Na spletni strani NSI so objavili zgolj uvodne besede Novakove na tiskovni konferenci, ne pa tudi novinarskih vprašanj in odgovorov nanje. Nekatere objavljamo v prepisu v nadaljevanju, v celoti pa objavljamo zvočni posnetek tiskovne konference NSI iz petka, 20. februarja.

Ali ste seznanjeni s predlogom nekdanjega direktorja Arhiva dr. Vladimirja Žumra, ki predlaga  novo spremembo zakona, tako da se v tretjem odstavku 65. člena doda stavek, da so vsi arhivi izpred maja 1990 odprti, v četrtem odstavku pa se zbriše drugi stavek, ki govori o anonimizaciji občutljivih osebnih podatkov?

V NSI s tem nikakor nimamo problemov, kajti naš namen nikakor ni varovati sodelavce Udbe, da bi želeli zaprtje arhivov. NSI želi, da so ti arhivi čim bolj odprti, tudi večina naših članov ni bila v Zvezi komunistov, verjamem, da so bili mnogi preverjani s strani Udbe. Tako nimamo nobenih pomislekov glede te spremembe. Anonimizacija je prišla prav na predlog g. Leljaka, zagovarjal jo je na javni predstavitvi v državnem zboru. NSI pri tem ni vztrajala. Na odboru je NSI celo vložila dopolnilo, da bi anonimizacijo črtalo, pa je bilo veliko zagovornikov, med drugim tudi dr. Gorenaka, da mora ostati, ker prinaša večje odprtost arhivskega gradiva. Na podlagi vseh teh dokazov in posvetu z arhivarji je NSI pristala na to. Dokazi govorijo o tem, da je z anonimizacijo odprtih več dokumentov. Kdor pa se s tem ne strinja, pa potrebuje te podatke, pa mora zaprositi arhivsko komisijo, kar je moral storiti že prej. Medtem ko vsi, ki karkoli preiskujejo, torej preiskovalni organi, preiskovalne komisije, imajo dostop do vsega gradiva brez omejitev. Ta dostop dobijo tudi zgodovinarji, raziskovalci, če dajo vlogo na arhivsko komisijo. G. Leljak in g. Omerza imata oba takšno odločbo, tako kot skupno okoli dvajset raziskovalcev, ki lahko vidijo vsa gradiva. Tako bo tudi v prihodnosti. Povsem iz trte je izvita trditev, da bodo zdaj imeli omejitve. Pa še to, ljudje se niti ne zavedajo, da gre za dosjeje žrtev, ne udbovcev, saj oni niso pisali o sebi dosjejev, zato ni vseeno, če o nekomu, ki je bil žrtev, objavimo vse njegove občutljive osebne podatke: ali je imel kakšno ljubezensko razmerje, ali je imel kakšno bolezen. Ali je prav, da o tem vesoljna Slovenija lahko govori, piše in se izživlja? Postavite se v svojo kožo, morda imate kakšen greh, ki ste ga pustili v spovednici ali pa ne, zdaj pa bo z javnim vpogledom dokument o tem brala vsa Slovenija. Kajti Udba je vedela vse, zato je zavajajoče govorjenje, da mora biti to zdaj vse nujno potrebno. Po zakonu o varovanju osebnih podatkov morajo biti ti podatki varovani.

Omerza pravi nasprotno, da so že zdaj po starem zakonu varovane žrtve oziroma njihovi občutljivi osebni podatki, vendar bodo po novem podobno varovani tudi tisti, ki so jih nadzirali. Mene zanima, ali ste se v vsem tem času kdaj osebno sestali z g. Omerzo, z g. Dežmanom, z g. Žumrom, z dr. Griesser Pečarjevo in drugimi strokovnjaki, ki menijo, da je novi zakon slabši od starega in da omejuje dostop do arhiva?

Moramo nekaj razlikovati. Zgodovinarji so uporabniki, arhivarji pa so stroka. Zgodovinarji kot raziskovalci so seveda želijo, da bi imeli takoj in čim prej vse na razpolago. Tisti, ki imajo odločbo arhivske komisije, ga tudi imajo. Medtem ko stroka, arhivisti, morajo upoštevati in spoštovati obstoječo zakonodajo in druge zakone, zaradi tega so se stroka oziroma arhivisti znašli v težavah, kako dostopati do arhiva. Tudi zaradi tega je g. Dežman, ko je bil direktor Arhiva, napisal pravila, po katerih se omogoča dostop do dokumentov z občutljivimi osebnimi podatki. Ker je vsakokratni direktor spreminjal ta pravila, je prišlo do odločitve, da se to določi v zakonu in pri tem je sodeloval tudi g. Dežman. Sama se osebno z njim nisem srečala, v NSI pa imamo strokovni odbor, katerega član je tudi dr. Milan Sagadin, ki je skupaj z g. Dežmanom v komisiji za povojna grobišča, tako je z njim direktno kontaktiral in g. Dežman je trdil, da je zakon v redu. Tudi z drugimi arhivisti. Razumite, da vseh mnenj ne morem izpostavljati, ker pač nekateri ljudje so tam zaposleni in se ne želijo javno izpostavljati. Z Dežmanom je govorila tudi naša poslanka Iva Dimic, ko je imel predavanje v Cerknici. Ko se je po sprejetju zakona zgodil napad na NSI, smo ponovno poklicali te arhivske strokovnjake, od direktorja Arhiva do drugih, in so nam ponovno potrdili, da pač NSI v tem smislu ni naredila napake, da ta zakon bolj odpira gradivo. Na razpolago je v bistvu vse gradivo. Tam, kjer so občutljivi podatki, pa že sedaj arhivarji to preberejo in tisti dokument izločijo. Če ugotovijo, da je nekje občutljiv podatek, tisti dokument izločijo in izročijo preostale. Po novem pa bodo na tistem dokumentu prekrili občutljiv podatek in bodo izročili tudi tisti dokument. Kdor se z anonimizacijo ne bo strinjal, ker potrebuje cel dokument, bo dal prošnjo za arhivsko komisijo, ki bo odločala o odobritvi. Uporabnik pa bo moral podpisati, da ne bo zlorabljal osebnih podatkov. Tema je zapletena, tudi sama sem potrebovala veliko razlag, da sem to razumela in prišla do spoznanja, da smo ravnali prav, ker odpiramo arhive, hkrati pa varujemo tudi občutljive osebne podatke žrtev. Ime udbovca, ki je delal zapisnik, pa bo še vedno vidno, ker ime in priimek nista občutljiva osebna podatka. Pa še nekaj: po sedanjem zakonu je občutljiv osebni podatek tudi strankarska pripadnost oziroma politična pripadnost. Tako da lahko tudi iz tega sklepamo, zakaj si nekateri želijo, da ostane po starem, ker po starem zakonu je bila strankarska pripadnost tajni podatek, po novem pa to ni več tajni podatek. Torej je več odprtega. Prav tako po starem zakonu izvršni svet RS, njegov arhiv ni bil dostopen, tudi obrambne zadeve ne. Po novem zakonu je dostopno tudi to.

Po novem zakonu je občutljiv osebni podatek tudi versko prepričanje. Kako gledate na opozorila dr. Tamare Griesser Pečar, da po novem ne bo več možno raziskovati, kako je Udba preganjala cerkev?

Ne, ni res. Ona bo lahko raziskovala na podlagi odločbe, na podlagi odobritve arhivske komisije bo lahko raziskovala vse. Za navadne uporabnike, kot sem jaz, pa bo tak podatke prekrit…

Samo ona tega ne bo mogla javno objaviti, ker to je pač občutljivi osebni podatek. Denimo, v knjigi tega ne bo mogla javno objaviti tega podatka.

Mislim, da potem pa obstaja javni interes. Če komisija ugotovi, da je javni interes večji od varovanja občutljivih podatkov, potem komisija lahko to dovoli.

Kaj pa če komisija temu ne bo naklonjena, ta mogoče je, ta vlada pa bo lahko imenovala drugo komisijo, ki temu ne bo naklonjena in tega ne bo dovolila?

Glejte, že zdaj po starem zakonu mora to komisija dovoliti. Trenutno je predsednica komisije dr. Andreja Valič Zver in ima petletni mandat, torej bo mandat še trajal nekaj časa. Vsak zakon pa je mogoče zlorabiti. Strinjam pa se, da smo sprejeli mnogo zakonov v najboljši veri, pa jih je nekdo zlorabil. Tega pa jaz kot zakonodajalec ne morem preprečiti. Pa še nekaj: tukaj pravzaprav delamo prevelik halo okrog tega. V resnici pa je problem v tem, ker je 90 odstotkov udbovskega gradiva bilo uničenega. Torej je največji problem v tem, da nismo poiskali tistih, ki so arhivsko udbovsko gradivo uničili. To je največji zločin, ki se je zgodil. To so dokumenti, v katerih je zapisana narodova zgodovina, čeprav mlačna in problem je, ker so bili arhivi uničeni. Tako se mi pogovarjamo o 400 m arhivskega gradiva, vsega pa je za okoli 8 km. Arhivarji pravijo, da so arhivi ponovno žrtve arhivov Udbe, ker smo zakon sprejeli zaradi drugih problemov. Večina dokumentov nastaja v elektronski obliki in ga je treba urediti, na kakšen način bomo to gradivo hranili. Zato je ta zakon nastal. Začetki nastajanja zakona pa segajo v naš mandat, celo 2010 se je začelo. Ko je bil Dežman direktor Arhiva, pa je videl, kako se praktično srečujejo s težavami, je oblikoval strokovno skupino, ki je začela delati. Javna predstavitev mnenj o zakonu, ki je bila lani v državnem zbor, kjer je sodeloval tudi g. Leljak in prav on zahteval anonimizacijo, to lahko razberemo iz magnetogramom, dr. Žumer je celo trdil, da bo ta zakon celo preveč odpiral arhive, na koncu pač je nastal na podlagi mnenj stroke in izkušenj arhivarjev. NSI poudarja, da v nobenem primeru nima razloga in motiva, da bi želeli arhivsko gradivo zapirati. Zato me žalosti, da so nam nekateri zlonamerno začeli pripisovati take namene.

G. Žumer je povedal, da je bil zakon, preden je prišel v parlament, usklajen s stroko, pozneje pa ga je koalicija izmaličila z amandmaji. Dobesedno tako je rekel.

No, poglejte, NSi je dala en amandma. V njem smo zahtevali črtanje celotnega 65. člena, torej tudi anonimizacijo in pa podaljšanje s 75 na 80 let. Na samem odboru je temu nasprotoval tudi dr. Gorenak, ker da anonimizacija bolj odpira gradiva. Na podlagi razprave v odboru sem se prepričala, da je pač tako prav, da anonimizacija omogoča večjo odprtost. Zato sem potem samo jaz glasovala za črtanje 65. člena, drugi pa nihče. Torej tudi SDS je bila proti temu, da se to črta. In vendar so se pri tem ves čas in se najbolj usklajevali s stranko SDS in njenim predstavnikom, zato moram reči, da to pravzaprav ne razumem ali pa razumem, a ne bom več o tem govorila.

Meni je znano stališče Igorja Omerze, saj se z njim večkrat pogovarjam o tej problematiki. Ves čas je nasprotoval tej spremembi, vseskozi je zagovarjal tisto, kar še vedno zagovarja. Glede na to, da v arhivih raziskuje vsaj pet let, gotovo dobro pozna, kaj je glavni problem tega zakona. Rezultat njegovega petletnega dela v arhivih so njegove štiri debele knjige o delovanju Udbe. Zato me zanima, ali ni vaše vztrajanje pri zakonu, ki ga on ne podpira, razumeti kot neke vrste nezaupnico njegovemu delu.

Ne, v demokraciji je pač tako, da večina glasov odloča. V Sloveniji ni samo g. Igor Omerza. Največji očitek Igorja Omerze je bil, da zakon sicer ne zapira arhivov, ampak jih tehnično zapira. Torej, da je premalo arhivarjev in premalo tehnike na razpolago. To so bili njegovi glavni pomisleki. Z njim sem bila dvakrat, enkrat zvečer na Odmevih in pa tudi na enem drugem soočenju (Vroči stol – op.p.). On je tam poudarjal tehnično oviro zaradi anonimizacije, ampak glejte, on ima odločbo in bo lahko nemoteno dobil vse dokumente, torej ni nobene spremembe. Dokumenti, ki imajo take podatke, so zdaj izločeni, po novem pa bodo taki podatki samo prečrtani, kdor pa se s tem ne bo strinjal, pa bo dal vlogo na arhivsko komisijo, ki bo odločila o odobritvi. To je bil glavni očitek Omerze, zato ponavljam, da so eno zgodovinarji, ki želijo imeti hitro in čim prej vse, ampak tudi v drugih državah zakonodaja omejuje dostop do arhiva. Naša zakonodaja glede arhivov pa je najbolj liberalna po starem, po novem zakonu pa še bolj. Torej so v drugih državah veliko večje omejitve. Edina država, ki ima dostop brez omejitve, je Češka, zaradi tega pa imajo tam tudi veliko tožb, ker so objavljeni vsi občutljivi osebni podatki. Predstavljajte si, da bi bili o vaši družini objavljeni tudi najbolj intimni podatki – ali bi se vi s tem strinjali. Če se postavimo v vlogo žrtve in bi vse to gledali po spletu ali bi lahko vsakdo po tem brskal, ne vem, če bi bili še tako zavzeto zavzemali za to, da bi moralo biti čisto vse vsem ljudem razkrito.

Zvočni posnetek tiskovne konference na sledeči povezavi:Ljudmila Novak o arhivih.mp3