Verjetno gre to med drugim pripisati posrečeni pisani scenski rešitvi (Dinka Jeričević) ter stilskim in časovno ustreznim lepim linijam in odtenkom barv kostumov (Ana Savić Gecan) ter seveda sami zgodbi (libreto Cesare Sterbini po komediji Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa v prevodu Nika Štritofa, lektorica Marja Filipčič Redžić) in seveda Rossinijevi glasbi.

Režija Krešimirja Dolenčića je dokaj izčiščena, jasni so odrski premiki in povečini dobro zamišljeni, komične situacije, kar jih ponuja glasba z libretom, so okoliščinam primerno dobro izkoriščene, nasmejijo publiko in popestrijo drsko dogajanje.

Dolge arije solistov Dolenčić postavlja v ospredje brez neustreznih premikov in dogajanja drugih prisotnih, tako da imajo solisti vso potrebno in nemoteno pozornost. Motijo le »domislice« za to opero »oktroiranih« nerazumnih karakterjev, ki pridrvijo na oder z različnimi tempi: prometnik slovenske policije (ta je morda scensko in vsebinsko še najbolj primeren), nuna in trije palčki. Kako so se nekajkrat znašli na odru ljubljanske Opere in baleta v tej predstavi, ne ve nihče. Lahko le ugibamo. Niti najmanj pa ni delovalo zabavno, humorno ali »inovativno«.  

Rok Bavčar kot Figaro je s svojim nastopom pozitivno opozoril nase in na svoj glas. Ta je močan in stabilen, vsaka muka pri utelešanju ritma in natančnih tonov bo krepko poplačana, uspeh pa potenciran. Bavčar prinese na oder svežino in samozavest.

Grof Almaviva je bil tokrat v interpretaciji Aca Biščevića, ki vedno postreže s preprostostjo, lepo oblikovanim in postavljenim glasom. Tudi tokrat je poskušal, pa nekako ni bilo pravega »švunga«, kot kaže, se mladi pevec še ni povsem sprostil in ponotranjil vloge. Z velikim veseljem čakamo trenutek, ko bo tako; sam Biščević vedno znova doprinese obilico humorja, iskrivih domislic in komične improvizacije.

Rozina, njegova vdana, je bila plot interpretacije Elene Dobravec, ki se je trudila vlogo odpeti brez večjih zapletov in tehnično korektno. To ji je nadpovprečno uspelo, njeno delo je bilo dobro zastavljeno in postavljeno. Njen rubato v glasu in gibu nas je sicer nemoteč korak stran od podobe krhke in prikupne ter nežne mladenke, ki je varovanka zdravnika Bartola in ki jo hrani zase.

Bartola je upodobil basist Zoran Potočan, ki je deloval zaščitniško, tudi do svojega glasu, in komično. Juan Vasle je bil Basilio, ki ni mogel mimo svoje prve ljubezni nogometa, kar je vpletel v samo dogajanje in svoj karakter. Skupaj s Potočanom ustvarita komičen duet. Zabavna in duhovita na odru pa zna biti tudi Ana Dežman, tokrat v vlogi Berte, glavne hišne pomočnice.

Orkester je bil korektno pripravljen, ulovili so se šele po uverturi, in je dosledno sledil mlademu, uspešnemu in veščemu dirigentu Ayrtonu Desimpelaeru, ki ga vedno radi vidimo za orkestrskim pultom. Postaja nekakšen stabilni člen in član tega dobrega orkestra (koncertni mojster Gregor Traven), pa tudi stabilna podstat za koherentnost predstave z glasbene plati.

Zbor je dobro pripravljen, zborovodkinja Željka Ulčnik Remic  je pri svojem delu temeljita, kar ima vidne rezultate. Oblikovanje luči je bilo domišljeno in smiselno, poudarjanje odrskega dogajanje, zatemnitve pa so uprizarjale lepe sončne vzhode ali zahode ter čarobnosti noči, tudi polne romantičnega in ljubezenskega naboja.

Kremišimir Dolenčić velja za dobrega in uspešnega režiserja s klasičnim režijskim pristopom, ki je največkrat domišljen in zabaven. Komedije in komične opere so vsekakor njegova dobra plat. Z velikim pričakovanjem si bomo januarja 2025 ogledali njegovo postavitev Štrausove operete Netopir. Za silvestrsko predstavo bo ljubljanska Opera svojemu občinstvu ponudila Seviljskega brivca, z upanjem, da bo na ta posebni večer predstava ponudila še kako hudomušnost.