A kako zaobiti trmastega ljubljanskega župana, ki se na srce nacije požvižga, ko kljubuje pokopu posmrtnih ostankov, iznesenih iz Jame pod Macesnovo gorico s sklicevanjem na Ljubljano mesto heroj?

Vemo, že dobre dve leti ležijo v garaži kočevske komunale. Bolje ne vedeti, da jih je ob vseh pogodbah o nedotakljivosti garaže blagoslavljal prejšnji kočevski župnik, prav tako jih blagoslavlja novi.

Vsaj malce podobnih protestov, kot jih Jankovićevemu prijatelju Aleksandru Vučiću prirejajo srbski študentje, pri nas ne bo. To pač niso njihovi boji. Ljubljanski župan se je močno izpostavil s podporo srbskemu predsedniku, pri čemer slovenska politika molči.

Dovolj vemo o tem, kako je bil evropski poslanec Klemen Grošelj na zahtevo Vučića padel z vrha liste stranke Svoboda na evropskih volitvah. Vlada na čelu z Robertom Golobom bi, upravičeno domnevamo, najbrž imela kak vzvod, da pritisne na Zorana Jankovića, ali se kakorkoli dogovori po transakcijskem načelu daj dam, a le zakaj in za koga bi odpirala še to fronto.

Lokalne volitve so čez slabi dve leti in ni rečeno, da si ne bo privoščil bivati na Magistratu še en mandat, četudi bo takrat že blizu dopolnjenih 74 let. Na posvetu pri predsednici konec novembra je prvak SDS Janez Janša predlagal spremembo zakona o glavnem mestu, drugi pa imajo drugačno zamisel, tudi kak uradnik na obrambnem ministrstvu: sprejem državnega prostorskega načrta.

Možnost omenja tudi predsednik NSI Matej Tonin. Ministrstvo za obrambo bi v Ljubljani kupilo zemljišče, vlada sprejela državni prostorski načrt in nato tam zgradila posebno kostnico.

V postopkih državnega prostorskega načrtovanja sicer umeščamo v prostor prostorske ureditve državnega pomena (na primer ceste, železnice, plinovode, daljnovode, elektrarne in podobno), in sicer skupaj s pobudnikom in investitorjem v okviru sodelovanja in usklajevanja z nosilci urejanja prostora in javnostjo. Po razumljivo dokaj zahtevnem postopku vlada sprejme državni prostorski načrt z uredbo.

Namen te uredbe, najti mesto pokopa v Ljubljani za pomorjene pred osemdesetimi let, bi bil resda nekaj posebnega. Tako unikatnega, da bi se Robert Golob namesto Zorana Jankovića zapisal v zgodovino – in srce nacije.