Še bolj pa se je izkazalo nekaj, kar je splošni javnosti ostalo prikrito, in sicer to, da je prišlo do ultimativnega političnega šaha med koalicijsko SD in koaliciji pridruženo Levico in da trenutno Levica v tem šahu premočno vodi. Šarčeva vlada bo tudi zaradi tega spopada zanimiva, saj bo dala končni odgovor na vprašanje, kdo dominira na levem polu slovenskega političnega prostora.
Danes velja, da Levica in SD zajemata iz enakega volilnega telesa. Račun pri tem je enostaven: bolj je SD v koaliciji in bolj je Levica od nje oddaljena, večja bo migracija glasov od SD k Levici. SD bo delovala v impotentni vladi, ki jo bo vedno bolj histerizirala Levica, ta pa bo ob dobrem pakiranju v javnosti vse bolj dominirala na levem delu političnega spektra. Toda če smo iskreni, ta taktika Levice ne bi delovala, če SD sama ne bi delala serijskih napak.
Vzemimo primer Janka Vebra, od katerega se SD ni ničesar naučila in sedaj ponavlja napake v odnosu do Levice. Veber je podobno neortodoksne poglede, kot jih danes injicira Levica, v prejšnjem sklicu državnega zbora bobnal po SD. SD sama pa ni bila sposobna ugotoviti, kaj narediti z Vebrom, ki je postajal iz dneva v dan bolj radikalen.
Namesto da bi reševali problem, so enostavno počakali, da odide iz stranke in pogori na volitvah. SD se je tega poslanca res znebila, vendar se Levice ne bo, saj ni niti najmanjše možnosti, da bi kadarkoli izpadli iz državnega zbora. Zato je taktika čakanja za SD napaka in ne more biti smiselna, če dobršen del njihovega članstva in celo vidni člani v celoti prevzemajo agendo in retoriko bolj agresivne in populistično učinkovite konkurence.
SD je na obeh zadnjih volitvah izgubila glasove najprej jugonostalgičnega in socialističnega volilnega telesa, potem še ljubljanskih salonskih levičarjev. Pred pojavom Levice so to bili klasični glasovi SD, nobena skrivnost ni, da pretakanje teh glasov vedno znova zniža zgornjo mejo, ki jo lahko SD doseže na volitvah. Take odločitve volivcev pa niso nesmiselne, saj je razpon med dejanji in oglaševanjem pri SD izjemen.
SD denimo v predvolilnem času silno obremenjuje vprašanje revščine, Levica pa kredibilno pokaže, da je skrb SD odveč, kajti vladna stranka bi lahko naredila kaj več, kot bila le zaskrbljena. Na primer povečala socialno pomoč in minimalno plačo. Potem nastane problem: v SD vedo, da vladanje ne pomeni zgolj redistribucije denarja, zato tega ne naredijo, v Levici vedo, da vladanje pomeni redistribucijo denarja in to hočejo narediti.
SD govori o rekonstrukciji davkov in problemu previsoke obdavčitve dela, Levica spet pove, kar hoče levi pol slišati: vzemite denar podjetnikom in ga razdelite. To se bo nadaljevalo, vse dokler zadnji volivec SD ne bo nekega dne zbegano ugotovil, da je Levica prava stvar, SD pa zgolj njihova kalkulantska replika. Vsi drugi pa bomo videli, da SD ni več sposobna narekovati dinamike na levici.
Odhod jugonostalgikov, ljubiteljev samoupravljanja in salonskih levičarjev v Levico bi morala biti za SD dobra novica, saj jih nihče več ne vleče v absurdne politične eksperimente, ki so nerealni in populistični.
K razpokam v SD bo vsekakor pripomogel tudi proces hitrega kadrovskega preskakovanja. Primer Dominike Švarc Pipan ne more pustiti stranke nedotaknjene. Kadarkoli se nekdo od zunaj razglasi za ultimativnega simpatizerja stranke in potem doživi fuzijo s stranko tako, da po levi prehiti vse, ki so leta počasi napredovali, se po definiciji vzpostavi nezadovoljstvo v stranki.
Če ob tem izvemo, da je eden glavnih adutov ministrice Katičeve ropotanje šaleškega odseka SD, mora spet nastati nezadovoljstvo. Če ne drugega, se bodo na Dolenjskem vprašali, zakaj naj oni delajo znotraj enovite strukture stranke, če pa je najbolj učinkovito lokalno grupiranje s permanentnim pritiskom.
Vprašal pa se bo tudi kak član SD, ali mora res on delati deset let, da pride do pozicije, ki jo lahko nekdo drug, označen kot super zvezdnik, realizira v pol leta. Pri tem sploh ni pomembno, kako sposobni sta obe imenovani osebi, pomembno je, da se z neprestanimi imenovanji in preskakovanji stopnic v stranki zruši notranja dinamika.
Kaj torej ostane SD? Prvič, odhod jugonostalgikov, ljubiteljev samoupravljanja in salonskih levičarjev v Levico bi morala biti za SD dobra novica, saj jih nihče več ne vleče v absurdne politične eksperimente, ki so nerealni in populistični.
Drugič, SD ima to, česar marsikatera koalicijska stranka nima: predsednika države, predsednika državnega zbora in izjemno izkušenega političnega inženirja, ki obvlada politično sivino v podobi vodje poslanske skupine SD. V teh okoliščinah lahko SD postane bistveno bolj pomembna koalicijska partnerica, kot je danes, saj lahko vzpostavi koordinacijo, ki dejansko da rezultate.
V vladi, v kateri je zaradi razpršitve politične moči tveganje pat pozicije najbolj realna grožnja, bi taka operativnost celotno politično moč koncentrirala v rokah SD. Več bo rezultatov, bolj bo Levica delovala populistično in SD kot resna stranka. Še pomembneje: več bo SD spravila skozi vlado, bolj nepotrebna in radikalna bo postala Levica.
To je edino, kar SD lahko naredi, da preživi v spopadu za volilno telo, ki ga z Levico vse bolj izgublja. S čakanjem, da bo šla Levica stran, tako kot je šel Veber, in z uvažanjem kadrov na visoke pozicije ali s fragmentacijo fevdov, ne bodo prišli daleč, razen če je ultimativni cilj razkol v stranki.
To pa bi bil, glede na pozicije, ki jih imajo danes v svojih rokah, povsem absurden razplet tega političnega šaha. Za vse preostale, ki tega članka ne razumete najbolje, pa tale nauk: Levice ne more zaustaviti desnica, lahko jo ustavi samo levica.