Slavni kanadski psiholog , ki je prav na dan slovenskih lokalnih volitev v Ljubljani navdušil skoraj dva tisoč poslušalcev, je predvsem velika osvežitev na svetovnem intelektualno-medijskem prizorišču. Čeprav je svetovno javnost prvič nekoliko bolj opozoril nase junija lani, ko je javno nasprotoval novemu kanadskemu zakonu, ki kriminalizira napačno uporabo osebnega zaimka za transseksualne osebe, je pravi medijski preboj dočakal januarja letos, ko je s spretnimi odgovori tako zmedel ostrojezično britansko novinarko Cathy Newman, da je za nekaj trenutkov ostala brez besed.
Spretno in bistroumno Petersonovo argumentiranje (o teoriji spola, odnosih med spoloma, kulturnemu marksizmu, domnevni patriarhalnosti zahodne družbe …) je bilo tisto, kar je spravilo v kot Newmanovo, in to spretno, premišljeno in natančno dokazovanje je prav tako tisto, kar je Kanadčanu prineslo svetovno slavo in ga naredilo za ikono konservativcev.
Prav Petersonovo opozarjanje na prevelik premik političnega prostora na levo, ki je tudi in zlasti opazen na severnoameriških univerzah, kjer med profesorji in študenti cveti radikalni marksizem, mu je dalo veter v jadra in ga poneslo k slavi.
A kljub temu da je postal nekakšen glas konservativcev, Peterson nikakor ni kakšen tradicionalni konservativec, ampak nekaj vmes med liberalcem in konservativcem, to priznava tudi sam, ko se razglaša za klasičnega liberalca. To, da imajo na drugi strani v politično-medijskih krogih svetovne levice Petersona skorajda za nekakšnega radikalnega desničarja in ikono alt-righta, pa je zgolj dokaz za to, da se je v zadnjih letih politični prostor tako pomaknil na levo, da je lahko celo tipični anglosaško zdravorazumarski intelektualec, kot je Peterson, dobil nalepko skrajnega desničarja.
Prav Petersonovo opozarjanje na prevelik premik političnega prostora na levo, ki je tudi in zlasti opazen na severnoameriških univerzah, kjer med profesorji in študenti cveti radikalni marksizem, mu je dalo veter v jadra in ga poneslo k slavi. Peterson namreč po svoje opozarja, da se je čoln preveč nagnil na levo, kar je lahko pogubno za družbo. A rešitev, ki jo ponuja, ni nagib čolna v nasprotno smer, popolnoma na desno, kot mislijo na levici in mogoče tudi nekateri njegovi privrženci na desnici, ampak uravnoteženje v družbi ter dialog med desnico in levico.
INTERVJU Z JORDANOM B. PETERSONOM V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
