Čeprav preteklosti ne moremo spreminjati, se iz nje lahko ogromno naučimo, na primer tudi to, kdaj je molk pametnejši ter kaj storiti, ko diplomacija odpove in se ljudje nehajo pogovarjati. Mark Twain je že davno zapisal, da resnica boli, tišina pa ubija. Na posamezniku je, da izbere, kaj mu bolj ustreza, s kakšno vestjo mirno spi.

A kdor se odloči za vstop v politiko, bi se moral zavedati, da odhaja v kuhinjo, v kateri ves čas nekaj cmarijo. Na visokih temperaturah. In če ne preneseš vročine, je bolje, da tja noter ne hodiš. Tako preprosto je to.

Poklicna pot Boruta Pahorja kaže, da ta v dolgih letih političnega udejstvovanja ni napravil presežka. Je pa vedno stoično prenesel vse, kar so drugi o njem napisali, in tudi državljani smo enako stoično prenašali njegovo neodločnost.

Še huje, uspelo mu nas je prepričati, kako je povezovalen in miroljuben, do vseh enak in olikan. Pa da se v delo medijev ne vtika. V resnici, če njegovo kariero vzamemo pod lupo, zlahka najdemo precej sumljivih reči, recimo, podtaknjeno seksualno afero Aurelia Jurija, ki je ciljal na predsedniško mesto današnje SD, pa tudi podtaknjeno seksualno afero Andreja Magajne, nekdanjega krščanskega socialista.

Tudi podtalnega delovanja nekdanje Pahorjeve »deklice za vse« Simone Dimic ne smemo spregledati, saj ta ni sama in po pomoti zašla v politikov krog. Tja so jo – ko je dotični postal predsednik državnega zbora – inštalirale stare sile iz ozadja. Morda jih Pahor ne bi ocenil s temi besedami. On bi verjetno dejal, da ni nor, da bi jih omenjal s pravo identiteto.

To bi škodilo njegovemu čistunskemu videzu, tako pa se mu je kljub neuspešnemu premierskemu mandatu uspelo povzpeti še na položaj predsednika države, ki mu je bil, v primerjavi z vsemi drugimi pozicijami, resnično pisan na kožo. Delal ni nič, oglašal se je kakor prvi influencer v deželi in to počne še danes, ne glede na to, ali ga kdo kaj vpraša ali ne.

Ker se nikomur ni želel zameriti in si nakopati sovražnikov, se v resnici nikoli ni za nič zavzel, razen za pomilostitev bivšega lastnika Sportine Bahtijarja Bajrovića, ki je v sodni zadevi Istrabenza priznal krivdo in dobil pogojno zaporno kazen. To je še ena sumljiva »malenkost« v Pahorjevi politični karieri, ki se sedaj končuje kot uporabnost mlahave Viledine cunje, s katero prvi evnuh v državi lošči tla pred ponovnim prihodom Janeza Janše na oblast.

In če se slednji že šopiri kot Neron v pohodu na stari Rim, je Pahor njegov Sporus, ki ga bo igra dvornega norčka drago stala. No, Sporus seveda ni imel izbire, Pahor jo ima, in bolje bo, da prodaja med, kakor da še kdaj aktivno vstopi v dogajanje. Prepozno je, da bi se za kakšno stvar poskušal zavzeti. Ta vlak je odpeljal. Na našo srečo.