Vaš nedavni koncert OPERA ROCKSTAR® v Postojni je navdušil občinstvo. Kako ste doživeli ta večer in kaj vam pomeni vrnitev na domače odre?

Koncert v Postojni je bil za celotno ekipo, saj skoraj vsi prihajamo iz te regije, izjemno srčen dogodek. Mislim, da Titov trg še nikoli ni bil tako poln. Le dva tedna po slovesu Ozzyja Osbourna nam je uspelo pripraviti koncert, posvečen njemu, in mu z njegovo glasbo iz našega rojstnega kraja poslati močne vibracije. Z nastopom smo bili vsi zelo zadovoljni, tako nastopajoči kot občinstvo, ki je sredi poletne sezone napolnilo Titov trg do zadnjega kotička. Bil je res čudovit poletni večer.

Omenili ste, da je bil koncert tudi poklon Ozzyju Osbournu. Znano je, da ste v najstniških letih ustanovili hardrock skupino Forgotten Eden. Mar ta edinstveni projekt pomeni, da ste po duši vedno tudi rocker?

Tovrstna glasba je bila del mojega odraščanja, bolj kot klasična. Pesmi, kot sta Paranoid in Iron Man Ozzyja Osbourna, smo kot najstniki pogosto preigravali. Zadnja leta smo lahko vsi, tudi občinstvo, spremljali njegovo ranljivejšo plat, na primer skozi skladbi Dreamer in Mama, I’m Coming Home. Zdelo se mi je primerno, da te skladbe spretno z našo fuzijo opere in rocka vključimo v koncert, ki je bil poklon princu teme za njegovo izjemno delo. Navsezadnje velja Paranoid za pomemben mejnik oziroma začetek heavy metala. Novico o Ozzyjevi smrti smo izvedeli prav na koncertu Benča na istem trgu v Postojni, in takrat smo sklenili, da v repertoar vključimo tudi nekaj njegovih skladb.

Katja Kodba

Kako Ozzyjeva glasba resonira z vašim umetniškim izrazom in kako se vaš rockerski duh povezuje z opero v kontekstu crossoverja?

Priprave na koncert so bile časovno omejene, saj je bil prvoten koncept zamišljen drugače, nato pa nas je presenetila novica o Ozzyjevem slovesu. Po krajšem razmisleku smo se odločili, da Paranoid ohranimo v izvirni obliki, kot ga je ustvaril Ozzy, za skladbo Dreamer pa smo pripravili priredbo, v katero se je odlično zlil operni vokal. Celotna ekipa se je strinjala, da Dreamer izvedemo v klasičnem aranžmaju, kar je občinstvo zelo lepo sprejelo, saj gre za izjemno melodično pesem. Mislim, da bomo posvetitev Ozzyju ohranili v repertoarju vsaj do konca sezone, ker so njegove skladbe res toplo sprejete med občinstvom.

Napovedali ste, da boste naslednje leto z Birminghamskim simfoničnim orkestrom izvedli Brahmsov Requiem v poklon Ozzyju Osbournu. Kako se lotevate tega ambicioznega projekta in ali je to za vas že rutina?

Res je, 31. maja bom nastopil v Birminghamu, rojstnem kraju Ozzyja Osbourna, kjer bom njemu posvetil Brahmsov Ein deutsches Requiem. Klasično glasbo vedno skušam predstaviti na najvišji ravni. Na ta koncert sem dobro pripravljen, saj sem Brahmsov Requiem že izvajal, tudi v Slovenski filharmoniji. Z dirigentom in ekipo upam na odlično sodelovanje, da bomo tako skupaj z Birminghamskim simfoničnim orkestrom ustvarili izjemno izvedbo.

osebni arhiv Jureta Počkaja

Kako ohranjate glasovno disciplino in kakovost baritona ob tako raznolikih projektih, ki segajo od opere do rocka in nosijo posebno ime, OPERA ROCKSTAR®? Je to za pevca poseben izziv, da ne škoduje glasu?

To je vsekakor izziv, in tovrstnih projektov se vedno lotevam zelo premišljeno. Čeprav se nekaterim zdi, da sta svetova klasične glasbe in rocka nezdružljiva, je zame to naraven proces, saj sem odraščal ob tej glasbi. Leta 1998 smo imeli prvi koncert z mojo prvo hardrock skupino Forgotten Eden. Po skoraj 30 letih delovanja nisem nikoli imel glasovnih težav ali odpovedal koncerta, za kar sem zelo hvaležen. Naravni dar, skupaj s skrbno oblikovano tehniko in izkušnjami iz mladosti, mi omogoča, da moj glas ostaja svež. Z znanjem in samozavestjo, ki sem jo pilil skozi desetletja, lahko združim oba svetova tako, da občinstvo dobi najboljše iz obeh.

Vaša kariera se razteza od klasične opere do crossover projektov. Kako se znajdete v tem dvojnem svetu? Ste kdaj morda občutili odpor puristov klasične glasbe?

Po dolgih letih delovanja kot operni solist nisem nikoli naletel na težave zaradi združevanja različnih glasbenih svetov. Z znanjem, izkušnjami in dolgo kariero trdno stojim za tem, kar počnem. Jasno je, kaj ustvarjam, in moje delo potrjujejo vrhunske kritike, ki jih redno prejemam. Nedavno so na primer po alternativni izvedbi Zajčeve opere Nikola Šubić Zrinjski v reški operi zapisali, da bi bil moj glas idealen za naslovno vlogo in da so med izvedbo arije Zrinjskega imeli solzne oči.

osebni arhiv Jureta Počkaja

Zelo mi je pomembno kakovostno sodelovanje z mojo matično operno hišo na Reki. Veseli me, da se sezona ponovno začenja in da se v nove projekte podajam kar se da pripravljen in profesionalen. To je tisto, kar resnično šteje. Če koga zanima tudi druga glasbena scena, se o tem z veseljem pogovorim, tiste, ki jih zanima pretežno klasična glasba, pa privlačim z dosežki na tem področju.

Študirali ste v Sloveniji in tujini. Se vam zdi, da klasični glasbeni krogi, vključno z akademijami, niso več tako hermetično zaprti in so bolj odprti za druge glasbene zvrsti?

Tudi sam opažam to spremembo. Med študijem sem bil povsem osredotočen na klasično glasbo in opero, kar je za študenta smiselno, saj se mora posvetiti svoji stroki. A ko se umetnik razvija, življenjske izkušnje vplivajo na njegov izraz. Tega ne morem zanikati. Ne izhajam iz družine, ki bi se ukvarjala s klasično glasbo ali jo posebej cenila – ta ljubezen je zrasla v meni. Crossover ni za vsakogar, a ko stopiš na profesionalno pot, ni nič narobe, če pokažeš, kaj te je oblikovalo. Verjamem, da je publiki veliko bolj dragoceno, če ji ponudimo tisto, ob čemer smo odraščali, in razgalimo svojo dušo. S crossoverjem lahko pokažemo nekaj edinstvenega, česar drugi umetniki morda ne zmorejo. Tako postaneš kot umetnik zanimiv za širšo publiko.

Foto atelje Postojna

Verjamete v univerzalnost glasbe, da se deli predvsem na kakovostno in nekakovostno, ne glede na zvrst?

Verjamem v univerzalnost glasbe, a hkrati je treba spoštovati meje med žanri in zmožnosti posameznikov ali inštrumentov, da izrazijo določeno energijo. Klasična glasba ostaja klasična in bo takšna tudi v prihodnje. Vendar opažam, da so nekateri festivali klasične glasbe, tudi pri nas, bolj odprti za crossover in za drzne stvaritve, kot je Opera Rockstar. Včasih se zdi, da je to bolj povezano s prodajo vstopnic kot z umetniškim izrazom, kar pa morda ni primeren pristop.

Se vam zdi, da klasično glasbo, vključno z opero, včasih jemljemo preveč resno? Zgodovinsko gledano je bila opera nekoč zabavna glasba svojega časa, namenjena razvedrilu, čeprav morda določenemu družbenemu sloju.

Seveda, kot so nas učili na akademiji, se je prodaja vstopnic meščanski družbi začela prav z opero v Benetkah. Ljudje so med predstavami prisluhnili arijam, vmes pa se tudi pogovarjali ali družili. Opera je sprva delovala kot družabni dogodek, kjer je bila glasba le del izkušnje. Danes se mi zdi, da je opera v naših krajih – mislim na Ljubljano, Reko in severno Italijo – zelo dobro obiskana. Ljudje namensko prihajajo poslušat operno glasbo in si recimo vzamejo tri ure, da se prepustijo tej umetnosti. Enako velja za koncertna prizorišča, kot je Filharmonija.

osebni arhiv Jureta Počkaja

To, da ljudje pridejo z namenom poslušati glasbo, je čudovito. Opera na prostem je druga zgodba – tam si kdo med predstavo lahko privošči tudi pivo, kar pa ni več opera v klasičnem smislu. Ljudje se včasih sprašujejo tudi, kdo so operni pevci. Operni pevec je nekdo, ki dnevno dela v opernem gledališču, vadi in nastopa ter to počne leta. Ne gre le za posnemanje opernega zvoka, kot to nekateri počnejo. Občinstvo, ki obiskuje opero ali filharmonijo, pričakuje pristno operno izkušnjo, kar dokazujejo tudi dobro obiskane sezone.

Kakšna je bila vaša pot od Postojne do evropskih in svetovnih odrov? Je podiplomski študij na UCLA pomembno vplival na vaš umetniški razvoj?

Menim, da zelo. Selitev v Los Angeles na UCLA k maestru Vladimirju Chernovu, ki je bil v devetdesetih letih vodilni bariton Metropolitanske opere, je poleg tehnike in interpretacije močno vplivala name, saj sva si tako kot osebi kakor tudi glasovno zelo blizu. Prenos znanja je neposredno prispeval k mojemu napredku v petju in tehniki. Tudi Amerika sama je posebna dežela, ki človeka spremeni.

Foto atelje Postojna

Življenjske izkušnje, ki jih pridobiš tam, že na začetku oblikujejo umetnika. Na splošno je Amerika pozitivno vplivala name in mi pomagala, da sem se razvil kot umetnik in človek. Po študiju sem uspešno nastopal v naših gledališčih, v mariborski in ljubljanski operi, v Splitu, na Dunaju, v Liverpoolu, zdaj pa nadaljujem z reško opero. Trenutno se pripravljamo na Rossinijevo opero Il viaggio al Reims, ki bo oktobra v ljubljanski operi.

Ste še v stiku z Ameriko, se tja še vračate?

V Ameriki je opernih premier in dogodkov bistveno manj kot v Evropi, zato tudi za domače profesionalne pevce ni dovolj velik trg. Kljub temu ohranjam tesne stike in z veseljem bom, če se bo ponudila priložnost, tam ponovno nastopil.

Leta 2016 ste v Hollywoodu posneli operni video za Mozartovo canzonetto. Kako je bilo sodelovati z dobitniki študentskega oskarja?

To je bilo že pred nekaj leti, a spomini so še živi. Snemanje na filmskem inštitutu v Hollywoodu je bilo odlično, čeprav naporno. Priprave so bile zelo prijetne, ekipa pa profesionalna – mnogi od njih so še danes v vrhu filmske industrije. Sodelovanje z Martinom Horvatom, velikim ljubiteljem tako filmske kot operne umetnosti, je bilo prav tako doživeto. Skupaj sva ustvarila umetniški izdelek, ki je zajel bistvo Don Giovannija v canzonetti.

Foto atelje Postojna

Vaša kariera je zaznamovana z nastopi na prestižnih odrih, od reške opere do Royal Liverpool Philharmonic, kjer ste letos vstopili v novo leto. Kako se prilagajate različnim kulturnim in glasbenim okoljem? Opažate razlike med nastopi, na primer na Reki ali v Liverpoolu?

Razlike so očitne. V reškem teatru se počutim domače, z vsemi sodelavci smo postali dobri kolegi. Tudi v Angliji smo se odlično povezali in ostajamo v stikih. Publika me je zelo toplo sprejela. Posebna izkušnja je bila avdicija, ki jo je na koncu koncerta v Liverpoolu priredil dirigent John Andrews. Po mojem debiju je občinstvo vprašal, ali so za to, da zame pripravijo avdicijo, in vsi so navdušeno pritrdili. Skupaj smo zapeli Land of Hope and Glory. V polni dvorani, ob tako srčnih ljudeh, ki so po koncertu pristopili k pogovoru, je bil sprejem res topel. Kjerkoli sem nastopal, sem se vedno počutil domače in sprejeto, čeprav se zavedaš, da nisi doma.

Imate precej izkušenj tudi z Italijo, kjer ste nastopili kot Sharpless v Madami Butterfly na Piccolo Opera Festivalu ob odprtju novega gledališča. Kakšna je italijanska publika, ki slovi po dobrem poznavanju opere?

Italijani so še vedno veliki ljubitelji opere. Ko poješ italijansko opero, si kot izvajalec nekoliko bolj pod pritiskom, a trud in profesionalnost se obrestujeta. Aplavzi so daljši in publika izjemno topla. Inavguracija odra v Castello di Spessa je bila čudovita izkušnja. V naravi so postavili oder, kjer vsako leto uprizorijo eno opero, in prva je bila Madame Butterfly, v kateri sem pel vlogo Sharplessa. Naslednje leto sem v Vidmu nastopil v Puccinijevem repertoarju, ko je italijanski bel canto postal del Unescove kulturne dediščine. Počaščen sem, da so mi zaupali nastop ob tem pomembnem mejniku. Sodelovanje se nadaljuje – ob 300. obletnici rojstva Casanove smo v Castello di Spessa izvedli program, posvečen njemu, ki je nekaj let na tem gradu celo živel.

Foto atelje Postojna

Kritike so vam pogosto naklonjene, še posebej so pohvalile vaš legato in ekspresivnost v vlogi don Carla v Moči usode. Kako negujete svojo pevsko tehniko? Imate posebne rituale?

Ko si globoko v opernem petju, se niti ne zavedaš, koliko dela opraviš dnevno. To so lahko tri ure vaj dopoldne in tri zvečer, s čimer vzdržuješ svoj glasovni aparat. Glas z leti napreduje, postaja močnejši in stabilnejši, kar je še posebej opazno pri Verdijevih operah. Lani smo ponovili Wagnerjevo Rensko zlato. Leta 2017 je bil to zame velik izziv, kljub dobri pripravljenosti. Tokrat je bilo vokalno lažje, čeprav igralsko in umetniško morda zahtevnejše. Pri dobro postavljeni tehniki pevec čuti, da se nima česa bati, če redno in pravilno vadi. Pomembna sta tudi dovolj spanja in pravilna prehrana, a to postane samoumevno in o tem ne razmišljaš več dnevno.

Je med vsemi vlogami, ki ste jih peli, kakšen operni lik, ki vam je še posebej blizu, in zakaj?

Zagotovo mi je najbližje grof Luna iz Trubadurja. Čeprav sem v tej vlogi nastopil že v štirih produkcijah, si želim še več produkcij. Z glasovno stabilnostjo lahko ustvariš več nians in si v oporo sopevcev. Če bi moral izpostaviti eno vlogo, je to zagotovo ta.

Kako doživljate ravnovesje med igralsko in pevsko izvedbo v opernih vlogah? To verjetno ni samoumevno, ne glede na izkušnje?

Ko dobiš novo vlogo, vidiš, da stvari niso samoumevne. Vsak profesionalec se resno loti novega materiala in lika, kar vpliva tudi na vokalno interpretacijo. Glas obarva vlogo, a nekatere stvari so zahtevne in terjajo veliko energije, da si igralsko prepričljiv in se v vlogi počutiš domače. Pri ponavljanju vloge pristopaš z drugega zornega kota in lažje sodeluješ z režiserjem. Ne glede na izkušnje pa pridejo vloge, ki zahtevajo poglobljeno razmišljanje in predanost.

Foto atelje Postojna

Omeniti velja tudi projekt Verdi – Vilhar – Wagner. Kako je Vilhar, manj znan skladatelj, našel mesto ob Verdiju in Wagnerju v vašem projektu?

Iskal sem način, kako predstaviti evropskemu občinstvu našega dragocenega, a manj znanega skladatelja Vilharja. Tako se je porodila ideja o trojnem VVW-ju. Podnaslov projekta, Na robu Avstrijskega cesarstva, se nanaša na obdobje pred nastankom Avstro-Ogrske oziroma pred razpadom Avstrijskega cesarstva, ko so premiere Verdijevih del (Trubadur, Rigoletto, La traviata) potekale v Benetkah, Vilharjeve Jamske Ivanke – prve slovenske spevoigre – v Ljubljani, Wagnerjeve premiere pa so bile med letoma 1840 in 1860 geografsko blizu meja cesarstva. Projekt mi je zelo pri srcu in vanj sem vložil ogromno energije. Vendar me skrbi, ali bom ob obsežnem projektu, kot je Opera Rockstar, zmogel usklajevati vse obveznosti. Opera Rockstar bo namreč znova zaživela na novem odru v Novi Gorici ob Evropski prestolnici kulture.

Iz Postojne se torej podajate v sosednjo Novo Gorico. Kako pomembno je za vas, da ohranjate stik s slovenskim občinstvom kljub mednarodnim uspehom?

Stik z domačim občinstvom mi ogromno pomeni, saj se z njim že tako dobro poznamo, da so koncerti in predstave kot neskončen prijateljski pogovor. Tudi družbena omrežja omogočajo bolj osebno komunikacijo in dobronamerne, iskrene kritike. Podpora na koncertih in predstavah, tako doma kot čez mejo, je neverjetna in pogosto me gane do solz hvaležnosti. Nepozabni so trenutki, ko vidim, da so ljudje organizirano prišli na predstavo, kot na primer lani, ko je Kulturno društvo Postojna organiziralo kar šest avtobusov abonentov za zahtevno operno predstavo Ariadna na Naxosu v reški operi.