Če vso drugo delovanje vlade in R. Goloba v zadnjem letu izpustimo, tudi odstop ministrice za notranje zadeve Tatjane Bobnar, kar mnogi označujejo za dokaj prelomno obdobje Golobove vlade, pa je ena bolj usodnih njegovih napak – ukinitev novele zakona o dohodnini, s katero je Janševa vlada stopila na pot zniževanja obremenitve plač. Če bi Golob to ohranil, bi imel kakšno težavo manj. Zdaj pa se obeta celo novi davek? En odstotek za skrb za ostarele?!
Ne vem, ali je imel kateri predsednik slovenske vlade toliko posvetovalnih teles, kot jih ima R. Golob. Koga pa sploh posluša? Dokaj celostno podobo delovanja R. Goloba pa kaže npr. zakon o zaščiti živali. Večina stroke je ogorčena, se z njim ne strinja; z zakonom v parlamentu torej uspeva civilna družba, ki ima očitno precej večji vpliv na vladanje R. Goloba kot stroka! To je bilo vidno tudi pri zakonu o RTV in še kje.
R. Golob je nekje izjavil, da je težje biti predsednik vlade kot direktor firme ... Še bolj pa najbrž, če ste bili direktor državne firme. Že sodobni direktorji bolj usklajujejo, spodbujajo kot le avtoritativno odločajo. Predsednik vlade pa je sploh prometnik pri uresničevanjem vizije, ki si jih koalicija zastavi. Predvsem je biti premier drugače kot biti direktor, v politiki je gotovo več kompromisov in dogovarjanja kot pri direktorovanju.
Del Svobode pa še vedno malikuje svojega vodjo, del pa se mu spretno upira. Če je to kdo od članov stranke ali posamezni poslanec, ni še nič usodnega, bolj pa je, če je med uporniki U. Klakočar Zupančič. Vedno manj pogosto je slišati: Robi želi, Robi zahteva! Da se poenotijo in da se koalicija poenoti – za to gotovo potrebujejo čim več napadov opozicije in predvsem J. Janše. Bolj se oglaša, bolj jih kritizira, bolj so skupaj. A tudi znotraj Svobode in koalicije je po letu dni drugače, precej bolj nemirno, kot je bilo.
Del Svobode pa še vedno malikuje svojega vodjo, del pa se mu spretno upira. Če je to kdo od članov stranke ali posamezni poslanec, ni še nič usodnega, bolj pa je, če je med uporniki U. Klakočar Zupančič. Vedno manj pogosto je slišati: Robi želi, Robi zahteva!
Levica pa v vladi ne more ohraniti svoje skrajne identitete, in tako lahko izgublja volivce. Tega se seveda zaveda tudi L. Mesec in očitno računa, da jim bo priljubljenost pomagala ohraniti leva frakcija M. Kordiša. Iz vlade bi težko izstopili, skoraj zagotovo pa bodo kakšno leto pred volitvami.
Jani Prednik, vodja poslanske skupine SD: nič hudega, če kritizira predsednico T. Fajon. A najbrž ima M. Han prav, ko pravi, da naj to urejajo znotraj stranke. A v bistvu vse stranke na tak ali drugačen način pokažejo navzven, da ne mislijo le z eno glavo. Levica naj bi skupaj z M. Kordišem ustanovila levo frakcijo, Logar, sicer SDS, je ustanovil društvo, NSI ima Ljudmilo Novak, Svoboda pa npr. U. Klakočar Zupančič.
Vendar J. Prednik očitno ni dovolj premišljen ali pa ne zna izbrati pravega trenutka za kritiko. Pravzaprav se je osamil, pozabil si je najti nekaj vidnejših somišljenikov, ki bi ga podprli. Niso dovolj le njegovi koroški podporniki. Zdi se, da se bo tako prej onemogoči,l kot dosegel kakšne spremembe. Toda kakšne? S čim bi on dodal vonj in okus svoji stranki SD? Tega v bistvu ni povedal. In doslej se ni izpostavil tako, da bi lahko razbrali njegovo morebitno širino, veličino … Od začetnih, bolj smelih razmišljanj, očitno zgolj mladostnih, je preveč enak svojemu članstvu, le da nerga bolj glasno.
SD je v zadnjih dvajsetih letih znal dvigniti le Borut Pahor, pa če so mu očitali in mu še vedno očitajo odmik od socialdemokracije (skrajne?). Vsaj poskušal je biti razumen in strpen. Prednik pa morda utira pot – M. Hanu? Zanimivo pa je, da nekdanji šolski minister SD Jernej Pikalo nikoli doslej oz. v okvirih SD ni skušal uveljavljati svoje spravne drže – in je šel v Logarjevo društvo.
Logarjevo platformo je sicer nekdo (POP TV) označil za debatni krožek. Za zdaj to tudi je. Ali je to Janšev projekt, se sprašujejo mnogi, a naivni so tisti, ki mislijo, da ni. Logar je sicer »pameten fant«, a če bi se društvo preveč politično nagibalo npr. k zagovarjanju domobranstva, interesom katoliške cerkve …, bi se kateri od ustanovnih članov zanesljivo distanciral. Gotovo marsikdo od članov želi drugačno politiko, manj delitev in usmeritev k stvarem, ki koristijo ljudem, državi.
Mogoče pa bi bilo pritrditi tudi tistim, ki v njem vidijo Janševo namero, da na političnem prizorišču dobi sogovornika, če bi društvu uspelo preiti v politično stranko, saj so vsi, celo NSI, izjavili, da z J. Janšo ne bodo sodelovali. Lahko bi tudi rekli, da vsak dober voditelj poskrbi za svojega naslednika. In A. Logar bi nekoč zmogel naslediti J. Janšo.
Ustavno sodišče (US) je odločilo, da v bistvu ni kaj dosti odločilo. Vse skupaj je spravilo v začetno stanje, v tisto pred pritožbo na novelo zakona o RTV. In tako RTV dobiva novi programski svet, novo vodstvo, ki bo zdaj štiričlanska uprava. In kot pravi Robert Pajek, predsednik sveta delavcev RTV in član novega sveta, se pravi izzivi šele začenjajo. RTV je še vedno statusno del javnega sektorja, kar pa ne omogoča veliko sprememb.
Želim si, da se motim, a tudi jaz se bojim, da se vse šele začenja. Problem ni to, da je US odločilo, kakor je odločilo. Problem je, da je svojo odločitev spremenilo po vseh mogočih pritiskih. Tako je vsaj navzven videti. Vse skupaj je bilo videti, kot da levi, desni in še evropski tanki stojijo pred ustavnim sodiščem. Samo želimo si lahko, da Evropsko sodišče ne bo negiralo kakšnega sklepa slovenskega ustavnega sodišča.