V intervjuju se poglobi v svoje izkušnje, ki jih je pridobil skozi leta, ter razmisli o izzivih v glasbeni industriji. Od spopadov s spremembami v glasu do osebnih preizkušenj, kot je srčni infarkt, deli svoje misli o tem, kako se je spremenil kot umetnik in človek. Njegove modre misli in življenjske lekcije ponujajo vpogled v njegovo ustvarjalnost ter strast do glasbe, ki ostaja neomajna kljub izzivom, s katerimi se spoprijema.

Z Urošem Perićem sta nedolgo začela konkretno turnejo po Sloveniji ob 90. obletnici rojstva Elvisa Presleyja. Kako se počutite, ko ste spet na takšni turneji?

Celotna zadeva je zelo zanimivo uspevala. Prvič, ideja, da ob njegovem rojstnem dnevu nekaj naredimo. Drugo, kar je bolj frapantno, je to, da smo to naredili že v januarju, ki velja za mrtev mesec za glasbenike. Ampak so se razni ponudniki odzvali in lepo sprejeli to idejo. Zazdaj imamo 16 koncertov. Trije so že opravljeni, gremo v nadaljnjih 13.

Potem se bo to še malce raztegnilo v februar in marec, ne vemo, koliko jih bo na koncu. Lepo je, da nastopamo po kulturnih domovih. Tam se kar napolni ljudi. Ni ne vem kako velika cifra, je pa prijetno. V uri in pol se z Urošem izmenjujeva na odru, vse skupaj je lepa užitkarska zadeva za vse nas.

Je drugačen občutek na takšnih koncertih, kjer je manj publike, drugačna interakcija z njo, morda tudi po koncertu, kot pa ko koncertirate v veliki dvorani?

Vsekakor je drugače. Lažje je vzpostaviti kontakt, tudi med samim koncertom. Včasih naprosimo, da nam malo priprejo luči, da se tudi malo vidimo med sabo. Običajno je na koncertih čista tema med publiko. Tukaj smo šli tudi malo v to smer. Ljudje se po koncertu radi tudi rokujejo, in kar je najbolj zanimivo, še vedno so zelo dovzetni za nakup cedejev, čeprav vsi pravijo, da to obdobje umira, da so samo še neki ključki, spotifyji. Moram pa reči, da je še generacija, ki kupuje cedeje, povprašujejo tudi po vinilnih ploščah. Ustrežemo jim v obeh variantah.

Kakšne spomine imate na Elvisa Presleyja? Kako je vplival na vašo glasbeno kariero? Pred leti ste mu posvetili tudi dvojni album Spomini na Elvisa.

To je bilo leta 2002. Tudi takrat je bilo eno jubilejno Elvisovo leto. Takrat sem bil še pri založbi Menart in smo skupaj zgruntali, da bi naredili Elvisovo ploščo. Med snemanjem pa sem dobil idejo, kako bi to bilo, če bi Elvis pel še v slovenščini. Na pomoč mi je priskočil Tomaž Domicelj. Vzel si je 14 dni časa in za vse te komade, ki smo jih že začeli snemati v angleščini, naredil slovenske variante.

Ko je bilo to vse skupaj pripravljeno, sem rekel, naj bo to v končni fazi dvojni album z imenom Spomini na Elvisa. Ena plošča je bila slovenska, druga angleška. To se je izkazalo za fino zadevo, bila je tudi dobro prodana. Tudi v tem Elvisovem letu pripravljamo poseben spomin nanj, ampak bo malce drugačen. Imel bo dodatek Spomini na Elvisa – v živo. Na plošči bodo koncertni posnetki, ki še niso bili objavljeni.

Menda raziskovalci preučujejo tudi vaše morebitno sorodstvo z Elvisom …

Ne vem, kaj bi o tem rekel … Te naše linije, od kod prihajamo, so lahko res zanimive. Ko se je to začelo dogajati, je bilo rečeno, da je njegova linija od prej iz Skandinavije, in da je Presley priimek postal šele v Ameriki, prej pa naj bi bil Presler, kar je podobno Pestner. Naša veja ciganov, Sintov, tudi izvira iz skandinavskih držav. Tukaj je to lahko zanimivo za nekoga. Nekaj so začeli delati za to in čakam, če me bodo morda s kakšnim podatkom razveselili še za življenja.

Kako je prišlo do povezave z Urošem Perićem za omenjeno turnejo? Večina ga pozna bolj po Rayu Charlesu.

Z Urošem se poznava že zelo dolgo. Oba sva iz Celja, imela sva že precej različnih skupnih nastopov. Nekajkrat sem bil tudi gost na njegovih koncertih in obratno. Potem pa naju je najbolj združilo leto 2009, ko je bil v Križankah velik, nabito poln koncert Elvis meets Ray. Takrat sva vsak odigrala svoji vlogi. Jaz sem poskrbel za Elvisov repertoar, on za Rayevega. Na koncertu je bila tudi zdaj žal že pokojna hčerka Raya Charlesa, Sheila Raye Charles. Z nami je tudi pela, predstavila je tudi svojo knjigo o očetu. Od takrat naprej sva se začela bolj povezovati. Večkrat sva se družila in sproti so prihajale nove ideje.

Radi sodelujete z drugimi glasbeniki?

Seveda. Zelo rad. Nove izkušnje si lahko povsod nabiraš, ti od njih, oni od tebe. Predvsem pri delu z mladimi, s katerimi veliko delam, tudi kot producent. Ali pa nenazadnje tudi kot vokalist. Konec lanskega leta sem imel koncert v Križankah. Ideja z ženskimi vokalistkami kot gostjami se je dobro obnesla.

Brbre

Moje dame so postale kar mali zaščitni znak, ki sem ga potem ponovil pri meni nedolgo po koncertu na božični plošči, ki je izšla decembra lani. Vse te punce, ki so bile na koncertu, nekaj z mano pojejo, seveda božičnega, tudi na tem zadnjem cedejuj. Ko sem preštel, sem se za glavo prijel – od veselja, saj je to že moja petdeseta solistična CD-plošča.

V kakšnem spominu so vam ostali vaši začetki v glasbi, ko ste prvič stopili na oder? Bili ste še otrok.

Najprej sem začel z očetom, ki je imel v Celju svoj ansambel. Čisti začetki segajo še v moj prvi razred osnovne šole. Prve izkušnje, pri katerih mi je pomagal oče, so bile najpomembnejše, da sem si potem lahko upal, seveda z njegovo pomočjo, priti tudi v nekatere oddaje, kot so Pokaži, kaj znaš in Veseli tobogan, na televiziji Pionirski TV-studio. To so bile oddaje, ki so potekale v živo, nič se ni snemalo.

Ko se je to malo ujelo, sem uradno leta 1968 začel šteti leta svoje kariere. Takrat je izšla moja prva plošča, »singlica« s štirimi skladbami, po dve na vsaki strani. To smo snemali z ansamblom, ki me je po navadi spremljal v radijskih oddajah. To je bil znani Borut Lesjak, ki ga poznamo kot komponista iz prvih slovenskih filmov, na primer iz Ne čakaj na maj. On je bil takrat mentor mladim. Z radijsko ekipo so hodili po Sloveniji in nabirali mlade za te oddaje.

Moj oče se je hitro povezal z glasbenimi kolegi, in tudi tisti, ki so v Ljubljani že kaj veljali, so se radi pogovorili z njim. Prva plošča je izšla še pri založbi Jugoton v Zagrebu. Takrat še ni bilo slovenskih založniških hiš. Potem je minilo obdobje, ko sem moral malce počakati, da se je glas malo stabiliziral. Potem je šla stvar naprej.

Kakšen je bil prehod od otroškega pevca v odraslega? Ne zgolj zaradi mutacije glasu, ampak tudi glasbe in publike?

Pri glasbi to ni igralo vloge. Če preforsiraš glas sicer ni najbolj dobro, imamo pa tudi pevce, ki jim to ni škodilo, to je Stevie Wonder. On je prve posnetke posnel že kot otrok, potem pa se mu je glas spreminjal, dokler ni prišel do glasu, ki ga poznamo danes. Je pa ves čas snemal.

Veliko uspehov in zmag na različnih festivalih ste imeli v svoji karieri. Je bila v tem kontekstu zmaga na Slovenski popevki vendarle posebna in vas je nekako izstrelila v zvezdniško orbito, če se lahko tako izrazim?

Za tiste čase je bila pomembna. Prva taka resna zadeva, masovna. Veliko ljudi je bilo v dvorani, tukaj je bil tudi televizijski posnetek, pa radijski posnetek. To je bilo pa tudi vse. Ni bilo še postranskih medijev, kot jih poznamo danes. Eno noč po festivalu, ko si odprl radio, se je cele dneve vrtela popevka, posnetki, slovenska glasba 24 ur. Kvečjemu so proti večeru preklopili na kakšne druge kanale drugih republik in od tam predvajali njihovo glasbo. Zdaj je drugače in nas predvajajo nekje ob treh zjutraj. (smeh)

Vedno smo se veselili tudi naslednjega leta. Imeli smo razne mojstre med komponisti in aranžerji, ki so tudi dirigirali svoje stvari na festivalu. Bil je prisoten tudi velik revijski orkester. Vedno smo se spraševali, če je nekdo imel eno leto Privška, mu je naslednje leto kaj napisal Sepe in podobno. V glavnem je bila četverica, Privšek, Sepe, Robežnik, Sos, pri dodanem mogoče še mojster Bojan Adamič in še kakšen od novih. Po navadi so ti glavni imeli na festivalu vsak po tri skladbe.

Dominik Vrčon

Jaz sem imel tudi novinca med komponisti za tiste čase. Čeprav je bil to gospod, ki je pisal pesmi, a jih ni objavil. Bil je kolega z Bojanom Adamičem še v partizanih. Tam sta se veliko pogovarjala o slovenski glasbi. Potem je imel nesrečo in mu je granata vzela vid. Bil je slep do konca življenja. Govorim o Dušanu Porenti. Napisal je skladbo 30 let. Ampak kot sem pozneje slišal, je zametek te skladbe nastal še v času vojne.

Ko je Slovenska popevka ugledala luč na Bledu, je vprašal Adamiča, če bi lahko kaj dal na festival. Pesem 30 let so uvrstili v rezervni program in očitno je nekdo od glavnih pozneje odpadel. Jaz sem takrat že nekaj snemal na radiu. Moj mentor je bil Mario Rijavec, ki je predlagal, da bi preizkusili mladega fanta iz Celja. Tako so me prvič povabili na ta festival.

Isto leto so imeli v Ljubljani še Mladinsko popevko. Ko sem leta 1971 pel tam, je prišel Mario Rijavec s kuverto, v njej so bile note, en trakec, na katerem je bila posneta glasba in besedilo. Rekel je: »Izvoli, boš na Slovenski popevki. Zvadi doma. Aprila snemamo, junija nastopaš.« In to je to. Ko smo snemali aprila, je bil na RTV že prenovljeni Studio 14. Bil sem med prvimi, ki smo snemali v tem studiu. Na dan se je tam zvrstilo po osem pevcev, kot pri zdravniku. V dveh dneh je bilo vse posneto. Potem so pa sledili festival za festivalom do leta 1980. Potem je prišla Pop delavnica in novo obdobje, festivali so zamrli.

Veliko vaših skladb je postalo zimzelenih. Kaj pa vam osebno, so katere posebej pri srcu?

Lahko bi jih razdelil v dve kategoriji: tiste, ki so mi od vseh najbolj všeč in moje avtorske. Če se ustaviva pri avtorskih, jih je posnetih čez 500. Tista, ki je najbolj segla ljudem v srce, je Ljubim te, Slovenija. Nastala je leta 1980. Zdomci so jo lani razglasili za neuradno himno. Posneli so celo videospot z različnimi izvajalci s celega sveta. To je res moj največkrat posnet komad od vseh. Med prvimi, ki sem jih naredil, pa je Vse je lepše, ker te ljubim iz leta 1971. Od vseh bi pa izbral Privškovo Mati, bodiva prijatelja. Ta je tista, ki ima vse: dobro muziko, odličen tekst in aranžma.

Pomembno vlogo v vaši karieri je odigral tudi New Swing Quartet. Pred leti ste se razšli, potem ponovno prišli skupaj.

To je velika zadeva, ki ima čisto svojo tirnico, a je ves čas potekala vzporedno z mojo kariero. Takrat smo videli, da se baterije praznijo, sinergije je bilo vedno manj, in rekli smo, dajmo to lepo zaključiti. Po desetih letih smo se ponovno sestali. Vmes sem imel še eno skupino Pro Anima Singers iz družinskih članov moje žene.

Delovali smo štiri leta, ampak nekako ni bilo pravega menedžmenta, ki bi prevzel tako skupino. Brez tega pa ne gre. Tako da smo tudi mi to opustili. Tudi kot solist sem bil še vedno v povezavi s to duhovno glasbo. Večkrat smo se z nekdanjimi člani dobili in pogovarjali. Nekoč je nekdo omenil, da bi zdaj imeli 50. obletnico, če bi še peli. Kaj pa, če bi? In padla je ideja, da bi naredili pravi poslovilni koncert.

Vse misli so šle v leto 2018. Nameravali smo nastopiti na Festivalu Ljubljana, a zaradi prenove Križank to ni bilo možno, zato je prišel v poštev Zimski festival v Unionski dvorani. V enem dnevu je bilo vse razprodano. Jaz sem bil malo pred tem že v bolnišnici zaradi srca.

Ampak potem se je vse tako izšlo, da sem lahko šel ven, čeprav je zdravnik rekel, da bom zdržal kvečjemu tri pesmi. In sem rekel, kaj pa, če si jaz zamislim, da nikoli ni bilo nič in bom šel normalno na koncert. Dobil sem odpustnico in kar lepo izpeljal koncert. Tudi razpoloženje je bilo pravo, a na koncu sem bil na smrt utrujen. Pozneje smo iz tega celo izdali dvojni CD.

Je bila vloga New Swing Quarteta pomembna tudi za Slovenijo? Nekako ste z božičnimi koncerti ljudem vrnili božič, še preden je bil ponovno državni praznik. Kako se spominjate tistih časov?

Nekih tenzij, da bi nas preganjali ali kakorkoli, ni bilo nikoli niti v Jugoslaviji. Ko smo se odločali, da bi naredili nekaj božičnega, smo razmišljali, da bi naredili popularne stvari in po slovensko. Naš Dare, ki je izvrsten tekstopisec in pesniška duša, je to prevzel in naredil slovenske verzije od Blue Christmas do Jingle Bells. Izdali smo kaseto z naslovom Srebrni zvončki leta 1987. Samozaložniška naklada je pošla že po enem dnevu.

Potem smo morali na hitro pripraviti večjo naklado. Prodali smo 35.000 izvodov. Prodajala se je tudi v kioskih, na tržnici. To je bila, hvala bogu, tudi dobra finančna injekcija za vse nas. To bom kar priznal. Ljudje so to začeli poslušati. In kaj se je zgodilo? Naslednje leto, leta 1990 so se pojavile razne božične skladbe. Zadeva je stekla in od takrat naprej imamo božič.

Dominik Vrčon

Kako so vam mogoče prav božični koncerti ostali v spominu iz tistega obdobja?

To je bilo noro lepo. Imeli smo tudi ansambel. Ljudje so takoj vse znali, vse jim je bilo jasno. Imeli smo potem prvo zamenjavo leta 1988, ko je Rada Razdevška zamenjal Tomaž Kozlevčar, in istega leta smo imeli božični koncert v Cankarjevem domu. Ljudje so z nami peli. To je bil res poseben občutek, ko si videl, kako se ljudje povezujejo ob glasbi, ki jo imamo radi. Tisti trenutki so bili neprecenljivi in so ostali v spominu kot nekaj, kar je preseglo samo glasbo – to je bila skupna izkušnja, ki je povezovala ljudi in jih napolnila z veseljem in upanjem.

Kaj pa Alpski kvintet? Tudi z njimi ste bili, pa ste se razšli in ponovno sestali …

Alpski kvintet je posebna formacija. Naslednje leto bo imel 60 let. Tam so bile etape glasbenikov, ki so se dolgo obdržale. Potem je bil vedno en presek in nova formacija. Jaz sem leta 1985 ravno padel v en tak presek in novo formacijo. Naredili smo nov zvok, drugače postavljali skladbe. Od leta 1985 do 1990 sem imel prvo sezono z njimi. Posneli smo veliko plošč, tudi igrali po Švici, Nemčiji in Avstriji.

Prvo leto, ko smo začeli zunaj igrati, smo imeli še pred začetkom leta rezerviranih 150 terminov za to leto. Imeli so močan menedžment v Avstriji. Do leta 1990 sem se tudi jaz malce utrudil, saj je bila vzporedno še New Swing Quartet in solo kariera. Izpustil sem to za štiri leta, potem pa se je ta formacija, s katero sem sodeloval, odločila, da bi nehala po dveh letih, da bi se jim pridružil za zadnji dve leti. Leta 1996 se je tako zaključila moja druga sezona z Alpskim kvintetom.

Leta 2015 sem ponovno pristopil in v tej tretji sezoni, ki traja še danes, smo ves čas približno isti člani, le da je ansambel zaradi bolezni po nekaterih letih zapustil harmonikar Edi Semeja. Zdaj imamo harmonikarja Cirila Skebeta, spet smo trije pevci: jaz, Mihael Možina in Maja Šturm, ki je pred tremi leti zamenjala Anito Zore. Tukaj so še klarinetist Franjo Maček, trobentač Damir Tkavc in kitarist Marjan Rolc. To je zdaj nabor glasbenikov, ki smo trenutno na odru. Nastopamo manj kot nekoč, saj je večina v službah ali v pokoju, z mano vred. Če se pošalim, smo najboljši amaterski narodno-zabavni ansambel.

Zadnja leta imamo občutek, da je narodno-zabavna glasba prišla v mainstream, kar nikoli prej ni bila. Kako gledate na ta pojav, ki ni nujno dober?

Slabo pa tudi ni. V tem mainstreamu je prišlo do nekaterih ansamblov, v katerih so tudi akademiki. Dali so svoj pečat. Modrijani na svoj način, posnemovalcev imajo, kolikor hočete. Ampak Modrijani so samo eni. Seveda so tudi bolj lahkotni in komercializirani žanri, ki ljudem pihajo na dušo, ampak vedno se najdejo taki, ki delajo dobro, in tisti, ki delajo to bolj mimogrede. Tu je razlika. Ker je veliko tudi šolanih glasbenikov z akademij, je kvaliteta občutno boljša kot nekoč.

Kako ste se spopadli z rivalstvom v glasbeni industriji? Morda z nevoščljivostjo, podtikanji?

Hudih podtikanj ni bilo. Je pa vedno tako, da ti kot fizična oseba proti neki organizaciji ne moreš nič. Če ima ta organizacija take in take poglede na nekaj, si ti lahko še bolj v redu in prepričljiv, pa bodo oni rekli ne. Ena stvar, ki je v Sloveniji zelo prisotna, je ta, da moraš veliko stvari urediti skozi 90 odstotkov nejev, ker se nič ne da, ostane pa 10 odstotkov ljudi, ki vendarle rečejo, dajmo, poskusimo. To je žalostno. To so po navadi strukture, ki z našo stroko nimajo nič, mislijo pa, da lahko naredijo, kar hočejo. To je včasih moteče.

Lipar design

Največji izzivi v glasbeni karieri?

Izzivi še vedno prihajajo. Izzivi so mi nove stvari. Veliko pišem in aranžiram. Začelo se je z letom 1982, ko sem prišel z vojske. Izziv mi je, da napišem kaj, kar do zdaj še nisem. Trenutno se spravljam na nekaj čisto novega, kar mi je glasbeni izziv, ampak o tem še ne smem govoriti.

Je tudi to, da se človek z leti spreminja, izziv ne le v glasbenem smislu, ampak da tudi ostaneš aktualen?

Ja, staramo se. Kot vokalist najprej občutiš spremembe glasu ne glede na to, kam gre. Pri meni se je obseg malo premaknil navzdol, tistih briljantnih tenorskih višin nimam več toliko, sem pa pridobil pri baritonu, včasih tudi kakšno basovsko noto primem. Temu sem se prilagodil. To, da si starejši, imaš toliko izkušenj ter toliko tega pokazati, je ljudem tudi všeč. Zdaj, ko pridem na oder, takoj dobim aplavz. Pred leti morda le ni bilo tako.

Že prej ste omenili težave s srcem. Kako ste se spopadli s srčnim infarktom? Vas je ta izkušnja spremenila? Kako je bilo po takšni izkušnji vrniti se na oder?

Ni tako huda ta izkušnja. Veliko ljudi doživi srčni infarkt ali srčni zastoj. Zdi se mi, da mi je ta izkušnja nekaj prinesla, po vsem tem, odkar sem spet v redu. Po tisti sedemminutni pavzi ali odhodu za tisti čas. Na žalost ne morem reči, da bi se česarkoli spomnil, kaj se je dogajalo v tistem momentu. Pozanimal sem se pri strokovnjakih in so rekli, da je bil to morda prekratek čas.

Če bi bil zares poslan na drugi svet, bi moral biti brez zavesti več kot sedem minut. Jaz sem potem že prišel k zavesti, ampak se mi zdi zdaj, ko se je vse to uredilo, da bolj trezno razmišljam o zadevah. Nekaj mi je pa le v tistem »nultem« času prišlo v spomin, pa ne morem opisati, od kod. Je pa moralo od nekod priti. To zavedanje, misel, pomagaj drugim, delaj dobro, dobro naredi, vse te pozitivne zadeve.

Imam hude miselne kontakte tudi z nekaterimi, kar se bo komu zdelo že znanstvena fantastika, našimi umrli komponisti. Zdaj, ko delam kakšne večje stvari z orkestrom in se znajdem pred dilemo, kako bi to naredil, pisati za big band ni kar tako. Zamislim si imaginarno Jožeta Privška, kako bi on to naredil. Mogoče včasih potrebujem pol ure. In nenadoma se mi vse razjasni in grem hitro to naredit. Tako sem zdaj naredil že veliko aranžmajev za take zasedbe. Nenazadnje sem imel svoje aranžmaje tudi na lanskem koncertu v Križankah, poleg aranžmajev Lojzeta Krajnčana. Jaz mislim, da mi brez te miselne pomoči to ne bi uspelo.

Realno, po vseh vaših izkušnjah in trenutnem stanju v glasbeni industriji je to trd kruh? Gresta hčerki po vaših poteh?

Ne vem, kako se bosta odločili. Ko sta bili mlajši, sta začeli s petjem, kako se bosta za naprej odločili, ne vem. Pustimo jima prosto pot. Ja, ta kruh ni lahek. Seveda, če hočeš stvari dobro narediti, je treba včasih kaj malo pogoltniti. Drugače je pa finon. Če to z ljubeznijo delaš, nimaš težav.