Kakšen ekskluzivistični fanatizem to mora biti, da zavrneš čast, ki ti jo nekdo izkaže, samo zato, ker misliš, da si je nekdo drug ne zasluži! In kakšen samovšečni fanatizem mora biti šele to, da si čez nekaj desetletij pripravljen sprejeti isto čast, ker jo pogrešaš in ker si si v glavi nekako racionaliziral, da so se okoliščine spremenile, ali ker so danes znana neka nova dejstva?

Vsi so isti. Diametralno različni, celo nasprotujoči si ljudje so totalno isti. Sprva užaljene Metke slej ko prej ugotovijo, da hočejo nagrade, časti, odlikovanja, nad katerimi so se prej počutili vzvišene. Ni jim živeti brez formalnega ugleda.

Edina razlika med Svetlano Makarovič in samorehabilitiranimi odlikovanci je v tem, da si ona res zasluži Prešernovo nagrado in da jo terja nazaj z neskončno več stila kot onih pet — ki so v to godljo zvlekli še za vse državotvorne štose navdušenega Pahorja.

Sicer pa to seveda ni več ista voda, isti veter — in ta vrata ne vodijo več v isto hišo.

Večer