Obenem farbajo volivce, kot da jih zanima vse drugo, razen tega milijona. Ki jim ga pri nas lahko zagotovi predvsem Kučan s svojim vplivom. Kot ponavadi bo tudi letos vtaknil svoj nos v volitve, ko bo na Forumu 21 v četrtek na posvetu Evropske volitve: kakšna bo prihodnost Evrope gostil izbrane kandidate za bruseljske milijonarje, da jim podeli predvolilni žegen.
Da jim gre predvsem za milijon v Bruslju, je potrdila Kučanu ljuba kandidatka, nosilka liste NSI, Ljudmila Novak, ko je izjavila, da nekateri širijo »antipropagando« o tem milijonu evrov in da to sploh ni visoka plača – morda v Sloveniji, ne pa v Nemčiji?! Dokler jo Kučan razglaša za žlahtno desnico, lahko upa na še en milijon evrov v Bruslju. Podobno velja za nosilko liste Kučanove stranke SD Tanjo Fajon.
Ta zase pravi, da se bori proti statusu quo in proti vedno večji razliki med revnimi in bogatimi. Hkrati je ne moti, da je prav njena stranka SD utelešenje statusa quo kot dedinja propadle komunistične partije, Fajonova pa z milijonsko plačo odločilno prispeva k razslojevanju in večanju razlike med revnimi in bogatimi pri nas, saj bo verjetno dobila še en mandat in še en milijon več v svoj žep. O tem seveda molči kot grob. Zaradi medijskega pranja možganov upokojenskih volivcev, ki se nagibajo pretežno v levo, ne zanimajo dejstva o Fajonovi, temveč Kučanov žegen, in tega Fajonova kot Kučanova favoritka že dolgo ima.
Dejstva so namreč dobra le, če jih lahko mastno unovčiš. Tako Kardeljev vnuk Igor Šoltes zdaj ne prikriva več, da je Kardeljev, kot smo to lahko videli iz piarovskega prispevka Suzane Kos v Delu. Saj gre vendarle za še en milijon evrov v Bruslju, ki mu ga lahko priskrbijo upokojenci, ki so, kot rečeno, pretežno nagnjeni v levo in poleg Tita častijo tudi Kardelja.
Ker Šoltesu zazdaj pred temi volitvami kaže veliko slabše kot pred volitvami 2014, mu ne zadostuje zgolj Kučanova podpora, temveč potrebuje podporo celotne tovarišije. Podobno velja za Zmaga Jelinčiča, ki bo pred volitvami v rdečem maju spet kakšno lepo povedal o Titu, kakšno grdo o EU, za nameček podprl še Šarčevo vlado v parlamentu, in že se mu bo že nasmihal poslanski mandat v Bruslju. Kučanovcem je pri nas vse dovoljeno, saj cilj, pardon, milijon evrov v Bruslju, opravičuje sredstva.
O resničnosti tega mota pričajo tudi v SDS, kjer dan in noč izvajajo lov na Kučana in kučanovce, vendar na skupni listi SDS+SLS za EU volitve kandidirajo vsaj trije kučanovci. Nosilca liste Milana Zvera je hvalil Kučanov dolgoletni kompanjon, Janez Kocijančič, ki je Zvera vzel v bran pred kritiko kolega Boštjana Turka in v odzivu na njegovo kolumno zapisal, da Turk Zveru ne seže do kolen. Janša in njegovi iz SDS se od tega presenetljivo niso distancirali, čeprav vse po vrsti, in to večinoma brez enega samega dokaza, zmerjajo kot kučanovce in člane Foruma 21!
Kandidati se grebejo za milijon evrov, da bi si zagotovili lagodno življenje na visoki nogi za malo dela in še manj odgovornosti. Obenem farbajo volivce, kot da jih zanima vse drugo, razen tega milijona.
Med kučanovce na listi SDS+SLS se uvrščata tudi Franc Bogovič, ki je že bruseljski milijonar in se ni branil podpore Silva Gorenca, in Franc Kangler, ki je podprl Kučanov nacionalni interes v pivovarski vojni pred skoraj 20 leti. Takrat je šlo za milijone za Kučanove pivovarske forumaše, danes pa gre za milijon evrov za Kučanove kandidate v Bruslju. Vse te povezave kandidatov na listi SDS+SLS s Kučanovim omrežjem Janše ne motijo, saj očitno računa, da bo imel od tega korist!
V kampanji je svoje kučanovske barve razkril tudi član SDS Žiga Turk, ki kandidira na listi NSI. V svojem prilizovanju levici je šel Turk tako daleč, da je večkrat javno zanikal, da je Kučan stric iz ozadja in pri tem uporabil kučanovsko metodo posmehovanja, češ da gre za pravljico za lahko noč. Vprašamo se lahko, zakaj ta samooklicani specialist za medije sploh kandidira na desnici? Raje bi se ponudil denimo Šarčevi LMŠ, ki je snubila kandidate, kot je Slavko Bobovnik, in se je potem morala zadovoljiti z novinarko Ireno Jovevo, ki prihaja iz Kučanu vedno naklonjene POP TV.
Joveva kaže vso gnilobo slovenskih dominantnih medijev in v svojih slabih predvolilnih nastopih vsakič znova potrdi, zakaj so slovenski novinarji tako ubogljivi. Zlasti televizijci so zgolj talking heads, govoreče glave, ki bolj redko mislijo s svojo glavo. Službe ne dobijo zato, da mislijo, temveč da ubogajo in delujejo kot podpora ideologiji. Podobno kot šef Joveve, premier Šarec, ki kot nekdanji igralec zgolj ponavlja besede, ki mu jih vseskozi drugi pišejo iz ozadja.
Da so igralci lahko slabi politiki, je potrdila Violeta Tomić, ki se je prejšnji teden zelo slabo odrezala na soočenju vodilnih kandidatov strank za predsedovanje Evropski komisiji. A to levim dominantnim medijem sploh ni pomembno, saj želijo Tomićevo na vsak način zrniti do poslanskega stolčka in milijona evrov. Tomićeva je pač članica Kučanu ljube Levice, ki to stranko podpre pred vsakimi volitvami, zato je vse drugo nepomembno.
Tako Tomićeva v Sloveniji pred vsakimi volitvami prodaja buče, saj ve, da ji nihče ne bo postavil pred dejstva. Da se je denimo pred prejšnjimi EU volitvami kot vstajnica v politiko izstrelila z vstajniško parolo o velikem znižanju poslanske plače in v vstajniškem slogu napovedala, da bo k drastičnemu zategovanju pasov pozvala tudi druge poslance, danes pa se od te izjave distancira in meni grozi s tožbo, ker sem opozorila na njeno predvolilno dvoličnost?!
A koga to briga, dokler jo podpira Kučan in ji dominantni mediji delajo propagandno, je na varni strani radarja. Enako kot so na varni strani radarja vsi drugi Kučanovi kandidati.