Pri trinajstih je strela ubila tri njegove prijatelje iz vasi, s katerimi se je povzpel na Triglav. Skupini so se pri sestopu pridružili še štirje planinci, dva z Bleda in dva iz Kranja. Strela je ubila enega od Kranjčanov, eden od Blejcev pa je umrl nekaj dni po nesreči.

Poleg nesreče na Triglavu sta Dareta kasneje močno zaznamovali tudi smrti štirimesečnega sina in njegove prve žene Rezke. Dare Vidic je mnogo let živel v molku, te bolečine nikakor ni mogel spraviti iz sebe.

S pomočjo in spodbudo druge žene Bibe je začel obiskovati terapevte, skupaj sta napisala knjigo Strela z jasnega, Biba pa je napisala scenarij za igrano-dokumentarni film, po katerem je režiser Aleš Žemlja napisal scenarij za celovečerni dokumentarni film Triglav: pot odrešitve. Knjiga se bere kot napeta kriminalka, ob ogledu filma tečejo solze.

OSEBNI ARHIV DARETA VIDICA

Usodni dan nesreče na sedlu Malega Triglava je bil 29. junij 1972. Deset prijateljev iz vasi Zgornja in Srednja Dobrava pri Kropi se je dobre volje odpravilo premagat naš najvišji vrh. Ko so krenili s Kredarice proti Triglavu, se je vreme po nočni nevihti zjutraj razjasnilo, zato so sledili odraslim planincem, ki so se odločili za vzpon.

Pri vračanju s Triglava pa jih je na sedlu med Malim in Velikim Triglavom ujelo neurje, črn oblak je bil čisto blizu njih, iz njega so švigale strele. Ubile so štiri mlade fante, peti je umrl v bolnišnici. Dare pripoveduje: »Ne vem, kako mi je uspelo preživeti teh 54 let, te občutke krivde. Zakaj sem ostal živ? Zdaj, ko smo naredili ta film, doživljam občutke pomirjenosti, ta film je poklon mladim fantom, ki so izgubili življenje. Med njimi je bil tudi moj najboljši prijatelj.«

Kako si je Dare sploh lahko pojasnil, da je on preživel, trije njegovi sovaščani pa ne? »Usoda mi je bila naklonjena, če bi bil en meter stran od mesta, kjer sem bil, bi bil tudi jaz mrtev.«

OSEBNI ARHIV DARETA VIDICA

Dare spregovori tudi o tem, da je včasih veljalo, da moški o čustvih in tegobah ne govorijo. A s knjigo Strela z jasnega sta z ženo Bibo poskusila nagovoriti tudi moške, da je treba odpreti svoje srce, govoriti o čustvih, o boleči preteklosti, o ljubezni, o odpuščanju, tako kot je spregovoril Dare. Po dolgih letih molčanja in prikrivanja bolečine.

Krivda preživelega

Biba Vidic Jamnik pripoveduje: »Dare je to krivdo dolga leta nosil v sebi, verjetno tudi zato, ker je v nesreči umrl tudi njegov najboljši prijatelj. Dare njegove mame ni zmogel obiskati in se z njo pogovoriti o nesreči 40 let.«

Dare jo dopolni: »Mama mojega najboljšega prijatelja je Julka Avguštin, pri njih doma smo velikokrat igrali tarok, Romanov oče me ga je naučil igrati. Po 40 letih sem šel najprej do nje. Težko sem stopil iz avta. Rekla mi je: Čakala sem te. Povabila me je v hišo, mi skuhala čaj. Povedal sem ji, da zbiram pričevalce o nesreči. Začela je govoriti o nesreči, prinesla mi je stare časopise, ki so pisali o nesreči. Vprašala me je, ali bi bil Roman še živ, če bi zdravnik prišel takoj. Rekel sem ji, da ne.«

Rožle Bregar

Biba se spominja: »Pri Daretu sem čutila, da je nekaj narobe. Počasi se je začel odpirati, privolil je v strokovno pomoč. Tudi s sestro, ki je prav tako preživela nesrečo, se o nesreči nista pogovarjala, nihče v družini o tem ni govoril, dolgih 54 let.«

»To je bil šok za vso vas,« pripoveduje Dare, »za vso skupnost. Vsi smo šli skozi faze prebolevanja tega tragičnega dogodka. Potlačili smo čustva, nihče se ni ukvarjal z nami. Takrat so mislili, da bolečina mine, če ne govoriš o njej, če jo pozabiš. Moj oče se ni zmogel pogovarjati o tem, sestra tudi ne. A tega se ne da pozabiti. Jaz imam zdaj razbremenilne pogovore, skozi knjigo, terapije. Zdaj živim novo življenje. Včasih se začudim, kje je stari Dare. Zdaj sem čisto drugačen. In tudi vasi, Dobrave, so na novo zaživele šele s prišleki, ki so prišli z novo, živo energijo. Zdaj ljudje spet lahko mirno živijo v teh lepih koncih. To zdravljenje ne gre hitro. Trajalo bo še nekaj let, da bodo ljudje zares razumeli, kaj se je dogajalo z nami, ki smo preživeli to grozno nesrečo. Po projekciji filma v Radovljici je nekdo rekel, da je to poklon vsem Dobravcem in da so zdaj pokojni fantje postali nesmrtni.«

Zdravo jedro pomaga preživeti

»Imel sem zdravo in srečno otroštvo, bil sem nasmejan fant. Stara mama, oče in mama so mi dali zdravo jedro, da sem lahko vse to preživel,« pojasni Dare.

OSEBNI ARHIV DARETA VIDICA

Biba spregovori o pisanju knjige: »Knjigo mi je bilo težko pisati, zato je kratka in jedrnata. Težko je poslušati partnerja, ki ti govori hude stvari. Sem novinarka, a pri pisanju te knjige sem bila težko objektivna. Zdržala sem po pol ure, največ uro snemanja, dva, tri dni zaporedoma, potem sva prekinila za nekaj dni, potrebovala sva predah, oba.«

Kako je prišlo do ideje za knjigo? »Po snemanju dokumentarca, ko sem obiskal kraj nesreče na Triglavu, se mi je ob jutranji kavi utrnilo, da bi lahko nastala knjiga. Imeli smo fotografije s snemanja, imeli smo pričevalce. Povedal sem Bibi za svojo idejo, privolila je in knjiga je zdaj tu.«

Ko se zbudiš med trupli, se ti to zapeče v dušo

Dare je začel nesrečo raziskovati pred 18 leti, v sebi je nosil posamezne prizore. Po Julki je poiskal Milana Čemažarja z Bleda, ki je bil na Triglavu med nesrečo 15 metrov za njim. Dare ni bil nič ranjen niti nič potolčen. Zgodbo je večkrat odložil, naredil premor, pa se je spet lotil.

Ob 45. obletnici nesreče mu je nekdo spet oponesel, zakaj so šli sploh gor v takšnem vremenu. In to je bil odločilni poriv, da je zmogel sestaviti celotno zgodbo.

OSEBNI ARHIV DARETA VIDICA

Tudi v družini se niso pogovarjali o nesreči, pa sta preživeli njegova sestra Slavica in daljna sestrična Nada. Nada se je kmalu odselila iz vasi, ni zmogla živeti v njej.

S sestro sta imela lep odnos, a med njima je bila ves čas bariera te nesreče. »Jaz sem ostal živ med trupli, to je neopisljivo. Ko se zbudiš med trupli, se ti to zapeče v dušo,« se spominja Dare. »Čez deset let sem se iz vasi odselil tudi jaz, in takrat sem prvo noč mirno spal. Bil sem tujec v vasi. Nisem se dobro počutil.«

Biba pravi, da se je njun odnos po vsem tem obujanju spominov, očiščevanju, pisanju knjige, snemanju filma, izboljšal. Dare pove, da je vedno bolj pomirjen. Izpostavljanje v javnosti je obema sicer bolj neprijetno kot prijetno, a sta to sprejela, saj sta želela sporočilo knjige in filma prenesti do čim več ljudi. Viki Grošelj je po ogledu filma izjavil: To je epska zgodba.

Rožle Bregar

V polni Linhartovi dvorani, kjer so film predvajali na Festivalu gorniškega filma, je malokatero oko ostalo suho. In mlada ekipa, ki je film ustvarila, na čelu z režiserjem Rožletom Bregarjem in scenaristom in sorežiserjem Alešem Žemljo, je dobila dolg, zaslužen aplavz.

Kaj nam sporočata knjiga Strela z jasnega in film Triglav: pot odrešitve? Da je o bolečinah, ki nas prizadenejo, treba govoriti, pisati, poiskati pomoč, jim vzeti moč, nikar molčati. Dare Vidic je molčal in skrival bolečino v sebi dolga desetletja. Terapije, knjiga in film so ga osvobodili. Osvobodili tako močno, da je izjavil: »Vedno, vedno je luč, življenje je lepo.«

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Rožle Bregar