Mnenje režimskih pravnikov o Janševem mandatu zdaj raztrgal še Tone Jerovšek

Najprej, mnenje so napisali neodvisni strokovnjaki, ki so razen enega bili člani ali celo predsedniki strank, torej sami »neodvisni«. Istomišljeniki so se že predtem ustno ali pisno opredelili, da je poslancu, v primeru, ki ga obravnavamo, možno odvzeti mandat oziroma ugotoviti, da mu je prenehal. Soglasni so bili še preden so bili imenovani. Poslanskim skupinam so bili torej znani pravi neodvisni strokovnjaki, od katerih so se nekateri zavzeli, ne le izrekli, za odvzem mandata, čeprav se je po številu več uglednih pravnikov opredelilo prav nasprotno.

K temu je potrebno dodati, da je stališče o ustavni spornosti prenehanja ali celo odvzema mandata sprejela tudi Zakonodajna pravna služba Državnega zbora. »Neodvisni« strokovnjaki so torej v popolni manjšini. Zato štejem mnenje, v katerem se sploh niso opredelili do tritedenske debate uglednih pravnikov in do stališča Zakonodajno pravne službe, že po metodi debate za ne kredibilno in za kritično strokovno javnost posledično nima nobene teže. Bo pa imelo očitno pomembno težo za potrebe nadaljnjega zlorabljanja prava v Državnem zboru, ki mu mnenje zakonodajne službe ni ustrezalo.

Škandalozno, ne le zaradi posledic, ki bi lahko nastale, pač pa tudi za pravno stroko je dejstvo, da so med pisci vsebinsko praznega neprepričljivega mnenja kar trije profesorji prava. Morda pa ga bomo učitelji prava lahko koristno uporabljali za razlago o primerih zlorabe prava oziroma metode interpretacije za politične cilje. Ob tem je strašljivo še dejstvo, da mediji govorijo še samo o možnostih Državnega zbora, ki jih ponujajo »neodvisni strokovnjaki«. Da so večinska mnenja in mnenje zakonodajne službe prav nasprotna, so večinoma že pozabili. Ta zdaj nimajo očitno nobene teže, ker so se izjasnili »neodvisni strokovnjaki«. Zakonodajno službo pa bo očitno potrebno disciplinirati, ker še ni dojela zakaj je tam.

Pisci so mnenje zavili v prazno teoretiziranje o interpretaciji prava in posledično o aktivni in pasivni volilni pravici, da bi zakrili nesporno in povsem nedvoumno pravno regulacijo obravnavanega primera, na kar smo opozorili tisti, ki smo strokovno v pisni obliki in na televiziji obravnavali vprašanja, ki so jih zastavljali novinarji, oziroma so se porodila ob izjavah in zavzemanjih poslancev za in proti odvzemu mandata. Pri tem izgleda, da je evforične zahteve po takojšnji amputaciji poslanca nekoliko zaviral predsednik Državnega zbora, ki je opozoril na potrebo po demokratični proceduri. Zato vprašam kako bodo v nadaljevanju v proceduri odločanja obravnavana nasprotna mnenja, zdaj očitno »odvisnih pravnikov«.

Pisci zavajajo nestrokovno javnost, ko povedo, »da po drugem odstavku 82. člena Ustave, zakonska ureditev ne posega v pravico, da se posameznik pod enakimi pogoji poteguje za izvolitev v Državni zbor oziroma za izvolitev na funkcijo poslanca, pa čeprav je bil pravnomočno obsojen kaznivega dejanja in ne glede na višino izrečene nepogojne kazni zapora. Ustava ne govori o kakršnem koli potegovanju za... Kaj pa pove omenjeni člen Ustave, ki so ga zamolčali: »Zakon določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca.« Zakon volitvah v Državni zbor v 2. odstavku 7. člena pove, kdo nima pravice biti voljen, torej koga volivci sploh ne smejo voliti, vendar ne našteva oseb, ki so pravnomočno obsojene na kakršno koli denarno ali zaporno kazen v času pred kandidiranjem oziroma pred volitvami.

Tudi 9. člen Zakona o poslancih ne določa kdo ne sme biti izvoljen, pač pa kdaj poslancu, ne nujno, preneha mandat, ker je bil obsojen med mandatom, zato ga za obravnavani primer sploh ni mogoče uporabiti, kar je s filigransko natančnostjo opozoril že mag. Krivic, sam pa dodajam, ker v vseh šestih alinejah, ne le v tretji, obravnava primere, ki se zgodijo po nastopu mandata (-če izgubi volilno pravico,-če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, - če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev,- če v treh mesecih po potrditvi poslanskega mandata ne preneha opravljati dejavnosti, ki ni združljiva s funkcijo poslanca,- če nastopi funkcijo ali začne opravljati dejavnost, ki ni združljiva s funkcijo poslanca,- če odstopi.) V obravnavanem primeru pa je kandidiral in bil izvoljen že obsojeni.

Zato mi na tem mestu ni potrebno izpodbijati sprevržene in političnim potrebam namenjene interpretacije za uporabo 9. člena, ki pravi, ja lahko kandidiraš, lahko te volilno telo izvoli, lahko ti je potrjen mandat in s tem je ustavnim pravicam zadoščeno. Takoj nato pa ti po 9.členu mandat preneha, kar ugotovijo poslanci in izničijo voljo volivcev. To pa je ustavno dopustno in ne gre za kršitev ustave. Mnenje opravičuje nedopustno zlouporabo 9. člena, ki je namenjen situaciji, ko je obsojen poslanec med mandatom in ne vemo ali bi ga volilno telo izvolilo, če bi vedelo za storjeno kaznivo dejanje.

Opozarjam na 3. člen Ustave ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami. Državni zbor se z nobeno odločitvijo ne more postaviti nad voljo volivcev izraženo z glasovanjem na volitvah.Tam so vsi poslanci dobili mandat za izvrševanje poslanke funkcije.Tudi če bi 9. člen imel določbo, da se odvzame mandat pred volitvami obsojenemu in na volitvah izvoljenemu kandidatu, bi bil v popolnem nasprotju drugim odstavkom 3. člena Ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami, ker bi izničil glasove volivcev in ustavno določen način izvolitve Državnega zbora. Nobena zakonska določba ne more po volitvah izničiti regularne izvolitve poslanca in izvajanje poslanske funkcije. Državni zbor kot derivativni organ ljudstva se nad voljo volivcev ne more postaviti. Izvolitvi v poslansko funkcijo je imanentno tudi njeno izvajanje, če so volivci pred volitvami bili seznanjeni s pravnomočno obsodbo kandidata. Lahko pa bi zakon o volitvah določil kdo ne sme kandidirati in biti izvoljen. Tega pa trenutno ne določa noben zakon.

Sicer pa se pisci zapletajo v navedbe, ki so zdravemu razumu nerazumljive. Pravijo: »Prenehanje določene pravice kot pravna posledica obsodbe lahko nastane tudi v primeru, če taka pravica ne bi smela biti priznana.« Katera, kandidirati, iti na volitve, biti izvoljen, mu potrditi mandat, saj mnenje pove, da to pravico nesporno ima, in ko navaja 43. člen Ustave, ki s konkretnim primerom nima nobene smiselne zveze razen, da je vsak polnoletni državljan lahko izvoljen. Kdor je lahko kot obsojen izvoljen, ima tudi nesporno pravico potrjeni mandat izvrševati. Iz mnenja je tudi razvidno, da pisci ne poznajo Zakona o volitvah, ko navajajo: »Vprašanje, ali zakonska ureditev preprečuje pridobitev mandata pravnomočno obsojeni osebi na nepogojno zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, kar pomeni,da mandat poslancu v takem primeru ne bi smel biti potrjen, razen če Državni zborne odloči drugače, je bilo v obravnavanem primeru razrešeno z odločitvijo MVK. V tem mnenju ne obravnavamo pravilnosti ali nepravilnosti te odločitve. Prva dva vidika pasivne volilne pravice poslanca v obravnavanem primeru torej nista mogla biti prizadeta. V tem mnenju ne obravnavamo pravilnosti ali nepravilnosti te odločitve.«

To pomeni, ker je kandidat lahko kandidiral in bil izvoljen, je ustavni pravici do pasivne volilne pravice zadoščeno. Če je takoj nato mandat odvzet, pa je pasivni volilni pravici še vedno zadoščeno. Pasivna volilna pravica pomeni pravico biti izvoljen in še pomembneje, izvoljeno funkcijo tudi opravljati, kar ne nazadnje ščiti tudi imuniteta. Kaj pa preprečuje pridobitev mandata in njegovo ne potrditev? Nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma volilne komisije, po izrecni določbi zakona.

Namigovanje otem, da se mandat ne bi mogel potrditi zaradi 9. člena Zakona o poslancih, ki nima nobene zveze z nepravilnostmi pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije, je zloraba interpretacije brez primere v volilni stroki. Po določbah 106. do 109. člena se mandat na podlagi vloženega ugovora vsakega od kandidatov, predstavnika liste kandidatov in volivca ne potrdi zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma volilne komisije, če vplivajo na izid volitev. Seveda lahko že državna volilna komisija zaradi nepravilnosti, ki vplivajo na izid volitev, sama ugotovi izid volitev v volilni enoti. Od tu naprej pa lahko omenjeni vložijo pritožbo zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov za Državni zbor.

Nikakršnega prenehanja, še manj odvzema mandata pred volitvami obsojenemu in na volitvah zakonito izvoljenemu poslanca 9. člen ne predvideva in ne dopušča. In če bi, bi bil neustaven. Zato je razpravljanje o tem »kako je treba glede na uveljavljene metode razlage predpisov razlagati določbo 3. alineje prvega odstavka 9. člena ZPos« povsem brezpredmetno. Pisci se zatekajo v zamegljevanje prekoteoretiziranja, »da je zlasti treba uporabiti metodo jezikovne razlage, logične razlage, metodo sistematične razlage in metodo teleološke razlage, torej razlage po namenu obravnavane določbe zakona«. Povsem pa so spregledali, da nobena razlaga zakona ne sme biti v nasprotju z omenjenimi določbami ustave.

Toliko za zadaj za potrebo javne debate, več v prihodnje. Mnenje bom še podrobneje analiziral in kritično presodil, ker dela škodo pravu in družbi.