Ko sem ga želel poravnati, na novo privezati k upornemu kolu, mi je z že uvenelimi listi ostalo v roki. Brez korenin. Naslednje drevo sem na tem mestu, ki je bilo prepredeno z rovi, zasadil novo mlado sadiko jablane. V izkopano in pognojeno jamo sem namestil kovinsko mrežo, ki po nekaj letih razpade, in s tem zaščitil koreninski sistem. Pred voluharji. Zdaj so lahko poglodali le tiste koreninice, ki so pokukale iz mreže.
Okrog debla pa sem spomladi zasadil še nekaj boba. Ugotovil sem namreč, da voluharjem smrdi, in če le morejo, se ga izognejo daleč naokrog. Seveda mi še dandanes voluharji uničijo kakšno jablano, tudi radič jim tekne, ampak mreža in tudi bob, ta lepo cvetoča stročnica, sta naredila svoje. Res pa je, da v zadnjem času vse bolj pogosto svoje naredita tudi zgodnje pomladna zmrzal in poletna toča. Pridelek gre, jablana, češnje, hruške, fige, slive pa ostanejo. Pri voluharjih, ko se jih loti, pač ne.
Prejšnji ponedeljek je v Studiu City na javni RTV gospodarski minister Zdravko Počivalšek govoril ravno o voluharjih. Človeških, kolikor sem ga razumel. O desnih in levih voluharjih. No ja, povsem verjetno je pozabil tudi na vse tiste vmes, ki se imajo za sredinske. Kaj dosti sicer ni pojasnjeval, kdo so ti voluharji, kako jim je ime, ali jih pozna, jih je kdaj prijavil kakšni nadzorni instituciji, ni povedal, ali je tudi sam med njimi, pa vendarle je zgovorno nakazal, kaj razjeda naš koreninski sistem. Če ga ni že dodobra razjedlo.
Zdravko Počivalšek
Pri rastlinah pomaga bob, delno kovinska mreža, pri tako imenovanih političnih voluharjih pa predvsem delujoč pravosodni sistem, ki poskrbi, da je okrog takih mreža, in čim višja udeležba na volitvah. Če bomo večinsko izvolili voluharje, potem nam tako in tako ni več pomoči in bo to le dokaz več, da jih je preveč in so naš nekoč kolikor toliko zdrav koreninski sistem najedli do amena. V tem primeru nam ni pomoči in bomo slej ko prej padli na tla kot obgrizena mlada jablana. Lahko pa da še ni prepozno in je med nami še kar precej semen trdoživega boba, ki se sicer dolgo kuha, a je trpežen tudi pri pomladanski pozebi. Ki se ne da zlepa, ne v mrazu in ne v vročini.
Ravno taki človeški ali politični bobi, ki lepo cvetijo, bogato obrodijo, so okusni in trpežni, za nameček pa še odganjajo voluharje, lahko našo družbo, ki ima močno načet koreninski sistem, rešijo. Kajti zadnjih trideset let na dolga leta podlage so nas voluharji, taki in drugačni, pravzaprav vseh političnih barv, resnično močno načeli.
A ker verjamem, da smo kot narod trpežni, se ne bom(o) predal(i) pesimizmu. Malikom, o katerih sta v sobotnem Večeru v intervjuju govorila zakonca dr. Spomenka in Tine Hribar, pa naj mladi, ki se počasi angažirajo, na volitvah dajo eno pravo politično zaušnico. Skupaj s tistimi starejšimi, ki še niso oblečeni v krzno. Naj bodo to, kar je bob voluharjem.
