Vaša najnovejša pesem Ni kot Argentina, za katero ste posneli tudi videospot, je že pravi hit med slovenskimi poslušalci. Kaj vam osebno pomeni ta pesem, v kateri se prepletata ljubezen do rodne Argentine in Slovenije, kjer je zdaj vaš dom?

Če bi rekel, da sem pozabil Argentino ali da mi nič ne pomeni, bi lagal. Argentina bo vedno imela pomemben prostor v mojem srcu. Ampak danes že vem, da je Slovenija moj dom. Tukaj imam družino, otroka.

Kako se je vaše življenje spremenilo po preselitvi iz Argentine v Slovenijo?

Zdaj se na tem intervjuju ponovno srečamo po dolgem času. Ko smo se prvič pogovarjali, je bilo verjetno vse lepo, evforično, zaradi televizije in vsega. Vmes so bile tudi stvari, ki niso tako lepe, malce žalostne. Ne, da sem se slabo počutil ali da mi ni bilo všeč v Sloveniji. Začel sem čutiti domotožje. To je bilo grozno, na kratko povedano. Takrat sem imel v Sloveniji vse, ustvaril sem si ime, kariero, doživel sem svoje sanje, imel ob sebi ženo. Ampak to so bili drugačni občutki, ki so me presenetili.

osebni arhiv Isaaca Palme

Domotožje je bilo tako grozno, da sem se počutil, kot da sem ujet v neki škatli, klavstrofobični občutki. Želel sem si biti v Argentini poleg mame. Ne tako, da bi razmišljal o tem, da moram na letalo, potovati več dni … Takoj sem hotel vse to preskočiti in biti tam. To so bili občutki zunaj realnosti in niso bili prijetni. Ni bilo enostavno. Tudi moja žena ni vedela, kaj se mi dogaja, imel sem občutek, kot da me ne razume. Mislim, da te stvari prej ali slej doletijo vsakega tujca. Tudi Slovenci gredo za en teden v tujino, pa na primer že pogrešajo juho. Ti občutki so trajali določeno obdobje, potem se je umirilo, čez nekaj tednov ali mesecev pa sem spet občutil nekaj žalosti.  

Se je z rojstvom otroka to spremenilo?

Ko je prišla moja hčerka Isabella, se je marsikaj spremenilo. Takrat sem začel čutiti in misliti, da je moje življenje zdaj postalo drugačno. Postal sem pomemben za nekoga. Če me ne bi bilo poleg, bi se temu novemu članu lahko kaj zgodilo. Od takrat do zdaj ne čutim domotožja. Začele so se pojavljati nove vizije, želje. Vse skupaj se je lepo oblikovalo. Zdaj je že nekaj časa, kar imam hčerko. In je lepo. Zdaj mi ni treba biti v Argentini. Zdaj vem, da je tukaj, ko sem poleg žene in otrok, moj dom. To je spremenilo moj pogled na vse. Kot da je prej v meni tlel neki ogenj, ki ga je potem voda pogasila.

Ampak z ženo in otrokoma ste nato vendarle obiskali Argentino.

Seveda. Dolgo sem čakal, ker je bila Isabella majhna, nismo si upali potovati z dojenčkom. Potem se je zgodila korona, nato še drugi otrok, Noel. Ampak lani smo vendarle šli vsi štirje v Argentino. Takrat sem svojo rodno domovino ponovno obiskal po petih letih. Tudi starši so komaj čakali, da se srečamo. Srečanje je bilo zelo lepo, magično. Nekaj, kar sem si dolgo želel, da se vsi vidimo v živo. Na srečo imamo telefone in si lahko pošiljamo slike. Ampak ko se lahko v živo objameš, je drugače. Vsi smo jokali.

Kako sta vaša otroka sprejela Argentino?

Noel takrat ni bil star še niti eno leto. On se je samo smejal, kot bi se doma, in ni vedel, da je drugje. Za hčerko pa je bilo drugače. Že prej je vse ljudi poznala po telefonu, tam pa jo je bilo nekoliko sram. Na začetku si ni upala govoriti špansko. Zna zelo lepo govoriti špansko, doma se pogovarjamo tudi špansko, ampak dokler sva bila midva s Patricijo zraven, si ni upala reči nič. Ko je bila sama z mojo mamo, pa mama ni mogla verjeti, kako lepo govori špansko, da se z njo lahko vse pogovori. Tudi midva z ženo sva bila ob tem presenečena. Zdaj nima več tega strahu in si upa govoriti.

osebni arhiv Isaaca Palme

V intervjuju pred leti ste mi dejali, da ste se v Sloveniji pravzaprav »rodili« kot pevec. Če bi imeli možnost kaj storiti drugače, bi se še vedno prijavili v šov Slovenija ima talent?

To, da sem v Sloveniji, mi je všeč. Ne gre le za to, da me ljudje poznajo, ampak da me radi slišijo peti. Všeč mi je, da je publika zadovoljna, da so kdaj tako presenečeni, da se celo jokajo. Vse to mi je zelo pomembno. Verjetno bi vse ponovil in šel po isti poti. Očitno je tako moralo biti. Ne vem, ali bi kaj spremenil ali popravil, če bi imel možnost. Ampak poglejte, saj brez napak ni napredka.

Kako zelo vam je ta oddaja in pozneje zmaga na Melodijah morja in sonca spremenila življenje, saj ste se takrat na življenje v Sloveniji šele privajali, potem pa čez noč zasloveli v tej mali državici?

Te stvari niso enostavne. Če se recimo odločiš, da greš na nacionalno televizijo, se moraš zavedati, da te bo gledala cela država in da se stvari lahko po tem spremenijo, ne nujno vedno na boljše. Lahko si narediš tudi sramoto in se ljudje norčujejo iz tebe. Vsekakor se moraš zavedati, da se bo nekaj zagotovo zgodilo in bo drugače, a ne nujno boljše. Nikoli prej nisem bil na televiziji, nisem vedel, kako te stvari potekajo. Nikoli nisem bil v studiu. Tam, kjer sem živel, v obmorskem mestu, smo imeli lokalno televizijo, ki je bila bolj tako. V Sloveniji je bilo vrhunsko, kot iz filma.

osebni arhiv Isaaca Palme

Melodije morja in sonca so mi spremenile življenje. V življenju nisem nikoli prej zmagal. To je bila moja prva nagrada, zmaga. To mi je dvignilo prepoznavnost. Melodije morja in sonca so bile kot olje na ogenj. Mislim, da če bi šel samo v šov Slovenija ima talent, se to ne bi tako dolgo obdržalo, kvečjemu pol leta. Zdaj pa je že skoraj deset let in še vedno snemam, nastopam, ljudje me prepoznajo na ulici. Na to sem se navadil, čeprav se mi še vedno ne zdi normalno, ko slišim 'Isaac Palma je tam'. Naj pozdravim ali se delam, da ne slišim? Nočem, da bi mislili, da sem domišljav. (smeh)

Kako pa je vaša družina v Argentini spremljala vašo glasbeno pot v Sloveniji, še posebej po uspehu v šovu Slovenija ima talent?

Bili so tako veseli kot jaz. Moja družina je bila mojega uspeha vsekakor zelo vesela. Spomnim se, da so gledali v živo, s peturno časovno razliko. Snemali so, kako so bili pred televizijo, 30 ljudi, ožja in širša družina. Oblekli so si argentinske drese in metali papirčke. To so doživljali kot tekmo. Veseli so bili in so jokali. Zdaj vedo, da je to del mene. Ko pride nov spot, rečejo samo: 'O, kako je lepo.' Ko so me prvič videli v videospotu, so se čudili, kako je sanjsko, kot v filmu. Zdaj so tega že navajeni.

Kako pomembna je bila glasba v vašem življenju v Argentini? Ste v Argentini kdaj razmišljali, da bi se z glasbo resneje ukvarjali?

Kot sem prej rekel, tukaj sem se rodil kot profesionalni pevec. Ampak tudi v Argentini sem veliko pel. Moje življenje je bila vedno glasba. Imel sem prijatelje, ki so igrali kitaro ali peli. Sami smo se našli. Nisem obiskoval glasbene šole, samo ljubezen do glasbe in talent sta nas družila. Glasba je bila prisotna dan in noč. Kadar smo imeli priložnost, smo se prijavili na kakšen pevski nastop. V obmorskem kraju se poleti kar precej dogaja. Seveda je bilo to na drugem nivoju kot v Sloveniji.

osebni arhiv Isaaca Palme

Menda je ljubezen do glasbe v vas vzbudila mama, ki igra tudi mandolino. Kako sedaj gleda na vašo kariero, najbrž je zelo ponosna?

Ja, to drži, da je igrala mandolino. Verjamem, da je ponosna. Ko gledam svoje otroke, govorim z njimi, delamo kaj skupaj, si predstavljam te občutke. Verjamem, da je mama ponosna in vesela. Da ne more verjeti, kaj se dogaja z otrokom, ki je bil nekoč poleg nje in jo je poslušal peti. Da je ta otrok že odrasel, da je našel svojo pot in uspel. Tako razmišljam, ker vidim podobne občutke pri sebi in mojih otrocih. Nič ne delamo na silo. Hčerka pleše in poje. Tudi dela že vibracijo in poje iz srca. Moj mali sin vzame mikrofon, ki ga ima kot igračo, ga da na usta in pleše. Mogoče bosta nekoč stopila na podobno pot. Bil bi vesel in ponosen na to, da sem to pomagal vzbuditi v njiju, tako kot je to storila moja mama zame.

Kako se spopadate z izzivi petja v slovenščini?

Vaja je vedno pomembna, še posebej ko moram peti kaj novega. Včasih kakšno pesem, ki sem jo že pel, malo pozabim, in mislim, da jo znam. Ko mine čas, se zgodi, da kaj pojem na pamet in niti ne opazim, da kakšno črko narobe izgovarjam. Ponavadi me na to opozori žena. Potem se ponovno vrnem k branju besedila. Šumniki mi še vedno delajo nekaj težav; včasih namesto 'ž' izgovorim 'š'. To so minimalne napake, a vedno mora biti neka priprava. Študirati moram besedilo, najprej moram poznati vsebino, da vem, kaj pojem. Potem grem skozi besedo za besedo.

Najbrž bi bilo lažje peti samo v španščini, ampak vi že od začetka vztrajate pri tem, da pojete v slovenščini.

Gre za odnos do Slovenije. Želim biti del te družbe. Na začetku sem bil kot kameleon. Odkar sem tukaj, sem vedno rekel: 'Gremo, da vidim, kaj me lahko preseneti od slovenske kulture.' Zato sem se odločil, da pokažem spoštovanje do te zemlje in da lahko pojem tudi v slovenščini. Tako se je začelo. Všeč mi je bilo in tako sem nadaljeval. Ni treba, da z besedilom pokažem, kdo sem. Takoj ko me vidijo, vedo, da nisem od tukaj. Je pa res, da ne sme nikoli manjkati del besedila v španščini. Tudi to je del mene. Komad ni nikoli izključno slovenski ali tradicionalen; vedno ima kakšen eksotičen ritem.

Kako publika sprejema to, da vaša glasba odraža vašo kulturno identiteto, ki združuje argentinske in slovenske vplive?

Publika je zelo vesela tega. Ko pojem, si želim, da sem kot nekakšna škatla presenečenja. Grem na oder s to mojo slovenščino, kakršna je. Govorim, sem iskren, se šalim, govorim o sebi. Naredim dober ambient. Moja prednost je, da presenečam ljudi s tem, da zapojem tudi nekatere zelo tradicionalne slovenske pesmi, recimo V dolini tihi in Čebelice. Tudi to pojem, seveda s spoštovanjem. Ljudje so navdušeni, ker ne pričakujejo, da bo nekdo iz Argentine to pel.

osebni arhiv Isaaca Palme

Se najdejo tudi ljudje, ki me sprašujejo, zakaj pojem slovensko, zakaj ne samo špansko. Odgovorim jim, da če bi pel samo v španščini, bi se me sčasoma naveličali. Najpomembnejše pri vsaki pesmi je, da ne nosi samo energije, ki te dvigne, ampak tudi sporočilo. Kako bi lahko podal sporočilo Slovencem v drugem jeziku? Na mojem nastopu je marsikaj tudi v španščini, toliko, da se imajo ljudje fajn. Seveda pa morajo biti tudi moji singli, brez njih ne gre.

Je slovenščina na splošno težka za Argentince?

Vsekakor. Zame je bilo to tako, kot bi mi nekdo rekel: 'Jutri gremo na Tajsko in se boš naučil tajščine.' Vsekakor mi je bila velik izziv. Šel sem, se potrudil, vzel vse skupaj resno. S partnerko sva se poročila, tukaj živiva, ni bilo druge možnosti. Komunikacija je najpomembnejše, kar imamo ljudje. Brez komunikacije ne gre nič naprej. Trudil sem se, bil aktiven z možgani. To ni samo, da greš malo na tečaj, malo bereš knjigo, pišeš. Možgane moraš imeti aktivne 24 ur na dan. Na začetku sem mislil, da sem zelo priden. Imel sem slovarje, knjige, šel na tečaj, a rezultati niso bili takšni, kot sem si želel. Z leti mi je uspelo.

Kako sta na vaše učenje slovenščine vplivala otroka?

Ko sem se odločil, da se moram naučiti slovenščine, sem imel v mislih tudi to, da bom nekega dne zagotovo oče. Tega sem si vedno želel, saj izhajam iz velike družine, kar se mi je vedno zdelo nekaj najbolj normalnega. Rekel sem si, da se moram zelo dobro naučiti slovenščine, ker si ne želim, da ne bi razumel, kaj želi moj otrok povedati, ali da bi šel v šolo in ne bi razumel, kaj mi želijo tam povedati glede mojih otrok.

Seveda sem pomagal, ko sta se otroka učila jezika, včasih tudi s kakšno napako. Ampak vesel sem, da lahko komuniciram z njima v slovenščini. Danes sem ponosen tudi na to, da me včasih že moja hčerka popravi, če kaj narobe govorim. Včasih si mislim, kako je življenje zanimivo, kako hitro se otroci nečesa naučijo in te v nekem znanju prehitijo. To me zelo veseli.

osebni arhiv Isaaca Palme

Govorite pa z otrokoma tudi špansko?

Tako je, govorim špansko in slovensko. V okolje, v katero sem prišel, v družini moje žene Patricije govorijo tudi malo nemško. Ni bilo druge možnosti, kot da govorim slovensko oziroma se učim slovenščine. Zelo sem se navadil na to in v vsakdanjem življenju govorim slovensko. Če je treba, da se s prijatelji pogovarjam samo špansko, takoj preklopim. Doma pa je kdaj tudi mešano. Spontano se zgodi, da gremo malo po špansko, potem pa nazaj slovensko. Mešano. Dobro je tudi, da govorimo špansko, da otroka znata ta jezik, brez kakšnega pritiska, da se ga morata učiti.

Kaj pa, če se recimo jezite? Pride takrat do izraza materni jezik?

Takrat vsekakor pride do izraza narava. Mislim, da je zame lažje in boljše, da to poteka v španščini. Malo je treba amortizirati te občutke tudi na takšen način.

Se trudite, da kljub temu, da živite v Sloveniji, ohranjate stik tudi z Argentino in tamkajšnjo kulturo? Kako to približate svojima otrokoma, da se zavedata, da je tudi Argentina njuna domovina?

Ob sobotah ali nedeljah, ko se želim spočiti, ponavadi ugasnem radio, ki ga sicer nenehno poslušamo, in preklopim na argentinski radio. Potrebujem svoj obrok Argentine. Ob zajtrku ponavadi poslušamo argentinski radio ali glasbo, ki sem jo tudi sam poslušal v Argentini kot otrok in ki mi jo je vrtel oče. Ob tem se počutim doma, vrnem se s spomini v otroštvo. Včasih poslušamo tudi tradicionalno argentinsko glasbo.

osebni arhiv Isaaca Palme

Nikoli ne manjka priložnosti, da pripravimo kaj po argentinsko, tudi kakšno jed ali napitek. Tako imam občutek, da je Argentina še vedno blizu. Poleg tega sem, odkar živim tukaj, postal bolj dovzeten za našo tradicionalno glasbo in folkloro. Všeč mi je tango. Ko sem bil otrok, se mi je zdel tango stara stvar. Zdaj sem ponosen, ko se kje posluša tango. Lepo je, nekaj, kar ima samo Argentina. Ob tem se počutim blizu Argentini in ponosen.

Ljudje si včasih predstavljamo, da se v Latinski Ameriki kar vsepovprek pleše in poje, da tudi v Argentini vsi plešejo tango in se ga učijo v šoli. Ampak menda ni tako. Vi ste se tanga prvič učili v Sloveniji?

Res je, to se je zgodilo ob snemanju videospota za pesem Dve besedi. Bilo je super. Kontaktiral sem prijatelja iz Argentine, ki je producent, in on je poskrbel, da je uvod posnel Argentinec. Potem smo našli plesalko, ki zna plesati tudi tango. Ona me je naučila prvih nekaj korakov tanga. Prej nisem tega nikoli poskusil.

Slovenci so po naravi bolj zadržani in manj temperamentni kot Argentinci, ampak kar se glasbe tiče, imajo radi tako poskočne temperamentne pesmi kot čustvene balade. Kako vi kot glasbenik to dojemate? Opažate to pri publiki?

To drži, Argentinci in Slovenci smo zelo različni po temperamentu in načinu delovanja. Argentinci so zelo odprti, nasmejani in si ne delajo skrbi s tem, kaj bo kdo rekel ali si mislil. Če Argentinec sliši recimo neko pesem po zvočniku, vstane, začne plesati, vzame punco in za hec pleše zares. Opažam, da je Slovenec zadržan, a ne vedno. Slovenec se mora v svojem prostoru počutiti varno, da se odpre. Ko se to zgodi, lahko spoznaš isto osebo, kot bi spoznal Argentinca.

Argentinec pa ima okna odprta, vrat pa nima. Mogoče je to za večino ljudi šok, češ 'kaj mi ta govori, kaj komentira, kaj si misli'. To sem slišal že za Italijane, ki imajo podoben temperament. Kot ljudje smo si vendarle vsi podobni, nosimo veselje, skrivnosti, srce. Nekateri so zelo odprti, drugim pa je treba malo potrkati na vrata, da se odprejo.

Kako se počutite, ko vidite, da vaša glasba odpira srca, povezuje ljudi in da se tudi s pomočjo glasbe ljudje odprejo ter pokažejo svoj karakter?

Glasba je pomembna, zelo pomembna. Ne samo zato, ker jaz pojem, ampak ker je del naše identitete. Ne glede na to, kako je narejena ali kako se je rodila. Tudi ptice imajo glasbo, pa se tega morda niti ne zavedajo. To je naravno, nekaj, kar imamo vsi. Glasba je seveda zelo pomembna tudi za izražanje občutkov. Vedno nas spremlja; če se objamemo, je prisotna ena glasba, če se skregamo s punco, druga. Ko je Argentina prvak v nogometu, doma poslušam spet drugačno glasbo. Odvisno od počutja. Včasih, ko se počutimo slabo, si zavrtimo glasbo, ob kateri se počutimo še slabše, da lahko to slabo počutje damo iz sebe.

osebni arhiv Isaaca Palme

Tudi ko pojem, rad skozi glasbo izražam svoje občutke. Rad imam romantiko, to obožujem. Všeč mi je, da lahko z glasom pokažem, kaj nosim v sebi. Na koncertih imam tudi glasbo, ki ljudi dvigne. Jaz zraven pojem in delam vse, kar je v moji moči, da se ljudje počutijo, da so v varnem prostoru. Kot sem že omenil, s Slovenci moraš vzpostaviti določen stik. Glasba pri tem zelo pomaga; ritem, ploskanje, povabim jih k akciji. Potem se z glasbo dvignejo in uživajo.

Morda tudi zaradi tega, ker je glasba vseprisotna v življenju, lažje usklajujete delo, družino in glasbeno kariero?

Imam veliko izkušenj z glasbo in v njej uživam. Ni nastopa, na katerem ne bi užival. Vedno se trudim, ne glede na to, kakšna je publika pred mano, da ustvarim določen ambient. Meni je z glasbo vse lažje.