Nekdanjemu komunistu Kučanu je svoj glas dalo malo manj kot 794 tisoč volivcev. Za primerjavo, na zadnjih aprilskih volitvah v državni zbor jih je za zmagovito Gibanje Svoboda Roberta Goloba glasovalo skoraj polovico manj, dobrih 410 tisoč.
Kučan je leta 1992 unovčil svoj osamosvojitveni kapital, pa tudi zmago dve leti pred tem proti Jožetu Pučniku. Na funkciji predsednika republike je bil naslednjih deset let, dva mandata, ko ga je na najvišji politični funkciji v državi zamenjal Janez Drnovšek.
V supervolilnem letu 2022 poleg lokalnih jeseni sledijo še predsedniške volitve, že sedme po vrsti. Po Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku, Danilu Türku in Borutu Pahorju se bo v predsedniško palačo vselil novoizvoljeni predsednik oz. predsednica. Po vsej verjetnosti bo to spet nekdo, ki bo prišel z levega političnega pola, desnica na predsedniškem stolu še ni imela svojega človeka in ga, kot zdaj kaže, tudi letos ne bo dosegla.
Če bo Anže Logar rekel ne, bi lahko Janša po žerjavico v ogenj poslal žensko – razvpito psihoanalitičarko iz Moravč Nino Krajnik, morda celo njenega medijskega promotorja Jožeta Možino.
Največ možnosti za zmago bi lahko imel kandidat s podporo vladajočega Gibanja Svoboda. Prvič v zgodovini bi lahko na predsedniški tron prišla ženska. Na tej bolj kot ne protokolarni funkciji se že vidita tako Marta Kos kot Nataša Pirc Musar. Obe namreč resno razmišljata o predsedniški kandidaturi, mediji pa se že sprašujejo, ali bosta kandidirali druga proti drugi.
Vrnimo se tri desetletja nazaj v leto 1992, ko je Kučan zmagal že v prvem krogu, tako kot je tudi pet let kasneje. Obakrat je imel sedem protikandidatov, na prvih volitvah je največ glasov med njimi prejel Ivan Bizjak (21 odstotkov), na drugih leta 1997 pa Janez Podobnik (18 odstotkov).
Kandidati desnice niso imeli nobenih možnosti proti Kučanu. Legendarni France Tomšič, ki se je leta 1987 proslavil s stavko litostrojskih delavcev in je bil prvi predsednik Socialdemokratske zveze Slovenije, predhodnice današnje SDS, je prejel le borih 0,63 odstotka glasov.
Podoben polom (1,5 odstotka) je leta 1992 doživel tudi Ljubo Sirc, še en politični disident in liberalni ekonomist svetovnega slovesa, ki je kandidiral na listi LDS, a je na koncu ostal sam in brez podpore, saj je članstvo stranke množično glasovalo za Kučana.
Leta 2002, ko je Slovenija na volitvah spet izbirala predsednika, ki bo na tej funkciji nasledil Milana Kučana, je bil desni pol še najbližje zmagi, saj sta bila v igri dva močna kandidata – France Arhar in Barbara Brezigar. Ker bi prvi guverner Banke Slovenije lahko resno ogrozil kandidaturo Janeza Drnovška, ga je nasprotna politična stran torpedirala z afero o njegovi visoki plači na mestu predsednika uprave zdravstvene zavarovalnice Vzajemna.
Janez Janša in Anže Logar
A desnica je na srečo imela še eno železo v ognju – tožilko Barbaro Brezigar, ki si ji je uspelo uvrstiti v drugi krog, kjer je prejela 43,48-odstotka oz. dobrih 451 tisoč glasov (41 tisoč več kot Gibanje Svoboda 24. aprila letos). Pred dvema desetletjema je bila desnica še najbližje volilni zmagi, Slovenija pa je imela priložnost dobiti prvo predsednico države, a so jo volivci zapravili in namesto Brezigarjeve izvolili Drnovška.
V drugi krog predsedniške tekme se je pet let kasneje uspelo uvrstiti še predsedniku osamosvojitvene vlade Lojzetu Peterletu, ki so mu ankete na začetku napovedovale celo zmago, a ga je v drugem krogu, še bolj kot leta 2022 Drnovšek Brezigarjevo, porazil Danilo Türk. Slednji je dobil kar 68, Peterle pa le 32 odstotkov (318 tisoč) glasov.
Na zadnjih dveh volitvah v drugem krogu ni bilo več kandidata desnice. Pred desetimi leti sta se spopadla dva levičarja – Türk in Borut Pahor, zgodba se je ponovila še leta 2017, ko je sedanjega predsednika skorajda porazil Marjan Šarec. Finalna bitka je bila še najbolj tesna v zgodovini slovenskih predsedniških volitev, saj je Šarec prejel 47, Pahor pa 53 odstotkov glasov. Trem kandidatkam desnice Romani Tomc (SDS), Ljudmili Novak (NSI) in Angelci Likovič se ni uspelo uvrstiti v drugi krog. Vse tri skupaj niso dobile niti toliko glasov kot drugouvrščeni Šarec.
Nekaj mesecev pred letošnjimi predsedniškimi volitvami slovenska desnica še vedno ni predstavila svojega kandidata. Najbrž zato ne, ker ga sploh nima. Ker so očitno že vnaprej vrgli puško v koruzo. K temu je verjetno pripomogel tudi velik poraz na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Janez Janša je v predsedniški tekmi skuril že dva evropska poslanca – Milana Zvera in Romano Tomc, zdaj čakamo na tretjo »žrtev«. Govori se o Anžetu Logarju, ki se je že pred štirimi leti žrtvoval v županski tekmi v Ljubljani in pogorel proti Zoranu Jankoviću. Če bo Logar tokrat rekel ne, bi lahko Janša po žerjavico v ogenj poslal žensko – razvpito psihoanalitičarko iz Moravč Nino Krajnik, morda celo njenega medijskega promotorja Jožeta Možino.
Pravo vprašanje pa je, zakaj za predsednika republike ne kandidira Janez Janša? S tem bi gotovo kronal svojo bogato in dolgoletno politično kariero. Se boji poraza? Saj ne bi bil prvi. Poraz namreč.
