Ipavčeva ponarodela „Slovenec sem“ ni bila izbrana naključno, kajti prvi del oddaje se je vrtel okrog 30-letnice, na čas, ko smo Slovenci zaživeli v samostojni državi. „To pesem sem verjetno največkrat zapel.“ Riko nam je povedal, da so tisti čas z mladinskim pevskim zborom gostovali na Japonskem. Ko ta država še ni priznala samostojne Slovenije in je bilo kar nekaj zapletov z našimi državnimi simboli. „Na uradnem delu prvih pet dni smo morali imeti izobešeno jugoslovansko zastavo. Takratni župan Zagorja Janez Režun pa je imel s sabo tudi našo slovensko in na vseh preostalih sedmih dneh koncertov po različnih krajih in mestih, smo imeli izobešeno slovensko.“
V nadaljevanju je Riko predstavil svoje rudarske korenine. Ne le po moški strani, tudi njegova mama si je kruh služila globoko pod zemljo. Z nami je delil tudi svoj spomin na kip svete Barbare, ki po spletu zanimivih dogodkov zdaj krasi vhod v nekdanji Aleksandrov rov. Opisal je v kakšni družini je odraščal, kako se je šolal in si kasneje našel delo v rudniku, kjer je potem na odgovornih mestih delal več let. Kasneje je bil zaposlen še v nekaterih drugih podjetjih, nekaj časa tudi v kisovškem kamnolomu, kjer je spoznal marsikatero zanimivost povezano z grobovi naše davne preteklosti. Zato ne čudijo lokalna imena kot sta Strahovlje in Groboščica. Par besed je spregovoril tudi o svojem obisku v Barbarinem rovu v Hudi jami, v času, ko so tam odkrili povojne posmrtne ostanke. Pravi, da bi še danes znal locirati, kje po Zasavju ležijo tudi drugi posmrtni ostanki.
Oddajo smo posneli v njegovem vrtu, od koder se je še pred leti videlo kar nekaj sledi nekoč rudarskega Zagorja. Danes ne več. Slišali boste tudi, kaj naš gost meni o zamujenih priložnostih pri ohranjanju rudarske dediščine in tudi o kakšni zgrešeni potezi. Med slednje šteje kip Perkmandeljca na stopnišču ob Mediji, ki je sicer lep, po njegovem pa ne odraža dejanskega stanja. „Nikoli nisem slišal, da bi naši rudarji govorili o Perkmandeljcu,“ nam pove in doda, da je mama svojega moža, ko je šel v jamo pozdravila „mirki“ se (pazi se) in ne srečno. Z nami je delil tudi svoje spomine na hudo rudarsko nesrečo leta 1961 v Zagorju, ki je vzela 13 življenj. „Moja slika te nesreče je, kako so po nesreči naše mame stale pred rudarsko vašhavo (kopalnico) in spraševale, kje je moj, kje je moj... Naš razred je šel takrat v gozd v popolni tišini za umrle nabirati cvetje, ki smo ga položili pred krste s posmrtnimi ostanki.“
V zadnjem delu je povedal še nekaj svojih spominov na tradicionalno romanje zagorskih romarjev k Mariji Zvezdi v Novo Štifto. Več pa si oglejte v oddaji.
