepega za čisto vsakega človeka. Mi na tak način dobimo vedno nekaj novih kolektorjev.
Ljudje niso neumni, zaplankani, treba jim je stvari razložiti tako, da bodo vse razumeli, in to je to. Samo za to gre. Če pa v takšno okolje, kjer ljudem sodobne umetnosti nihče razumljivo ne razloži, porineš gospo Abramović, je jasno, da bodo debelo gledali, češ kaj je pa s to žensko narobe.
Kakšna je ta dama v resničnem življenju? Žal je še nisem imela priložnosti osebno spoznati, a vem, da mi jo boste nekega dne predstavili?
Marina je izjemna umetnica, ki je performance art predstavila svetu.
Kako napreduje projekt Adijo, plastenka, živijo steklenka?
Ta projekt je začela Rotary zveza Slovenije pred dvema ali tremi leti, gre za ozaveščanje ljudi o nevarnosti plastike, ki jo odvržemo in pa o možnostih pitne vode. Ideja je super, tudi projekt je bil zelo dobro izpeljan. Jaz sem kot ustanovitelj Rotary kluba Ljubljana International na začetku, ko smo klub odpirali, sodeloval pri tem projektu, sedaj pa nisem več vključen v to zgodbo. Tudi zdaj na ART Expo Trieste smo imeli okrogle mize na podobne teme, tako da z ekologijo in drugimi aktualnimi temami se vseeno tudi mi ukvarjamo.
Kako ste zadovoljni z ART Expo Trieste in katere stvari bomo imeli možnost videti v bližnji prihodnosti?
Vsekakor je Trst mesto z velikim potencialom in bogato zgodovino. Z velikim ponosom smo odprli novi bienale, ki bo še dodatno pripomogel k razvoju regije na področju kulture. Iskreno bi se želel zahvaliti regiji Furlanija - Julijska krajina in mestu Trst, ker so nas sprejeli z odprtimi rokami, ter seveda našemu generalnemu partnerju BTC, d. d., ki je omogočil podporo expo dogodku.
V novembru 2025 bomo na Brdu pri Kranju organizirali ART Expo Ljubljana. Tokratna prireditev bo zagotovo nadgradila vse dosedanje dogodke in projekte, saj vsako leto opažamo večje zanimanje, več gostov, partnerjev, in kar je najpomembneje – še višji nivo razstavljenih umetniških del. V letu 2025 načrtujemo tudi številne mednarodne projekte: dve razstavi v Pragi, projekt v Dubaju in Abu Dabiju, razstavo v Budimpešti, izid prenovljenega časopisa AAMI Times, veliko razstavo Salvadorjevega kluba in projekte v Londonu.
Še posebej pa je pomembna priprava na naš novI bienale ART Expo Graz, ki bo potekal spomladi 2026. V Gradcu že opažamo veliko zanimanja med umetniki, društvi, galerijami in partnerji, ki aktivno soustvarjajo našo novo skupnost, in tako prispevajo k širitvi ART Expa International, ljudem pa vsak tak dogodek sodobno umetnost seveda približa.