V Sloveniji vas med drugim poznamo tudi kot ambasadorja slovenskega turizma. Lahko tudi vašo najnovejšo knjigo Slovenoljub, ki je izšla pri založbi Beletrina, razumemo v tem kontekstu? Ne dobesedno kot promocijo slovenskega turizma, pa vendar kot neke vrste razglednico Slovenije, v kateri obravnavate marsikaj, od kulinarike do humorja.

To je bila pravzaprav osnovna ideja. Sam sem običajno tako naravnan, da vidim predvsem pozitivne stvari. Pišem o vsem, kar mi je všeč. V Sloveniji je to skoraj vse. V prvi knjigi Slovenologija sem opisoval osnovne stvari; kako sem prišel v Slovenijo, kako sem se aklimatiziral. Nadaljevanje Slovenoljub so dobesedno izleti in avanture v kulturi in obredi na Slovenskem. Kot profesor sem navajen, da raziskujem in vedno sprašujem, zakaj. Torej, zakaj nosite copate, zakaj pijete turško kavo in podobno. To je Slovencem tako enostavno razumeti, zdi se jim nekaj povsem normalnega, za tujce pa je to zanimivo. Zato to raziskujem in sem vesel, da je zanimivo tako za slovenske kot za tuje bralce. Še posebej sem navdušen, če se Slovencem zdi zanimivo, kaj pišem o Sloveniji. Tudi Slovenologija, ki je bila uspešnica, je vsako leto v enakem številu prodana v slovenščini in angleščini.

Kako se je vaše dojemanje Slovenije spremenilo v obdobju, odkar ste prišli sem, pa do zdaj? Domnevam, da se človek na začetku počuti kot neke vrste turist in je navdušen nad vsem novim, potem pa spoznava tudi druge plati življenja v tuji deželi, ki morda niso vedno le lepe, čeprav vi v knjigi izpostavljate predvsem pozitivne stvari.

Če sem čisto odkrit, je ob prvi knjigi urednica na založbi rekla, da moram nujno noter dati tudi nekaj negativnega, rekoč, da sicer ljudje ne bodo verjeli, da sploh obstajam. Moral sem se zelo potruditi v tej smeri. Zagotovo bi se našlo nekaj takšnih stvari, ki pa so povsem človeške in ne specifično slovenske. Zato bi bile morda moteče v tem kontekstu. Jasno mi je tudi, da sem sam v Sloveniji deležen najboljše možne izkušnje nasploh. Občutek imam, da tujci tukaj dobijo boljšo izkušnjo kot drugi Slovenci. Prebivalci Slovenije so ponavadi zelo navdušeni nad tujci, sploh če prihajajo iz anglofonskih držav in se zanimajo za Slovenijo.

Primož Lavre

Zavedam se, da jaz v Sloveniji dobim »greatest hits«, kar se tiče odnosov in obnašanja. Moteče so predvsem birokratske zadeve, ampak to je zelo relativno. Vsaka država ima svojo birokracijo. Prej sem živel v Italiji, tudi tam je vse birokratsko zapleteno, ampak na koncu nič ne funkcionira. Tukaj je zapletena birokracija, ampak na koncu funkcionira. Vse moraš vzeti s ščepcem soli in z zavedanjem, da je vse relativno. Še vedno sem nad Slovenijo enako navdušen kot na začetku. Globlje ko spoznavam to okolje, bolj v njem najdem stvari, ki so mi všeč. Še vedno sem isti pozitivec.

Vaša žena je Slovenka, tukaj imate družino, nekako je razumljivo, da ste se aklimatizirali v to okolje. Ampak, če pogledate z nekaj distance na Slovenijo, je to tudi sicer po kriterijih tujca idealno okolje za življenje, predvsem za otroke in družino?

Točno to sem zelo proaktivno raziskoval več let. Z ženo sva imela možnost živeti kjerkoli na svetu, ker delava na daljavo. Izbor Slovenije ni bil zaradi logistike ali česa podobnega, ampak zaradi preference. Živela sva v mnogih državah, od enega meseca do leto dni, v Italiji celo več let, in objektivno raziskovala različna okolja. Odločila sva se, da je Slovenija med vsemi državami, ki jih poznava, najboljša, saj nudi največjo kvaliteto življenja. Najlažji in najkrajši način, da Slovenci razumejo, kaj s tem mislim, je, če se pošalim, da je Slovenija kot Spar – najboljše razmerje med kakovostjo in ceno. V tej šali je tudi nekaj resnice.

V drugih državah lahko lepo živiš, če veliko zaslužiš. Ponekod življenje celo manj stane, toda kvaliteta življenja ni takšna kot tukaj. Tukaj sem torej našel najboljše razmerje. Veliko je tudi drugih miniaturnih detajlov, o katerih lahko rečem, da so super. Preden sem imel otroke, sem si želel živeti v Rimu, mojem najljubšem mestu, ali pa v Londonu. Ko dobiš otroke, nenadoma začneš drugače razmišljati. Pomembne postanejo nekatere stvari, o katerih prej nisi razmišljal, na primer čistoča, varnost, dostop do narave, vrtec, zdravstveno zavarovanje. Nikjer ni to utopično urejeno, ampak Slovenija je najbližje tej utopiji.

Se to odraža tudi v knjigi Slovenoljub, ki je, čeprav ta izraz morda ni najbolj primeren, neke vrste reklama za Slovenijo?

Niste napačno rekli. Res se sliši kot reklama, ker sem v resnici iz srca tako navdušen, kot je napisano. Ne tako zelo navdušeni Slovenci bodo mislili, da je to morda čudno, češ kako lahko tujci vidijo vso to lepoto, če je oni ne vidijo. Največji in najlepši odziv, ki sem ga dobil na knjigo, je bil ta, da so bili slovenski bralci, potem ko so knjigo prebrali, bolj ponosni na svojo državo kot prej. To je bil tudi eden izmed ciljev. En cilj je, da priporočim Slovenijo tujcu, da pride sem na počitnice. To ni težko. Težje je prepričati Slovenca, ki misli, da bi bilo boljše živeti kje drugje, da pravzaprav živi v idealni državi. To, da jim uspem pokazati, kako super je v Sloveniji, se mi zdi vsekakor večji dosežek kot za Slovenijo navdušiti tujce.

Se Slovenci premalo zavedamo, kaj imamo? Veliko ljudi je recimo v obdobju pandemije s turističnimi boni, ki so jih morali izkoristiti v Sloveniji, na novo spoznavalo Slovenijo oziroma opazilo lepote, ki so šle prej mimo njih.

Ali ni to lepo? Mislim, da je to na neki način problem ali pojav pri domačinih. V Kamniku je recimo svetovni mini privatni muzej Sadnikarjev muzej. Muzej je v lasti ene družine, obiščejo ga lahko vsi, ampak se morajo prej najaviti. Vsak Kamničan najverjetneje muzej obišče enkrat z osnovno šolo ali z gimnazijo in to je to. Jaz sem hodil mimo njega tisočkrat in sploh nisem vedel, da obstaja. Če te svet prisili, da svet gledaš od znotraj, ne od zunaj, potem lahko najdeš tudi stvari, ki so pred tvojim nosom. To je še bolj zanimivo in presenetljivo. To je bil eden od redkih plusov iz tistega obdobja pandemije. Poleg tega, da smo lahko delali na daljavo, smo naše okolje lahko spoznavali z novimi očmi. Ponavadi imaš občutek, da je vse, kar je boljše in bolj zanimivo, zunaj. Če si se prisiljen osredotočiti zgolj na svoje okolje, pa vidiš, da je pravzaprav tudi tukaj vse zelo v redu, da je bogat izbor stvari. Moraš pa malce proaktivno razmišljati v tej smeri, sicer gredo lahko stvari mimo tebe in jih sploh ne opaziš.

Primož Lavre

Slovenci, se mi zdi, zelo radi potujemo. Čeprav smo maloštevilni, se bo, tudi ob izbruhu kakšne krize na kateremkoli delu sveta, vedno našel tam tudi kakšen Slovenec, ki bo potem o tem poročal recimo v televizijska poročila. Slovenijo pa, kot se zdi, povprečen Slovenec slabo pozna, veliko rajši raziskuje tujino. Je to naša posebnost? Kako je s tem recimo pri Američanih?

Slovenci so res dobri popotniki. Američani jim ne pridejo blizu. Več kot polovica Američanov sploh nima potnega lista. Ne vedo, kaj je zunaj Amerike, niti jih to ne zanima. Tisti del populacije, ki vendarle potuje, obišče ponavadi največje znamenitosti v Evropi. Iščejo kraje, za katere so slišali, da so zanimivi, vendar pa ne raziskujejo novega okolja proaktivno. Majhen delček Američanov, ki so bolj bistri in svetovljanski, razmišlja drugače. Recimo, tisti, ki pridejo v Slovenijo, so že bližje temu, ker so najverjetneje že obiskali vse druge evropske znamenitosti in so slišali, da je Slovenija zanimiva. V tem smislu so Slovenci daleč boljši popotniki kot Američani in mogoče celo boljši kot drugi Evropejci. Velikost države je takšna, da hočejo raziskovati stvari zunaj Slovenije. Poleg tega so Slovenci dobri v tujih jezikih in tudi zaradi tega lažje potujejo.

V Sloveniji se recimo že leta, še od mojega otroštva dalje, poudarja, da mora vsak otrok izkusiti počitnice na morju. V to smer so naravnane tudi različne dobrodelne akcije oziroma dejavnosti društev, ki želijo tudi otrokom iz socialno ogroženih družin omogočiti letovanje na morju. Kako vi kot Američan gledate na to? Ni skrivnost, da v Ameriki, čeprav je to resda ogromna država, velik del populacije ni nikoli videl morja od blizu.

V Ameriki je res čisto drugačna dinamika. Obstajajo podobne pobude, toda skoraj vse filantropične stvari so v zasebni sferi. Ničesar ne pokriva vlada in vse je zelo lokalno naravnano. Mislim, da v New Yorku obstaja ena skupina, ki pelje otroke na Long Island, ki je eno uro stran, da tam plavajo. Nekaj takega obstaja, ampak to je vse v okviru nekih mikro zasebnih filantropičnih organizacij, ki dobijo denar od državljanov. Ampak Amerika ima drugačen davčni sistem. Če Američan donira ali stvari ali denar kaki neprofitni organizaciji, bo plačal manj davka. To za bogate tako funkcionira, da bodo, tudi če bodo v dobrodelne namene dali veliko denarja, imeli na koncu leta še vedno več v žepu, kot če bi plačali davke. Na ta način imajo oboji korist; oni imajo več v žepu, državi pa ni treba financirati filantropičnih dejavnosti. To je čisto drugačen sistem kot v Sloveniji.

Amerika je tudi zelo razdeljena na različne socialno-ekonomske skupine, ki, po pravici povedano, ne govorijo med seboj. Če to ne vpliva neposredno na posameznika, ga ne bo niti zanimalo, kaj se dogaja na nekem drugem geografskem območju ali pa v okviru neke druge socialno-ekonomske skupine. Majhnost Slovenije omogoča tudi neke vrste kompaktnost. To se mi zdi šarmantno, da veš, kaj se dogaja, in imaš občutek, da je vse pod nadzorom. V Ameriki je vse tako kaotično, da imaš že svoje mesto težko pod nadzorom. Amerika je tudi zelo velika. Če živiš nekje vmes, moraš več dni potovati z avtom do morja ali pa leteti. Tudi zato marsikdo ni nikoli videl morja.

Je prednost Slovenije, njene majhnosti in geografskega položaja tudi v tem, da imaš vse na dosegu roke; gore, morje, v končni fazi tudi vso Evropo, ki ni daleč? Vam je to všeč?

Vsekakor in to mi je zelo všeč. To je bil tudi eden od razlogov, da mi je bilo tukaj zelo udobno živeti. Odkar imam otroke, sicer manj potujem, prej pa sem bil nenehno na kakšnih konferencah ali pa snemal oddaje v tujini. Iz Slovenije je bilo to enostavno. Živim v Kamniku, do letališča imam 15 minut, v manj kot dveh urah si lahko povsod po Evropi, ali pa se pelješ do Benetk ali Dunaja. Za Američane so vse to zelo majhne razdalje. Slovenci ali pa Kamničani včasih rečejo, o Marija, moram iti v Ljubljano, kar je 25 minut vožnje, če ni prometa. Ampak za Američane je tudi vsakodnevna večurna vožnja na delo ali v šolo lahko nekaj povsem normalnega. Če je vse tako relativno blizu, je to res velik plus. Resnično imaš tukaj občutek, da imaš celotno Evropo na dlani.

Nad Slovenijo, kjer živite, ste vsekakor navdušeni. Kje pa ponavadi dopustujete?

Ravno smo se vrnili s potovanja po severni Italiji in Švici. V trinajstih dneh smo obiskali devet lokacij. Super je bilo. Zdaj bomo šli še v Italijo, kjer sta moja starša, nameravamo pa obiskati tudi Dalmacijo.

Verjetno so vas o tem že velikokrat spraševali, pa vendar, katere so po vašem mnenju največje razlike med življenjem v Sloveniji in v Ameriki?

Najbrž sem to že kdaj povedal, ampak še vedno tako mislim, da je največja razlika v tem, kako ljudje dojemajo svoje življenje, kako so zadovoljni z njim. Pri Američanih je ali vse super in so veseli ali pa gre vse narobe in je za to seveda kriv nekdo drug. Če vprašaš ameriškega prijatelja, kako je, in bo rekel »v redu«, to pomeni, da je nekaj narobe. Če odgovori, da je vse super in gre dobro, je to na neki način evforično pretiravanje. Pri tem pa se je treba resno vprašati, kolikokrat v življenju je človek pravzaprav zares evforično srečen. Redkokdaj. Upam, da so ljudje redkokdaj tudi resnično žalostni in nesrečni. Večino časa so pravzaprav nekje vmes, kakšen dan boljše, kakšen dan slabše.

Primož Lavre

Ampak ideja zadovoljstva z življenjem v Ameriki je, da si super. To pa tam skoraj ne obstaja. Pred leti je bila popularna knjižna uspešnica, ki je govorila o stoicizmu, o tem, kako je ta starogrška filozofija uporabna danes. Stoiki so rekli, če me ne boli, če nisem žalosten, če živim, je to dobro. Ni treba zadeti na loteriji vsak dan. Imam občutek, da so Slovenci, tudi če sami ne mislijo tako, večinoma, objektivno gledano, zadovoljni. Mogoče niso zadovoljni s službo, tašča nagaja in podobno, ampak v glavnem so v redu. In biti v redu je dobra stvar. V angleščini bi temu rekel, da so »content«. Ta dinamika, mislim, je bistveno bolj zdrava v Sloveniji. Poleg tega je v Ameriki tako zelo vidna razlika med ljudmi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.

V Sloveniji je skorajda celotna država v isti socialno-ekonomski skupini – nižji srednji razred. Vsi imajo dovolj, ampak bi lahko imeli več. Gredo na počitnice, na pico, nič jim ne manjka. Zaradi tega je manj socialnih stisk. V Ameriki pa tudi prek družbenih omrežij vidimo pretiravanja, kako se nekateri predstavljajo, da imajo vse in je vse super. Človek, ki tega nima in to gleda, se zaradi tega slabo počuti. Če smo vsi v približno istem socialno-ekonomskem razredu, je tudi manj ljubosumja. V Ameriki je prisotno že pravo sovraštvo do tistih, ki so bogati. Če Američan vidi, da je nekdo uspel, to pomeni, da tudi on lahko uspe. Toda če ne uspeva, je jezen. V tem primeru se pokaže negativna plat ameriške samozavesti, češ kako nisem uspel, če sem pa najboljši. Tudi če ni. Ampak za to bo vedno kriv nekdo drug.

V knjigi pišete tudi o tem, kako učenci in študenti v Sloveniji v primerjavi s tujino na predavanjih niso proaktivni, ne sodelujejo, odgovorijo le, ko so vprašani. Je to posledica določene vzgoje, tudi šolskega sistema, ki je, če se navežem na to samozavest, predvsem v preteklosti v veliki meri vzgajal nesamozavestne posameznike?

Temu sem že v prejšnji knjigi Slovenologija namenil posebno poglavje o tem, kako sem hvaležen, da so me vzgajali proaktivno in samozavestno v ameriškem sistemu. To samozavest dobiš v šoli, od staršev in iz socialne okolice. Samozavesti se ne moreš naučiti teoretično, ampak moraš to čutiti in videti v praksi. Vsak dan moraš biti »nafilan« s samozavestjo. To je resnično ena od najmočnejših lastnosti Američanov. Načeloma je to dobro, ima pa tudi svoje temne plati.

Slovenci nimajo tovrstne samozavesti. Redko kateri Slovenec je alfa osebnost. To je škoda. Glede na to, kako so super, imajo premalo samozavesti. To ne pomeni, da moraš vsem na glas povedati, da si super. Ampak način obnašanja, ko greš recimo na sestanek. Če misliš, da je za nekoga privilegij, da sodeluje s tabo, tega ne boš rekel na glas, ampak ljudje bodo to čutili na podlagi tvoje samozavesti in dobili občutek, da si resnično vreden. Slovenci bi bili v marsičem veliko uspešnejši, če bi imeli samozavest, ampak tega jih ne moreš kar naučiti.

Primož Lavre

Je to problem tudi na drugih področjih, recimo v podjetništvu, da si zaradi pomanjkanja samozavesti ne upajo, ker se bojijo neuspeha. V Ameriki je glede tega drugače, če ti ne uspe enkrat, dvakrat, poskusiš še tretjič.

Tudi ekonomski sistem v Sloveniji ni narejen tako, da bi promoviral podjetništvo. Tukaj moraš odpreti podjetje ali s. p., še preden kaj narediš, v Ameriki odpreš podjetje, če kaj zaslužiš, plačaš davek, če ne, pa zapreš in greš naprej. V Sloveniji je podjetništvo birokratsko komplicirano, ker je slovenska država živčna za vsak cent davka. To je malce patetično. V Ameriki je večja spodbuda, da poskusiš. Nič ne izgubiš razen svoje investicije. Lažje razmišljaš zunaj okvirov kot tukaj. To so tiste rahle negativne stvari. Če bi bile tukaj razmere za podjetništvo boljše, bi tudi vlada več zaslužila. Če jih vsak cent skrbi in forsirajo toliko birokracije, je to težje in je manj uspešnih zgodb. Recimo, da je to en vzorec, ki mi v Sloveniji ni všeč. Ampak druge stvari, ki so mi tukaj všeč, odtehtajo tudi to in mi pomenijo veliko več kot odprti trg, ki ga imajo ZDA.

Med naborom stvari, ki so vam v Sloveniji všeč, v knjigi seveda omenjate tudi umetnost. Kako pomembna vam je sicer umetnost v življenju?

Dobro vprašanje, a morda vas bo odgovor presenetil. Všeč mi je, ampak ni pomembna. Mogoče bi pred dvajsetimi leti, preden sem imel družino, odgovoril drugače. Všeč mi je estetsko in intelektualno, tudi čustveno, ampak zame pomembna ni. Pomembno mi je, da imam čas za družino in prijatelje. Če ne bi nikoli več obiskal nobenega muzeja, bi bil morda čisto malo žalosten.

Pravzaprav me je odgovor res presenetil. Ob branju vaših del sem dobila občutek, da vas je v Evropo zvabila ravno umetnost.

Na začetku absolutno. In če bi imel na izbiro, bi vsekakor ves čas hodil v muzeje in cerkve občudovat umetnost. To je dodaten plus. Ko sem bil v preteklih dveh tednih na družinskem izletu, sem šel recimo v muzej takrat, ko to ni bilo moteče za družino, ker niso imeli energije za to in sem šel sam. Drugi muzej sem preskočil in je bilo tudi v redu. Najpomembnejše je bilo, da smo bili skupaj. Če bi me pred dvajsetimi leti to vprašali, bi vsekakor rekel, da je umetnost najpomembnejša.

Primož Lavre

Če pogledate sebe v obdobju, ko ste bili še v Ameriki, preden ste šli v Evropo, kakšno je bilo vaše mnenje o Evropi? Se vam zdi, da Američani mogoče pogosto preveč idealizirajo Evropo?

V Ameriki je to pogojeno s socialno-ekonomskimi skupinami. V tisti, iz katere prihajam, absolutno idealizirajo Evropo. Mislijo, da je tukaj vse boljše, sploh glede kulture, zgodovine, hrane. Vse te estetske stvari v življenju in družina. Razumejo, da v Evropi ljudje več časa preživijo s svojo družino. V Ameriki je zelo nenavadno že, če živiš v istem mestu kot tvoji starši. Večine Američanov Evropa sploh ne zanima, niti ne vedo, kje je. Ampak še vedno je med kakšnimi 340 milijoni Američanov kakšnih 30 ali 40 milijonov takšnih, ki mislijo, da je Evropa najboljša. Pogosto hodijo sem na počitnice in se celo selijo v Evropo, kot moji starši, ker verjamejo, da je tukaj kvaliteta življenja boljša.

So vam starši privzgojili to ljubezen do Evrope?

Absolutno. Moja mama je bila profesorica francoščine in pogosto je poleti v Franciji spremljala skupine ameriških študentov. Midva z očetom sva šla zraven. Od četrtega leta dalje sem poletja preživljal bodisi v Franciji ali Angliji. Nato sem študiral na znanem collegeu v Ameriki, ki je imel podobne programe, kot je tukaj Erasmus. To mi je omogočilo, da sem določeno obdobje v Franciji, v Parizu in na jugu Francije, živel s francosko družino. Hitro sem ugotovil, da mi evropski način življenja ustreza, in želel sem si živeti v Evropi. Glede tega, kako bom prišel do tega, sem bil fleksibilen. Moja ideja je bila, da bi v Evropi opravil podiplomski študij in ujel eno Evropejko. Vseeno mi je bilo, iz katere države prihaja.

Mislite, da je Slovenija dovolj prepoznavna na mednarodni ravni?

Ni zelo prepoznavna, je pa dovolj, saj imamo relativno veliko število turistov. Večinoma gravitirajo na Bled, v Ljubljano in Piran. Tisti, ki poznajo Slovenijo, o njej vsekakor mislijo pozitivno. Tisti, ki je ne poznajo, o njej ne mislijo nič negativnega. Mislim, da je to v redu.