Alex Sharpe na odru deluje skoraj vilinsko, no, odvisno od tega, v kakšni vlogi jo vidite. Zapisana je gledališki glasbi, a na nastopih s Celtic Woman, kjer je opazno, da dame pojejo z dušo, ni bila vedno ravno krhka. Ko smo jo povprašali, kako se spominja časov, ko je delovala kot članica Celtic Woman, je najprej zavzdihnila, kakor bi se zdelo, da je tega vprašanja naveličana, a za Reporter pove, da ni naveličana, le vse skupaj je »back in time«. Navsezadnje je s Celtic Woman posnela eno najuspešnejših plošč ženskih skupin vseh časov, govorimo o leta 2010 izdanem albumu z naslovom Songs from the Heart. 

Primož Lavre

Skupini se je resda priključila kot nadomestna pevka leta 2007. V načrtu je bilo, da bo ostala le tri mesece, a je bila tako sijajna, da je ostala do konca leta 2010 ter skupino nato še spremljala na nastopih leta 2015 in nazadnje 2019. Članice skupine se pogosto menjajo, tiste, ki imajo druge obveznosti, odhajajo, tiste, ki prinašajo sveži keltski veter, prihajajo. Verjetnost sodelovanja je sicer manjša ravno od leta 2019, ko je Sharpe s kolegi ustanovila trio CaraNua.

Otroka šolala na turneji

Vse skupaj torej ni »back in time«, le Sharpe je zelo skromna gospa. Za resno žensko se skromnost tudi spodobi, meni, in prizna, da so bili orjaški spektakli, ki se dogajajo na turnejah Celtic Woman, zanjo najprej povsem drug svet. Tako je prvič izkusila, kako je peti pred več desettisočglavo množico in nato v družbi preostalih deklet Chloe, Orle, Lise in Mairead deliti podpise oboževalcem. »Ko ljudje pridejo v gledališče na predstavo muzikala, hočejo videti karakter lika, ki ga igrate, ko pojete v skupini, in v tako velikih šovih se zlijete z drugimi sodelujočimi, a ne samo na odru«, pripoveduje o tem, kakšna je razlika, če poješ v teatru ali v priljubljeni glasbeni skupini. V teatru je najprej vse predvsem manjše, a razlika v velikosti odra ne vpliva na trud, ki ga sama daje v petje in efekt, ki ga v karieri doživlja.

Primož Lavre

»Veliko mi pomeni, da sem s Celtic Woman lahko usklajevala svoje družinsko življenje, tedaj je bil moj sin Jacob še majhen, vprašala sem, če ga lahko vzamem s sabo na turnejo? Kolegice v tem niso videle nobenega problema, edino, kar jih je zanimalo, je bilo, če bom res na voljo 24 ur na dan. Ko si na turneji, moraš biti vedno v pripravljenosti, in tako sem ogromno dni preživela na poti s puncami sopevkami in svojim sinom, ki je imel komaj šest let,« pripoveduje z nostalgijo, a prizna, da je ravno zato, da bi poskrbela za družino in sinovo vzgojo, skupino tudi zapustila.

To se sliši klišejsko, a odkrito odgovori, da je to pač resnica: »Misliti si ne morete, kako težko je usklajevati garanje na svetovni turneji in istočasno doma šolati majhnega otroka. Najin dom je bil vsakih nekaj dni drugje. Zato sem se nazadnje odločila, da ga dam v običajno šolo, kar pa je zanj pomenilo precejšnjo spremembo. Na oboje sem bila zelo navezana, tako na sina kot na Celtic Woman, zato so te relacije postajale čedalje težje. Že na začetku so se v Celtic Woman trudili, da bi mi stvari olajšali, zato so mi ponudili, da nastopam samo še polovico turneje, a ker se je ena članica odločila, da bend zapusti za zmeraj, to je bila Orla, sem zavzela njeno mesto in delala s polno paro.«

Verjetno nikoli ne bi videla vseh čudovitih mest in nastopala na številnih krasnih krajih, če ne bi sodelovala s Celtic Woman, še meni: »Ampak to in vsak dan peka piškotov ter pomoč pri delanju domačih nalog se enostavno ni izšlo.« No, gospa se zaveda, da ima vseeno orjaško srečo, da si je takšno odločitev lahko privoščila, še zlasti kot samohranilka, kajti v večini zahodnih držav mame ne morejo kar ostati doma in se ukvarjati z družino. Delati morajo in prispevati v družinski proračun, v številnih primerih pa so tako in tako edine, ki ga polnijo. Klepeta s Sharpe ne želimo izrabljati za opozarjanje na pogosto ponižujoč odnos slovenske države do žensk, ki delajo v umetnosti.

Goreča vernica

Sin je danes star že 23 let, zato se pošalimo, da ima sedaj veliko časa in lahko poje, kjer hoče. A kot goreča vernica in članica Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni doda, da ji sedaj vse pomeni Bog. »Odrasla sem v katoliški družini, ampak moja mama se je pridružila Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ko sem jaz bila še zelo majhna, no, v resnici sem bila stara samo eno leto, ko se je baptizirala. Tako sem ves čas odraščanja čutila ljubečo vzgojo tako s strani katoličanov kakor tudi mormonov, pri nas je Bog bil doma. Vzgojena sem bila v duhu, da sem božja hči, in to me je v industriji zabave, ki je lahko tudi zelo kruta, obdržalo v realnem svetu, s pozitivnim pogledom na življenje,« pripoveduje, ko opisuje, kako se veseli nastopa v Ljubljani.

Primož Lavre

Našo prestolnico je obiskala prvič, nastopila pa je v dvorani ljubljanske izpostave Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni v Šiški, kjer si je nastop ogledalo kakšnih dvesto glasbenih sladokuscev. Dodaja: »V vsej karieri sem imela priliko videti neverjetne stvari in zato sem še bolj prepričana, da Bog drži roko nad mojo kariero. Na primer neskončno sem si želela vlogo, a je nisem dobila, toda nato se mi je ponudila druga vloga, še boljša in večja, da nanjo niti nisem upala glasno pomisliti, in je bila moja! Vedno neka višja sila bedi nad mojo uspešno potjo in me povezuje z drugimi čudovitimi kreativnimi bitji.« 

Še enkrat poudari, da je odraščala samo z mamo, saj je oče umrl, ko je bila še dojenček, zato ji je bila očetovska figura, ki jo je v družini predstavljal Bog, še toliko pomembnejša. »Skozi odraščanje sem velikokrat potrebovala očeta, vem, ker sem ta lik pogrešala, čeprav se očeta sploh nisem spomnila, saj je živel samo še nekaj mesecev po mojem rojstvu, a vera mi je bila v veliko pomoč. Na Boga sem se lahko naslonila.«

Primož Lavre

Ker je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni liberalnejša veja krščanstva, smo gospo povprašali še o njenem odnosu do feminizma. Vprašanje jo odkrito začudi, a se hitro znajde in reče, da jo ljudje poznajo kot močno in neodvisno žensko: »Življenje nas dela takšne, kakršni smo. Od spopadanja z življenjskimi izzivi je odvisno, kakšni bomo, a bomo močni in neodvisni. Veliko let sem gledala mamo, kako je morala biti močna in neodvisna, razumljivo se mi zdi, da je to vplivalo tudi na to, kakšna sem postala jaz. Za ženske je dandanes še pomembnejše, da se osamosvojijo in postanejo neodvisne. In zagotovo so ženske v nekaterih stvareh preprosto sposobnejše in boljše od moških, nedvomno pa pri kakšnih drugih rečeh bolj blestijo moški. Menim, da se lahko zelo lepo dopolnjujemo, če se ne, pa se pač ne. Ne bom rekla nič slabega o moških, ne bom pa rekla niti tega, da nisem feministka.« Izmenjali smo še nekaj besed, da feminizem ni sovraštvo do moških, ampak še vedno bitka za enakovrednost in številne pravice, ki nam ženskam po enakovrednosti tudi pripadajo.

Za epilog nam še pove, da je odraščala s kopico glasbenih vplivov, a lahko bi rekla: »Največji učinek je name v nekem obdobju zagotovo imela skupina The Beatles.«