Omerza sesul partijskega »kozlostrelca«: zanikanje udbovskega terorja ter čveke o Janši in Bavčarju

Največji je tale: "V času Kavčičeve vlade je prišlo do sprostitve policijskega nadzora in državne varnosti.« Ohranjena udbovska in režimska dokumentacija, ki jo pregledujem že 15 let v državnem arhivu, tega ne potrjuje, niti najmanj! V teh letih ni nobene »udbovske sprostitve, vse poteka »normalno«, »utečeno«, in naši tajni politični policaji vneto zalezujejo »življenje drugih« doma, v zamejstvu in v pravi tujini.

To nesmiselno »sprostitveno« trditev Ivan Rudolf poveže s prihodom velikega emigranta Cirila Žebota, z njegovim obiskom v Sloveniji pa Udba ni imela nič, kajti dovolil ga je visoki politik in komunist Stane Kavčič in ne Udba, ki je bila kot politična policija komunističnega vrha zgolj ubogljiva služkinja politike.

Zato je jasno, zakaj so se Kardelju dvignili lasje, ko je izvedel, da je Žebot, njegova nesojena politična žrtev, v Sloveniji.

Res pa je, da je bila to docela samovoljna odločitev komunističnega predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča, za katero vrhovni slovenski komunistični šef in vladar socialistične Slovenije Edi Kardelj ni vedel nič. Ko je izvedel, da je Ciril tu, to »veselo« novico mu je na Bled sporočil po telefonu Janez Vipotnik, mu je zgroženo dejal: »Ni mogoče. Zaprite ga!« Vipotnik mu je odvrnil: »Ne moremo, ker ga je Kavčič povabil v Ljubljano.« In odgovor vsemogočnega Edija: »Potem pa ga takoj ekspedirajte na mejo!« Nemudoma po tem ustnem ukazu je Vipotnik klical Staneta Kavčiča, da mu sporoči, kaj je potrebno promptno storiti. In Žebot je moral na hitro pobrati šila in kopita.

Vse to sem dokumentirano popisal v knjigi Velikani slovenske osamosvojitve in Udba, s podnaslovom Ciril Žebot - Peter. V tej knjigi sem natančno in dokumentirano opisal tudi, kdaj in zakaj je Kardelj hotel s svojo morilsko eksadriljo (VOS) umoriti Cirila Žebota, in to z vaškimi stražami, ki jih omenja Rudolf v zvezi z Žebotom, nima nobene zveze, ker je bil umor načrtovan večkrat (a ni nikoli uspel!) pred pojavom prvih vaških straž. Zato je jasno, zakaj so se Kardelju dvignili lasje, ko je izvedel, da je Žebot, njegova nesojena politična žrtev, v Sloveniji.

V taisti knjigi tudi popisujem, kako so potem zaradi tega Stanetu Kavčiču prali glavo Tito et consortes na Brionih, leto dni pozneje. Kavčič se je izmotaval iz te godlje, kakor je vedel iz znal, a na koncu je vendarle, kot se za komunista spodobi, samokritično »priznal, da je bila njegova napaka, ker ni bolj energično reagiral, ko ga je tovariš iz njegovega kabineta obvestil, da namerava Žebot priti v Jugoslavijo.«

Toda sočasno je poudaril, »da je on pregnal Žebota iz Jugoslavije«. Pri tem seveda ni poudaril, da je to storil na zahtevo Kardelja, ki mu jo je prenesel Vipotnik. Takrat jo je še dobro odnesel, no, čez dobra tri leta pa se ga je Kardelj dokončno odkrižal, pa ne zaradi Žebota ali cestne afere, ampak zato, po mojem mnenju, ker je začel propagirati delavsko delničarstvo. S tem je prekoračil Rubikon, ker ga je Kardelj obtožil, da zagovarja kapitalistično izkoriščanje človeka po človeku!  

In Ivan Rudolf? Vse je zmešal v intervjuju in dejal glede Žebotovega obiska tole: »Udba pa je to dopustila. Kavčiču so očitali, da je on dovolil njegov prihod. Jaz vem,« nadaljuje Ivan z narejeno naivnostjo osemletnega otroka, »da o tem ni bil obveščen.« Haha, malo morgen!  Stane je vedel vse! Udba z dovoljenjem za obisk ni imela nič!

In Ivan Rudolf? Vse je zmešal v intervjuju in dejal glede Žebotovega obiska tole: »Udba pa je to dopustila. Kavčiču so očitali, da je on dovolil njegov prihod. Jaz vem,« nadaljuje Ivan z narejeno naivnostjo osemletnega otroka, »da o tem ni bil obveščen.« Haha, malo morgen!  Stane je vedel vse! Udba z dovoljenjem za obisk ni imela nič! Je pa seveda Žebota po prihodu v domovino kar naprej sledila! Če novinar Ervin Hladnik - Milharčič intervju podnaslovi z Ivanovimi besedami Stane Kavčič ni padel z neba, jaz pripominjam, da pa je z neba je očitno padel Rudolfov Ivan!

Ampak še ni konec kozlov, kajti na koncu intervjuja mu uspe ustreliti še enega kozlovskega kapitalca. Na vprašanje Hladnika, ali je vedel, »da je Kavčič pisal dnevnik?«, je odgovoril: »Ne. Vedel sem da nekaj piše. Leta 1982 sem bil v Sloveniji in sva se dobila. Veliko sva govorila. ‘Pišem,’ mi je rekel. ‘Čutim potrebo, da pišem. Ne vem, kako se bo to končalo.’ Kot zapuščino jih je dal Niku Kavčiču, ki je bil njegov zaupnik in zelo pošten človek. Bil pa je nekoliko naiven pri ocenjevanju ljudi. Za objavo je izbral Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Ta prava dva. Nekdo mu je rekel, ali res ni mogel počakati, da pridem nazaj. ‘Mudilo se je,’ mu je odgovoril. Kavčičeva vdova je bila pogosto pri nas na večerji. ‘Veliko je izpuščenega,’ je povedala. ‘Vse, kar jima ni ustrezalo, sta izpustila. Stane je računal, da bo Kučan postal resen vodja v Sloveniji, pa sta vse ven vrgla.’ To je bilo nepotrebno.«

Uf, koliko laži na enem kupu! Ne vem, katero vdovo misli Rudolf – Nikovo ali Stanetovo? Verjetno Stanetovo Angelco. Nikova soproga Zdenka je pretipkavala Kavčičev dnevnik in Niko je to nosil na podjetje Mikro Ada, kjer smo vse, kar je prinesel od doma, postavili na računalnik, tam se je delal tudi prelom, vem, ker sem bil kot direktor tega računalniškega družbenega podjetja zraven. Delala se je sicer redakcija, a Niko je vse vedel, nič ne bi moglo biti izpuščeno, če on tega ne bi dovolil! Če je bilo kaj izpuščeno, je to edinole lahko storila soproga Zdenka po Nikovem nalogu, ko je doma pretipkavala originalni dnevnik.

In jaz sumim, da je »poštenjak« Niko nekaj izpustil, kar se tiče njegovih kriminalnih rabot okoli nakupov orožja za Teritorialno obrambo, saj o tem piše Stane Kavčič CK novembra 1974, a tega v objavljenem dnevniku ni! V državnem arhivu je to pismo ohranjeno, in nemogoče je, da tega pomembnega pisma Stane Kavčič ne bi dnevniško omenil in prepisal, a ker je tam »nelepo« omenjen Niko Kavčič ga v Stanetovi knjigi Dnevnik in spomini ni! O tem si lahko vsakdo več prebere v moji in Pezdirjevi knjigi Kriminalni temelji Teritorialne obrambe in NLB (str. 248, 249).

In sploh, gospod Rudolf, kozlostrelec, Kučan je (in to pozitivno prikazan) v dnevniku! Pojma nimate, Kavčičev Dnevnik in spomini (1972–1987) si preberite, potem pa streljajte kozle! To, da ne marate Bavčarja in Janše, še ni opravičilo, da lahko širite čveke! Jaz vam ne verjamem, da vam je to o Bavčar-Janševi cenzuri govorila Angelca, ker je dobro vedela, da Kučan nastopa v dobri luči v Stanetovi »spominsko-dnevniški« knjigi!

Poleg tega smo z Angelco po izdaji Kavčičevih spominov vzpostavili prijateljske odnose (Bavčar, Janša, Korsika in jaz) in večkrat nam je izrazila hvaležnost, da smo so si upali takrat izdati (marca 1988), delali smo v popolni konspiraciji (tako smo si naivno domišljali), režimu neljubo knjigo in mimogrede tudi prvo »namiznoračunalniško« knjigo v Jugoslaviji. Sama hvaležnost jo je bila, ne pa da bi nam očitala, da bi kaj izpustili! Jaz sam sem se veliko pogovarjal z Angelco, ko sem pisal knjigo Cestna afera (izšla 1989), nikoli ni glede Stanetovih »spominov« česarkoli očitala Bavčarju in Janši!

Stane Kavčič je kot kača noge skrival, da piše spomine. Ker je vedel, da ga Udba stalno zalezuje (kodni nadzor se je imenoval Stankovič in Delničar), si je celo stesal nekakšno hiško iz lesa, da bi v njej neopazno tipkal, spominski dnevnik pa je zakopal v strunjanskem vikendu! Zato sem bil zelo presenečen, ko sem v splošnem poročilu Udbe za leto 1982 prebral, da Stane Kavčič »razmišlja o tem, da bi še sam napisal spomine … Do sedaj še nismo ugotovili, da bi začel s pisanjem spominov.«

No, sedaj pa vidim, da je bil Stane precej nepreviden, ker je Rudolfu prav leta 1982, in morda še komu, zaupal, da nekaj piše in da ne ve dobro, kaj bo iz tega! Ker pa je Ivan Rudolf bil konfident Udbe, je pa gotovo zelo dober kandidat za to, da je prav on tisti, ki je o tem, da Stane »nekaj piše«, a da še ni jasno, kaj bo scimpral, leta 1982 informiral Udbo! No, ne trdim tega, kaže pa že tako!

Seveda je tudi obupno, da novinar Hladnik očitno ne ve, da ga Rudolf žejnega pelje čez vodo in da nič ne vrta vanj na mnogih mestih, kjer mu Rudolf »kozlovsko« odgovarja. Zato se mi je zdelo potrebno pokazati na nekaj takih mest, čeprav se z vsemi nisem hotel ubadati. Houk, govoril sem!