Napoved predsednice NSI Ljudmile Novak, da bo kandidirala za predsednico države, je najbolj vznemirila zlasti podpornike prvaka SDS Janeza Janše. Tako so se na tviterju že pojavili sovražni zapisi zoper njeno kandidaturo, kar kaže na živčnost v največji opozicijski stranki, ker jo je programsko sorodna tekmica prehitela.
V SDS namreč še vedno niso ponudili nobenega kandidata za predsednika države, največkrat se govori o evropski poslanki Romani Tomc, v zadnjem času pa tudi o evropski poslanki Patriciji Šulin in o poslanki državnega zbora Evi Irgl. Nihče v stranki ne ve, s kom bodo šli na predsedniške volitve, saj je vse odvisno od njenega prvaka Janeza Janše.
Ta je medtem na tradicionalnih gorniških počitnicah v Bovcu izjavil, da je SDS edina politična alternativa, ki lahko stvari spremeni na bolje, med svojimi zavezniki pa vidi vsakogar, »ki mu ni vseeno, kaj se dogaja, pa če je naš simpatizer ali pa če ni, pa tudi če nas ima rad ali ne mara«, vsakogar, »ki mu ni vseeno, kaj se dogaja, in se je pripravljen angažirati, iti na volitve in stvari spreminjati.« »Kdor ni proti nam, ta je z nami,« je še dodal predsednik SDS.
Poanta je jasna: če hoče SDS stvari spremeniti na bolje, potem potrebuje zaveznike v vladi, ki bi jo sestavila. Jasno je tudi, da SDS brez NSI ne more sestaviti »desne« vlade, tudi če bo Alešu Primcu ali SLS uspelo priti v parlament (Zmago Jelinčič pa tako ali tako ne more biti resen koalicijski partner SDS). V tem smislu je vojna med SDS in NSi nesmiselna, a napade mora vedno ustaviti močnejši partner, da se šibkejši ne bo več počutil ogroženega.
Spomnimo, da je bila NSI najbolj zvesta partnerica SDS v zanjo najbolj usodnih časih, ko je leta 2013 razpadla druga Janševa vlada in so preostali koalicijski partnerji zahtevali Janšev odhod oziroma imenovanje drugega mandatarja. Pozneje so se odnosi med strankama ohladili, tudi zaradi novega arhivskega zakona, ki pa v končni fazi vendarle ni onemogočil dela raziskovalcem.
SDS so zaboleli (kontra)napadi iz NSI ter izjava Novakove, da so še vedno pripravljeni sodelovati v koaliciji z SDS, vendar ne v vladi pod Janševim vodstvom.
SDS oziroma Janša sta pričakovala, da se bo manjša stranka o vsaki zadevi posvetovala z njimi, NSi si želi več samostojnosti. Ustanovitev Primčeve stranke pod Janševo taktirko so mnogi v NSI videli kot poskus obračuna z njimi. Tudi tviti, s katerimi je prvak SDS spremljal njihov kongres, niso niti malo državniški. Po drugi strani pa so SDS zaboleli (kontra)napadi iz NSI ter izjava Novakove, da so še vedno pripravljeni sodelovati v koaliciji z SDS, vendar ne v vladi pod Janševim vodstvom. A zrela politična vodstva ne kuhajo osebnih zamer.
Podobno kot imajo v SDS pravico, da si sami izberejo predsednika stranke oziroma da stranko tudi po dolgih 24 letih še naprej vodi Janša, imajo tudi v NSI pravico, da za predsednico države kandidirajo Ljudmilo Novak. SDS pa ima možnost, da vsej Sloveniji predstavi svojega kandidata, ki je sposoben premagati aktualnega predsednika države Boruta Pahorja in pridobiti glasove večine volivcev.
A zdi se, da je to misija nemogoče in da je za desnico vseeno najboljša opcija, da Pahor ostane na položaju predsednika države. SDS bo podobno kot NSI svojega kandidata za predsedniške volitve imenovala zaradi kampanje za državnozborske volitve prihodnje leto. Zato so zelo zaskrbljeni, če bo kandidatka male NSI na predsedniških volitvah zasenčila kandidatko ali kandidata velike SDS.
Najhujši udarec bi doživeli, če bi se po kakšnem koli spletu okoliščin zgodilo, da bi se v drugem krogu s Pahorjem pomerila Novakova. Oba imata vsaj nekaj skupnega: tako kot gre Pahor »na živce« precejšnjemu delu levice, zlasti pa Milanu Kučanu, podobno tudi Novakove najbolj ne marajo privrženci Janeza Janše.