Vrhovna sodnica Barbara Zobec je iz sodniškega društva izstopila 9. junija, tri dni po spornem govoru predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše na sodniških dnevih v Olimju, v katerem je napadel njenega soproga, ustavnega sodnika Jana Zobca, zaradi članka Mehki trebuh slovenskega sodstva, ki je bil objavljen v Delu, 8.12.2012, ne da bi se kakorkoli spustil v presojo zavzetih stališč. Poleg tega opozarja, da je Masleša v svojem govoru za slab ugled sodstva v javnosti okrivil Janeza Janšo ter tako napadel stranko v postopku pred tem sodiščem. Izjava je bila sicer napisana, preden je prvak SDS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je Zobčeva pisala, da se bo to verjetno zgodilo. »Če upoštevamo, da je bil na srečanje slovenskih sodnikov povabljen tudi tožilec mag. Andrej Ferlinc, nasprotna stranka v postopku zoper Janšo, menim, da gre za nezaslišano in grobo kršitev nepristranskosti in neodvisnosti sodnikov (ki so pri odločanju neodvisni tudi od svojih šefov), da ne govorim o sodniški zadržanosti slavnostnega govorca. Samo pomislite, kako se počuti stranka v postopku, če prvi sodnik v državi to stranko pred vseslovenskim zborom sodnikov v čustveno potenciranem govoru napada. Nič ne pomaga, če je rekel, da sodbe ne bo komentiral, če je potem osebe, ki je s to sodbo obsojena, napadel kot tistega, ki ruši pravosodje, ki napada sodstvo, ruši njegov ugled in je (poleg mojega moža) sovražnik sodstva št. 1 ter potem pozove vseslovenski sodni zbor k strnitvi vrst zoper to osebo.«

Namesto pluralizma avtokratičnost

V svoji izstopni izjavi je še navedla, da se je Slovensko sodniško društvo v zadnjih letih »oddaljilo od mnenjskega pluralizma, v katerih bi bila mogoča strpna razprava o stanju in problemih v sodstvu, ampak vse bolj postaja forum, kjer se aklamativno sprejemajo stališča, ki ne trpijo ugovora. Še več, sodnika, ki je kritičen do sedanjega stanja, se grobo utiša. To sem doživela sama, to je doživel moj soprog, ki je tudi sodnik in še kdo. S takšno politiko izključevanja mnenjske drugačnosti postaja sodniško društvo nasprotje tistemu, kar bi moralo biti in se vse bolj ravna po načelu: če nisi z nami, si proti nam. Ni več forum, kjer se izmenjujejo argumenti, temveč forum, kjer se nasilno utišajo argumenti drugačne mislečega z napadi ad personam, ne pa z obrazloženo argumentacijo. Kvalitete sodstva ne bomo dvignili s ponavljajočimi deklaracijami, da smo najboljši, prav tako pa tudi neodvisnosti ne bomo dosegli s ponavljajočim zaklinjanjem, da je naše sodstvo neodvisno. Samostojnost in neodvisnost sodstva nista v samohvali tudi ne v besedah, ampak v vsakdanji praksi in argumentiranem dialogu.«

Zobčeva se sklicuje na strokovne prispevke doma in v tujini, v katerih se poudarja, da je za sodniško samostojnost in neodvisnost pomemben sodnikov pogum ter da se sodniško društvo vse bolj oddaljuje od enega od sodobnih pranačel sodobnih demokracij, v katerih je pravo argument, ne pa ukaz: »Tam, kjer pravo postaja ukaz, kjer se o pravnih stališčih ne diskutira in argumentira, kjer sodnikom ni dovoljeno biti kritičen do sodstva, tam seveda ne bo napredka, če pa napredek bo, bo ta samo v avtokratičnosti, v tem pa ne želim sodelovati.«

Marko Šorli: Masleša obremenjuje sodstvo z lastno nerazčiščeno preteklostjo

Vrhovni sodnik Marko Šorli pa je od izvršnega odbora Slovenskega sodniškega društva zahteval jasno opredelitev do nedemokratičnega ravnanja Branka Masleša na dnevih slovenskega sodstva: »Masleša je svoj nagovor zlorabil, ne verjamem namreč, da je bilo to v dogovoru z organizatorjem, za osebni besedni obračun z ustavnim sodnikom Janom Zobcem, ki mu je očital, da je s člankom Mehki trebuh slovenskega sodstva sprožil napade dela politike na sodstvo, ko se z izkrivljeno selektivno redakcijo stvarnosti prikazuje kot nedelujoče, neučinkovito, nekompetentno, spolitizirano. Če pustimo ob strani asociacijo na čase, ko se je družbeno kritičnim posameznikom očitalo neresnično prikazovanje družbenih in političnih razmer v državi, storjeno s hudobnim namenom, se je vendarle treba vprašati, kaj pomeni govor, v katerem se vrhovnega in ustavnega sodnika Zobca zaradi njegove splošne, predvsem pa javno izražene in argumentirane kritike sodstva obravnava skupaj s fenomeni, ki naj bi vodili v razgradnjo ustavnih temeljev države. S kritiko sodstva sodnika Zobca se je pač mogoče strinjati ali pa tudi ne, predvsem pa, ker je bila javno objavljena, kar je tudi edino demokratično, je mogoče z njo polemizirati – za razliko od pozdravnega napada predsednika Masleše. Nanj bi bilo mogoče odgovarjati, pa tudi ni običajno, da bi o pozdravnih nagovorih potem tekla razprava.«

Kot še v pismu poudarja Šorli, je nagovor Masleše izzvenel »kot brezprizivna obsodba, ne le jasno argumentirane kritike sodstva, ampak tudi osebe njenega avtorja. To je postalo jasno, ko je pred zbranim avditorijem sam sebi odgovarjal, ne pa tudi odgovoril, kaj je resnica. Zobca je označil za lažnivca, kar naj bi bilo dokazano v postopku imenovanja za predsednika Vrhovnega sodišča. Pri tem je zamolčal, da je o istih dogodkih kot Zobec enako pričeval tudi vrhovni sodnik mag. Rudi Štravs, posredno pa še upokojeni sodnik Janez Brank.« Opomba: gre za izjave o ravnanju Masleše v času komunizma in osamosvojitvene vojne, ko je bil član komisije, ki je opravljala oglede o streljanju prebežnikov čez mejo in naj bi se nad tem navduševal, prav tako kot naj bi se pozneje navduševal nad JLA, za katero naj bi rekel, da bo »tepihovala« Slovenijo. Šorli nadaljuje: »Masleša po moji oceni nedopustno in zagotovo ne slučajno razkrinka v isti sapi zunanje in notranje sovražnike sodstva. Ali se hoče s tem doseči vtis, da gre za povezane napade na sodstvo? Z oznakami, da se Zobec do delovanja sodstva pokroviteljsko, žaljivo in skrajno omalovažujoče opredeljuje, Masleša ne more pregnati senc, ki so nad njim in o katerih so pričali omenjeni trije sodniki. Z razčiščevanjem sporne preteklosti Masleša ne bi smeli obremenjevati sodnikov in sodstva, saj v tej zvezi ne more nastopati kot predsednik Vrhovnega sodišča in predstavnik sodstva. Kolikor res želi, da se stvari dokončno razjasnijo, bo moral to storiti na način, ki velja za vse državljane v pravni državi.«