Robert Golob je bil sicer ves čas novinarjem dostopen, a je do zdaj govoril kot kak novodobni guru. Ne gre mu nerodno z jezika: »Moj cilj je svoboda.« To bo koalicije za svobodo. Za svobodo se lahko tudi umakne (ne pa umre), če je to potrebno. A je tudi odločen: pazijo naj se tisti, ki sejejo razdor, poslal jih bo na smetišče zgodovine.
Golobovemu glavnemu rivalu gre medtem za višje plače, na referendumu obenem z volitvami se lahko glede tega ujame z glasom ljudstva. Janez Janša na pranger pribija tiste poslance, ki so glasovali proti višjim plačam. Kdo drug če ne on razume, zakaj Golob ni bil proti visoki plači in obetavnim nagradam za uspešnost. Kot čutimo na denarnicah, je populizem – levi, desni in še zlasti tisti vmes – v razcvetu.
Davki so previsoki in plače preveč obremenjene, a je na drugi strani enačbe premalo obre-menjen tudi kapital. Kar vemo že dolgo, znano nam je, kako se že vrsto let nič ne dogaja z davkom na nepremičnine. A treba bi bilo pošteno povedati, koliko manj denarja bo, zaradi več denarja v naših žepih, manj v javni blagajni. Kako se bo kompenziral za manko?
Treba bo pojasniti, kje se bo klestilo po javnem sektorju. Če prikrajšaš Niko Kovač in druge nevladnike, ne moreš pridobiti kaj dosti. Nekaj velikega bo treba zapreti. Nekdanji poslanec Desusa Robert Polnar že ve, razbremenitev dohodnine bi prinesla izpad prihodkov občin. To je vedel pod Šarčevo vlado in to upošteva zdaj pod Janševo vlado. In obakrat je (bil) proti.
Za bolj optimalno in digitalizirano delovanje javnega sektorja, denimo zdravstva, bo nasprotno treba nameniti več denarja. Stotine milijonov. Nedavno sprejet zakon o znanstveni dejavnosti, denimo, je težak nekaj sto milijon evrov v treh letih. Koliko le nas bo stal prehod v zeleno ekonomijo, zaprtje termoelektrarn, premogovnikov, drugi blok jedrske elektrarne ... Narediti je treba globoke reze, ki stanejo, mi pa bi politikantsko na referendumi odločali v partizansko-revolucionarnem slogu – ker bo država odmrla, po vojni ne bo davkov.
Pa v Sloveniji nismo nobena posebnost. Problem je, da politika v celi Zahodni Evropi ne ustreza izzivom prihodnosti.
Če ostanemo pri slovenskem referendumu o višjih plačah. Ali sploh vemo, kakšno je gmotno stanje prebivalstva? Ve se, koliko imajo ljudje v bankah, a brez podrobnejših podatkov. Slo-venija je po plačah najbolj egalitarna država na svetu, naraščajo pa premoženjski viri, nepre-mičnine, kapitalski donosi. Slovenija že spada med države z visokim razkorakom med egali-tarnostjo plač in neenakostjo premoženja. Podobno kot Švedska. Plače se vedno manj pomembne vir razlik med ljudmi.
Kako bodo na volitvah odmevala takšni izzivi? Vemo za osrednjo temo – Janša in proti njemu. Nevtralizirale naj bi jo boj za višje plače. Kaj pa denimo upravljanje z epidemijo? Vladi je sicer uspelo obdržati gospodarstvo v kondiciji. Slovenija se je po uspešnosti spopada z gos-podarskimi vidiki pandemične krize na lestvici, ki so jo pripravili pri tedniku The Economist, uvrstila na drugo mesto med 23 izbranimi članicami OECD. Precej slabša je glede spopadanja z epidemijo. Slovenija se nahaja med desetimi ali dvanajstimi najslabšimi državami na svetu. Po številu okuženih je druga na svetu, glede hospitalizacij je druga v EU.
Dim se bo še enkrat pokadil 9. februarja, ko bo predsednik republike zares oklical volitve. Praznik demokracije, ki se ga vsi tako vesele. Premier Marjan Šarec je odstopil, da bi se začela zabava. Janša, ki je najprej rekel, da bi bila to najboljša rešitev, pa se je premislil, ko je svoj kruti bič zavihtel koronavirus. Začela se je drugačna zabava, nepovabljeni na zabavo pa kot Prometej vzklika: »Moj cilj je svoboda.«